Vse je črta, ki teče; čas, ki poskakuje v ritmu srca.
Galerija
Po drugi Plavolaski se misli zbistrijo in s prijateljico sva se pripravljeni pogovarjati o kaligrafiji in glasbi. FOTO: Gettystock images
»Nič ne reši težave bolje kakor dobra Plavolaska!« me je tolažila prijateljica, ko sem potožila, da ne vem, kako rešiti težavo, ki se mi je zazdela velikanska. Njen odgovor je bil pravzaprav povabilo, da bi se zvečer dobili pri Botaniku. To je lokal in galerija v središču Zagreba – edini lokal, ki ponuja Plavolasko.
Samo tu je mogoče dobiti pivo, ki je pravzaprav svetlo angleško pivo blonde ale, zato mu idealno pristaja ime Plavolaska (Plavuša). Prinesejo ga hladnega, je odprto za mojo življenjsko težavo in zdi se, kakor da me z vsakim novim požirkom opozarja, da se odgovor na vsa moja vprašanja skriva v tej temni steklenici z nalepko, na kateri dekle z modrimi (ne s svetlimi, ampak z morsko modrimi) lasmi dela stojo na glavi. In gleda v sonce z glavo, obrnjeno navzdol. Kakor da me draži: »Zakaj ne tako?«
Pred mano je izdelek Ane in Maje, prijateljic, ki nista bili zadovoljni s svojim življenjem, zato sta se odločili narediti nekaj dobrega. Zakaj ne dobro pivo, je predlagala Ana. Prvo različico sta zvarili na balkonu najetega stanovanja v Zadru. Nato sta spreminjali recepte, obiskovali pivsko akademijo, noč in dan brali o tem, kako narediti dobro svetlo angleško pivo, kupili sta posode za fermentacijo piva, črpalke, cevi in vse druge nujne stvari, da je nazadnje pritekla Plavolaska.
Kadar pomislim, da ne vem, kako naprej, se spomnim Ane in Maje, varjenja piva na balkonu in Harukija Murakamija, ki pravi, da uživa v pisanju romanov, ker nikoli ne ve, kako se bodo končali. Zapiše prvi stavek in se odpravi na potovanje po svoji skrivnosti. Ali se tudi on usede na balkon in vari svoja dela, ali spreminja recepte in sestavine, vse dokler ne napiše zadnjega stavka in zaspi srečen, ker se je tudi tokrat rešil iz labirinta svojega iskanja smisla obstoja?
Po drugi Plavolaski se misli zbistrijo in s prijateljico sva se pripravljeni pogovarjati o kaligrafiji in glasbi. Vse je črta, ki teče; čas, ki poskakuje v ritmu srca. Le da včasih obstanemo. Gledamo nazaj. Radi bi ponovili že storjeno dejanje. Vendar se tega ne sme.
Komentarji