Odločno, ostro in neomajno
Do zdaj je veljalo pravilo, da je »pravična ameriška kazen« za savdske zločine doletela druge.
Odpri galerijo
Nad tem, kako dolg je rok trajanja nekaterih odločnih izjav predsednika ZDA Donalda Trumpa, se pritožujejo tudi najpomembnejši ameriški partnerji na stari celini. FOTO:Yasin Akgul/Afp
Nad tem, kako dolg je rok trajanja nekaterih odločnih izjav predsednika ZDA Donalda Trumpa, se pritožujejo tudi najpomembnejši ameriški partnerji na stari celini. Lep primer »neomajnosti« njegovih stališč je pokazalo njegovo prvo vrhunsko srečanje z ruskim kolegom Vladimirjem Putinom, ko je moral po vrnitvi v domovino še enkrat zbobnati skupaj novinarje, da bi jim povedal nekaj povsem drugega, kar jim je govoril še dan poprej.
Še bolj nazoren zgled te kameleonskosti so Trumpova stališča do Saudske Arabije, kar v zadnjih dnevih kažejo njegovi spreminjajoči se odzivi na umor novinarja Džamala Hašodžija, ki so ga na savdskem konzulatu v Ankari menda mučili in obglavili. Najprej je najmočnejši človek na svetu Riadu obljubil »ostro kazen«, potem pa začel saudski režim braniti pred kritiki, za katere je po Trumpovih besedah Saudska Arabija »kriva, dokler ne dokaže, da je nedolžna«.
Na prvi pogled bi na mednarodnem prizorišču takšno zagovarjanje presumpcije nedolžnosti morali toplo pozdraviti. Le malo sankcij in kazenskih ukrepov proti drugim državam bi bilo Washingtonu treba sprejeti, če bi se že doslej držal tega načela. A saudska afera, ki je po mnenju komentatorja ameriške televizije CNN razkrila »moralno apatijo trumpizma«, ne napoveduje preobrata v ameriški zunanji politiki, temveč nasprotno dokazuje, da se v njej nič ne bo spremenilo. To lepo ponazarjajo prav »trumpizmi« o Saudski Arabiji.
Sredi predvolilnega boja ta za Trumpa ni bila samo ena od držav, ki hočejo ženske za sužnje, geje pa ubijajo, ampak jo je celo neposredno obtožil, da je sodelovala pri terorističnem napadu na ZDA 11. septembra 2001. Ko je postal predsednik, se je na prvi obisk v tujino odpravil prav v to tesno ameriško bližnjevzhodno zaveznico, kjer je sklenil milijardne orožarske posle.
»Nismo tu, da bi predavali, da bi ljudem govorili, kako naj živijo, kaj naj bodo in kaj naj častijo,« je Trump povedal med obiskom.
Tak pragmatičen odnos do zveste zaveznice in bogate poslovne partnerice bo bržkone prevladal tudi v tej aferi. Kakor so zapisali v časniku Washington Post, bo predsednikova administracija počistila mednarodno svinjarijo, ki jo je zakuhal režim dobrega prijatelja Trumpovega zeta. A da ne bo pomote, ZDA so odločna in resna država, zato bodo vsekakor udarile in naložile kazni, če se bodo tako odločile.
Vprašanje je le, kdo bo plačal za grozljivi umor saudskega novinarja. Doslej je bilo pravilo, da je »pravična ameriška kazen« za saudske zločine doletela druge. Ko so (večinoma) Saudijci 11. septembra 2001 s potniškimi letali napadli ZDA, so te brž z vso silo udarile po Afganistanu.
Krivdo za ta teroristični napad sunitskih skrajnežev pa so ameriška sodišča že nekajkrat naprtila šiitskemu režimu v Iranu in mu naložila plačilo odškodnin sorodnikom žrtev 11. septembra.
Še bolj nazoren zgled te kameleonskosti so Trumpova stališča do Saudske Arabije, kar v zadnjih dnevih kažejo njegovi spreminjajoči se odzivi na umor novinarja Džamala Hašodžija, ki so ga na savdskem konzulatu v Ankari menda mučili in obglavili. Najprej je najmočnejši človek na svetu Riadu obljubil »ostro kazen«, potem pa začel saudski režim braniti pred kritiki, za katere je po Trumpovih besedah Saudska Arabija »kriva, dokler ne dokaže, da je nedolžna«.
Na prvi pogled bi na mednarodnem prizorišču takšno zagovarjanje presumpcije nedolžnosti morali toplo pozdraviti. Le malo sankcij in kazenskih ukrepov proti drugim državam bi bilo Washingtonu treba sprejeti, če bi se že doslej držal tega načela. A saudska afera, ki je po mnenju komentatorja ameriške televizije CNN razkrila »moralno apatijo trumpizma«, ne napoveduje preobrata v ameriški zunanji politiki, temveč nasprotno dokazuje, da se v njej nič ne bo spremenilo. To lepo ponazarjajo prav »trumpizmi« o Saudski Arabiji.
Do zdaj je veljalo pravilo, da je »pravična ameriška kazen« za savdske zločine doletela druge. FOTO: Saul Loeb/Afp
Sredi predvolilnega boja ta za Trumpa ni bila samo ena od držav, ki hočejo ženske za sužnje, geje pa ubijajo, ampak jo je celo neposredno obtožil, da je sodelovala pri terorističnem napadu na ZDA 11. septembra 2001. Ko je postal predsednik, se je na prvi obisk v tujino odpravil prav v to tesno ameriško bližnjevzhodno zaveznico, kjer je sklenil milijardne orožarske posle.
»Nismo tu, da bi predavali, da bi ljudem govorili, kako naj živijo, kaj naj bodo in kaj naj častijo,« je Trump povedal med obiskom.
Tak pragmatičen odnos do zveste zaveznice in bogate poslovne partnerice bo bržkone prevladal tudi v tej aferi. Kakor so zapisali v časniku Washington Post, bo predsednikova administracija počistila mednarodno svinjarijo, ki jo je zakuhal režim dobrega prijatelja Trumpovega zeta. A da ne bo pomote, ZDA so odločna in resna država, zato bodo vsekakor udarile in naložile kazni, če se bodo tako odločile.
Vprašanje je le, kdo bo plačal za grozljivi umor saudskega novinarja. Doslej je bilo pravilo, da je »pravična ameriška kazen« za saudske zločine doletela druge. Ko so (večinoma) Saudijci 11. septembra 2001 s potniškimi letali napadli ZDA, so te brž z vso silo udarile po Afganistanu.
Krivdo za ta teroristični napad sunitskih skrajnežev pa so ameriška sodišča že nekajkrat naprtila šiitskemu režimu v Iranu in mu naložila plačilo odškodnin sorodnikom žrtev 11. septembra.
