V nadaljevanju preberite:

Aleksandra Lukašenka, prvega, do zdaj edinega in nemara celo dosmrtnega predsednika nekoč sovjetske socialistične republike Belorusije, so na Zahodu že takrat, ko je med Natovimi napadi na Jugoslavijo Slobodanu Miloševiću zagotavljal politično pribežališče, pred ameriškim napadom na Irak pa podpiral Sadama Huseina, poimenovali zadnji evropski diktator. Ko so avtorju teh vrstic pred skoraj dvema desetletjema obljubljali pogovor z beloruskim trdorokcem, a se je ta tik pred že dogovorjenim intervjujem premislil, so mu v Minsku ljudje iz Lukašenkovega najbližjega kroga zelo zaupno zaželeli, da bi pogovor potekal čim bliže začetku dneva. »Zgodaj zjutraj se mu še ne meša preveč,« so razlagali.