Očka, kupi mi bombomet
Če ob nabavi orožja prihaja do tatvin, varnost skupnosti kot celote ni nič večja. Manjša je.
Odpri galerijo
Vojaško in policijsko orožje je načeloma namenjeno povečevanju varnosti celotne skupnosti. FOTO: Shutterstock.com
Svobodna trgovina je odlična reč. Tako kot je odlična reč ustavno zajamčena svoboda gospodarske pobude. Hkrati pa vsaj v celinskem delu Evrope velja, da svobode ni brez omejitev. Evropsko gospodarstvo je delno regulirano. To velja tudi za trgovino. V slovenskih trgovinah je po 21. uri nemogoče kupiti alkohol. V trgovini, če si mlajši od 18 let, je nemogoče kupiti tobačne izdelke.
Kako pa je z bombometi? Če so iz trgovine ukradli dva bombometa in večjo količino pehotnega orožja, se zdi, da so meje svobodne trgovine postavljene zelo ohlapno.
Bombomet je vrsta orožja, ki ga trgovci lahko prodajo le vojski in policiji. In vendar se je orožje, ki ne sme biti dosegljivo običajnim kupcem, znašlo v skladišču preslabo varovane trgovine. Ko gre za orožje, imamo nekaj težav. Celo ko gre za institucijo, ki ima monopol nad uporabo sile, torej za vojsko, orožje ni dovolj varno. Oktobra lani je s kamiona Slovenske vojske v Nemčiji izginilo 2000 kosov streliva. Strelivo je bilo prek Leipziga namenjeno na misijo v Mali. Iz skladišč v Rojah so leta 2002 ukradli nekaj kosov pehotnega orožja. Pred tem so tatovi onesposobili stražo. Leta 1999 so iz vojašnice v Postojni ukradli večjo količino pehotnega orožja. Če ima z varovanjem orožja in streliva težave institucija, ki je pooblaščena za nošenje orožja, ne sme čuditi, če imajo z varovanjem orožja težave trgovci.
Primerjava ni ustrezna, a vendarle jo velja omeniti: življenje v skupnosti, kjer lahko ljudje do morilskega orožja pridejo, če odkljukajo nekaj tehničnih zahtev, ni prijetno. Družba, v kateri obstaja skoraj popolna svoboda trgovanja z orožjem, to drago plačuje s strelskimi pohodi po šolah.
Slovenija je sicer daleč od ameriške skorajda popolne svobode pri trgovanju z orožjem. Kraji bombometov in streliva Slovenske vojske pa navajata na misel, da imamo pri ureditvi orožarske varnosti resne težave. Posebej to velja, če pomislimo na dovolj pestro zgodovino tatvin iz vojaških skladišč. Pri obrambi načel svobodne trgovine pa v slabih treh desetletjih, odkar ta načela veljajo, nisem našel prepričljivega argumenta, zakaj država izdelke, ki jih potrebuje za nemoteno poslovanje, kupuje po posrednikih, ne pa neposredno. Zakaj policija ali vojska bombometa, če ga že potrebujeta, ne moreta kupiti pri proizvajalcu, pač pa to robo kupujeta po posredniku, ob tem pa od posrednika ne pričakujeta niti tega, da ima pred vsiljivimi tatovi varno skladišče?
Trgovina z bombometi ni trgovina z bonboni. Vojaško in policijsko orožje je načeloma namenjeno povečevanju varnosti celotne skupnosti. Če pa ob nabavi orožja prihaja do tatvin, varnost skupnosti kot celote ni nič večja. Manjša je. Osebno si ne želim, da država kupuje orožje, dokler obstaja možnost, da bo orožje lahek plen zmikavtov.
Kako pa je z bombometi? Če so iz trgovine ukradli dva bombometa in večjo količino pehotnega orožja, se zdi, da so meje svobodne trgovine postavljene zelo ohlapno.
Bombomet je vrsta orožja, ki ga trgovci lahko prodajo le vojski in policiji. In vendar se je orožje, ki ne sme biti dosegljivo običajnim kupcem, znašlo v skladišču preslabo varovane trgovine. Ko gre za orožje, imamo nekaj težav. Celo ko gre za institucijo, ki ima monopol nad uporabo sile, torej za vojsko, orožje ni dovolj varno. Oktobra lani je s kamiona Slovenske vojske v Nemčiji izginilo 2000 kosov streliva. Strelivo je bilo prek Leipziga namenjeno na misijo v Mali. Iz skladišč v Rojah so leta 2002 ukradli nekaj kosov pehotnega orožja. Pred tem so tatovi onesposobili stražo. Leta 1999 so iz vojašnice v Postojni ukradli večjo količino pehotnega orožja. Če ima z varovanjem orožja in streliva težave institucija, ki je pooblaščena za nošenje orožja, ne sme čuditi, če imajo z varovanjem orožja težave trgovci.
Primerjava ni ustrezna, a vendarle jo velja omeniti: življenje v skupnosti, kjer lahko ljudje do morilskega orožja pridejo, če odkljukajo nekaj tehničnih zahtev, ni prijetno. Družba, v kateri obstaja skoraj popolna svoboda trgovanja z orožjem, to drago plačuje s strelskimi pohodi po šolah.
Slovenija je sicer daleč od ameriške skorajda popolne svobode pri trgovanju z orožjem. Kraji bombometov in streliva Slovenske vojske pa navajata na misel, da imamo pri ureditvi orožarske varnosti resne težave. Posebej to velja, če pomislimo na dovolj pestro zgodovino tatvin iz vojaških skladišč. Pri obrambi načel svobodne trgovine pa v slabih treh desetletjih, odkar ta načela veljajo, nisem našel prepričljivega argumenta, zakaj država izdelke, ki jih potrebuje za nemoteno poslovanje, kupuje po posrednikih, ne pa neposredno. Zakaj policija ali vojska bombometa, če ga že potrebujeta, ne moreta kupiti pri proizvajalcu, pač pa to robo kupujeta po posredniku, ob tem pa od posrednika ne pričakujeta niti tega, da ima pred vsiljivimi tatovi varno skladišče?
Trgovina z bombometi ni trgovina z bonboni. Vojaško in policijsko orožje je načeloma namenjeno povečevanju varnosti celotne skupnosti. Če pa ob nabavi orožja prihaja do tatvin, varnost skupnosti kot celote ni nič večja. Manjša je. Osebno si ne želim, da država kupuje orožje, dokler obstaja možnost, da bo orožje lahek plen zmikavtov.
