NLB, kot se spodobi
NLB bi morala država prodati z jasnim ciljem, da se ji omogoči boljše delovanje.
Odpri galerijo
Če je mogoče soditi po sadjarski letini, bo letos na ljubljanskih ulicah tudi dobra ponudba pečenih kostanjev. A po najbolj vroč kostanj bo morala vlada Marjana Šarca.
Mesec in pol pred prodajo deleža v NLB je še skoraj popolna tišina. To ne bi bilo tako nenavadno, če bi država iskala strateškega partnerja za večinski delež. V tem primeru bi bilo namreč razumljivo, da pogajanja potekajo med potencialnimi kupci in mimo razgretih političnih interesov.
A država se je odločila, da bodo delnice ponujene javnosti. Torej, kupci bodo vsaj v določenem deležu majhni portfeljski vlagatelji, taki, ki imajo pri trgovalnem računu oznako nepoučeni.
Polovice banke se ne prodaja kot štruce kruha v trgovini. Predvsem pa to ni dogodek, ki bi ga Slovenija doživela vsak dan. In za povrhu vsega, zadnja bančna evforija, to je tista zaradi delnic NKBM, se je klavrno zaključila za približno pet odstotkov prebivalcev Slovenije.
Za začetek bi bilo potencialnim kupcem delnic zato treba predstaviti razlike med takratnimi razmerami in sedanjimi ter zakaj naj se s to NLB ne bi ponovila zgodba NKBM. Je konec škandalov s pranjem denarja? Zakaj NLB ne bo več pomagala tajkunom in kakšne varovalke bodo postavljene, da ne bo nerazumnega financiranja obubožanih državnih podjetij ali podjetij političnih veljakov? Vse to so vprašanja, ki jih morata banka in vlada jasno obrazložiti vlagateljem, če hočeta zmanjšati nezaupanje tako do banke kot do borznih trgov nasploh.
Če hoče država iztržiti dobro ceno, bo morala narediti dobro reklamo. Seveda ne zavajajočo. A dobro bi bilo predstaviti strategijo poslovanja banke. Katerih poslov se bo banka lahko lotila, ko ne bo več v večinski državni lasti in bodo odpravljene omejitve evropskih regulatorjev. Javnosti bi morali biti jasno predstavljeni cilji banke, recimo v prihodnjih petih letih.
Pri tem ni mogoče prezreti, da se dogajajo kar opazne spremembe na nekaterih ključnih trgih, kjer je NLB prisotna. Francoski Société Générale, lastnik banke SKB, se s trgov umika, kjer ni bil uspešen. Umika se iz Srbije, Makedonije, Moldavije, sredi poletja pa je prodal tudi hčerinsko družbo v Albaniji. Na vse te trge, kot kaže, vstopa ali pa na njih povečuje svojo moč madžarska banka OTP. Tudi Sberbanka se umika z nekaterih trgov. Sankcije proti Rusiji tej ruski banki otežujejo poslovanje na evropskih trgih in lahko bi se umaknila tudi iz Slovenije.
Nazadnje bo morala država še jasno obrazložiti, zakaj se je odločila za tak način prodaje NLB. Zgolj upam lahko, da se vlada ne bo sklicevala na »povelje« evropske komisije. Skratka, NLB bi morala država prodati s ciljem, da se ji omogoči boljše delovanje in da se zmanjša možnost vpletanja politike. Njena samostojnost bi zato še vedno morala omogočati, da sledi interesom Slovenije. Javna prodaja pa bi morala biti tudi signal, da želi država spodbuditi domači trg kapitala. Tako, da bo ta zagotavljal ustrezno podporo gospodarstvu in s tem razvoju Slovenije.
Mesec in pol pred prodajo deleža v NLB je še skoraj popolna tišina. To ne bi bilo tako nenavadno, če bi država iskala strateškega partnerja za večinski delež. V tem primeru bi bilo namreč razumljivo, da pogajanja potekajo med potencialnimi kupci in mimo razgretih političnih interesov.
A država se je odločila, da bodo delnice ponujene javnosti. Torej, kupci bodo vsaj v določenem deležu majhni portfeljski vlagatelji, taki, ki imajo pri trgovalnem računu oznako nepoučeni.
Polovice banke se ne prodaja kot štruce kruha v trgovini. Predvsem pa to ni dogodek, ki bi ga Slovenija doživela vsak dan. In za povrhu vsega, zadnja bančna evforija, to je tista zaradi delnic NKBM, se je klavrno zaključila za približno pet odstotkov prebivalcev Slovenije.
Za začetek bi bilo potencialnim kupcem delnic zato treba predstaviti razlike med takratnimi razmerami in sedanjimi ter zakaj naj se s to NLB ne bi ponovila zgodba NKBM. Je konec škandalov s pranjem denarja? Zakaj NLB ne bo več pomagala tajkunom in kakšne varovalke bodo postavljene, da ne bo nerazumnega financiranja obubožanih državnih podjetij ali podjetij političnih veljakov? Vse to so vprašanja, ki jih morata banka in vlada jasno obrazložiti vlagateljem, če hočeta zmanjšati nezaupanje tako do banke kot do borznih trgov nasploh.
Če hoče država iztržiti dobro ceno, bo morala narediti dobro reklamo. Seveda ne zavajajočo. A dobro bi bilo predstaviti strategijo poslovanja banke. Katerih poslov se bo banka lahko lotila, ko ne bo več v večinski državni lasti in bodo odpravljene omejitve evropskih regulatorjev. Javnosti bi morali biti jasno predstavljeni cilji banke, recimo v prihodnjih petih letih.
Pri tem ni mogoče prezreti, da se dogajajo kar opazne spremembe na nekaterih ključnih trgih, kjer je NLB prisotna. Francoski Société Générale, lastnik banke SKB, se s trgov umika, kjer ni bil uspešen. Umika se iz Srbije, Makedonije, Moldavije, sredi poletja pa je prodal tudi hčerinsko družbo v Albaniji. Na vse te trge, kot kaže, vstopa ali pa na njih povečuje svojo moč madžarska banka OTP. Tudi Sberbanka se umika z nekaterih trgov. Sankcije proti Rusiji tej ruski banki otežujejo poslovanje na evropskih trgih in lahko bi se umaknila tudi iz Slovenije.
Nazadnje bo morala država še jasno obrazložiti, zakaj se je odločila za tak način prodaje NLB. Zgolj upam lahko, da se vlada ne bo sklicevala na »povelje« evropske komisije. Skratka, NLB bi morala država prodati s ciljem, da se ji omogoči boljše delovanje in da se zmanjša možnost vpletanja politike. Njena samostojnost bi zato še vedno morala omogočati, da sledi interesom Slovenije. Javna prodaja pa bi morala biti tudi signal, da želi država spodbuditi domači trg kapitala. Tako, da bo ta zagotavljal ustrezno podporo gospodarstvu in s tem razvoju Slovenije.