Pasje bombice na morju

V slovenskem morju ni rib niti za 30 slovenskih ribičev, kaj šele da bi vanj tlačili še 25 hrvaških koč.
Fotografija: Hrvaški ribiči pred Piranom. Foto Boris Šuligoj
Odpri galerijo
Hrvaški ribiči pred Piranom. Foto Boris Šuligoj

Mar Plenkovićevim fantom tiha diplomacija o meji na morju ne ustreza več? Ali pa so tri mesece pred volitvami zelo usklajeno (podobno kot so bili nekoč usklajeni incidenti na morju) delno razkrili slovensko-hrvaške dogovore le zato, da razburkajo javno mnenje na obeh straneh meje, predvsem pa, da za še nedoločen čas podaljšajo tako prikladno romanco tihe diplomacije?

Državi, ki zna sprožiti vrhunsko diplomatsko afero s prisluhi pogovorov med slovensko agentko in arbitrom zato, da pridobi opravičilo za svoj odstop od arbitražnega sporazuma, seveda niti tokrat ni spodrsnilo. Pravljico o skupnem ribolovu ponavljajo stari politični mački že 30 let. Noben dosedanji poskus se ni prijel. Če bi bilo komu res do pravičnega sodelovanja, potem bi morali vzpostaviti vsaj videz pravičnosti. V »stokrat« večjem morju bi moralo loviti vsaj stokrat več slovenskih ribičev, torej imaginarnih 2500, ali pa bi moralo biti hrvaških ribičev v slovenskem morju stokrat manj. »Saj v našem morju ni dovolj rib niti za nas 30, ki živimo samo od ribištva. Kam bi dali še 25 hrvaških koč, ki bi pospravile najboljše jate,« pravijo slovenski ribiči in ne vedo, ali bi se smejali ali jokali.

Hrvaška je od osamosvojitve podvojila količino ulova (na skoraj 80.000 ton), Slovenci pa so s 120 tonami pristali pri eni petdesetini nekdanjega ulova in so svetovni prvaki v zmanjšanju ribolova. Naše ribištvo je iz evropskega ribiškega sklada v dveh perspektivah prejelo več kot 50 milijonov nepovratnih sredstev, v novi do leta 2027 mu bodo dodelili dodatnih 34 milijonov. Vprašajte se, ali imajo čolnički piranskih ribičev zlate bitve in zlata sidra, morda.

Bodo Hrvati končno priznali odločitev arbitražnega sodišča, so slovenskim prijateljem ponudili boljšo možnost in je arbitražna odločitev zgodovina? Je ta možnost v tem, da si poleg ukradenih 44 kvadratnih kilometrov (od skupaj 210 kvadratnih kilometrov arbitražno dosojenega) morja privoščijo še češnjico na tortici v slovenskem morju? Bo slovenska vlada tišino vlekla ad calendas graecas, medtem ko bodo zagovorniki jalove diplomacije razlagali, da se nam ribištvo tako in tako ne izplača? Umaški ribič Daniele Kolec poleg tega trdi, da gre spet za slovenski nateg. Nateg koga le? Samo ribiške čolne obeh držav primerjajte!

Preberite še: