Prikaz nasprotnih dejstev AIPA, k. o.

Neresnične so navedbe, da AIPA »svojega osnovnega posla ne opravi korektno«, da »svoje naloge in smisla obstoja že od podelitve državne koncesije nekako ne upraviči«, da »sedi na nerazdeljenih milijonih« in da je »AIPA kolektivna organizacija, ki deluje sporno« – nasprotno: AIPA že od svoje ustanovitve legitimno, učinkovito in transparentno upravlja pravice avdiovizualnih ustvarjalcev, sredstva redno deli upravičencem, njeno delovanje temelji na izdanih dovoljenjih in je usklajeno z zakonom, nadzira ga pristojni organ, poslovanje pa je redno letno revidirano, zato tudi ne drži insinuacija, da se namesto s svojim poslom AIPA »raje ukvarja z zakonodajo, lobiranjem, bojem za pravice zatiranih igralcev, avtorjev in producentov; kakor tudi ne navedba, »da se iz ustvarjalcev dela norca in ubija domačo ustvarjalnost«.

Neresnično je namigovanje, da gre za »vseletni nateg kreiranja dimne zavese«, s katerim AIPA navidezno »prikazuje boj za pravice malega ustvarjalca« in s tem ustvarja »šov«, zato da »odvrača pogled in pozornost na laž in veliko goljufijo v ozadju«. AIPA deluje zakonito, izvaja vse dejavnosti kolektivnega upravljanja, med katere sodi tudi uveljavljanje varstva avtorskih pravic pred državnimi organi (tč. 9, l. odst. 16. čl. ZKUASP), ki ga avtor prispevka očitno razume kot »boj« in »šov«.

Nazadnje pa tudi ni res, kar namiguje avtor članka v zvezi s pogajanji in pravdanjem – AIPA redno sodeluje s »plačniki« nadomestil, se pogaja in sklepa dogovore oz. skupne sporazume z uporabniki avdiovizualnih del, pravne postopke pa AIPA sproži le v primerih očitnega nespoštovanja obveznosti. Če pa je AIPA tožena, se mora v pravdo spustiti, ker to zahteva njeno dolžno ravnanje, seveda pa AIPA ne more vplivati na to, kdo se jo odloči tožiti in zakaj.

Za AIPA, k. o.,

Gregor Štibernik, direktor