Školjke v glavah za določanje meje

Hrvaška zunanja ministrica nevedni javnosti razlaga, da vztraja pri razmejitvi iz leta 1991. Če bi le bilo res!
Fotografija: Slovenija in Hrvaška sta se po dolgih letih neuspešnih poskusov komaj dogovorili za arbitražo. FOTO: Boris Šuligoj
Odpri galerijo
Slovenija in Hrvaška sta se po dolgih letih neuspešnih poskusov komaj dogovorili za arbitražo. FOTO: Boris Šuligoj

Seveda ni lepšega trenutka za širitev školjčišča v tujem morju, kot takrat, ko lastnik »spi«. Ali pa, ko se ukvarja s težko sestavo nove vlade. Tudi školjke so dokaz, da bo treba imeti še veliko zdrave državniške pameti za ureditev razmer. Pa bo to kdaj sploh mogoče? Hrvaška ofenziva ne popušča: korak za korakom, cipelj za cipljem, klapavica za klapavico ... Počasi se prerinemo ne le do sredine, ampak tudi čez njo.

Hrvaška zunanja ministrica nevedni javnosti razlaga, da vztraja pri razmejitvi iz leta 1991. Če bi le bilo res! Zdaj se bo treba le še zmeniti, kaj je bilo leta 1991. Tretjina prebivalstva je od takrat že pomrla, tretjina je novega, večina srednje tretjine pa nikoli ni živela v teh krajih, da bi vedela, kako je zares bilo. Slovenija je v dvajsetih letih izgubila 94 kvadratnih kilometrov morja. Približno 50 kilometrov na račun izhoda na morje (iz dogovora Drnovšek-Račan), 44 kvadratnih kilometrov pa je razlika med sredinsko in tisto črto, ki jo je Sloveniji pripisalo arbitražno sodišče.

Slovenija in Hrvaška sta se po dolgih letih neuspešnih poskusov komaj dogovorili za arbitražo. Le malo pred arbitražno odločitvijo je Hrvaška našla izgovor, ki ga jim je lisica na repu prinesla – telefonski prisluh med slovenskim arbitrom in slovensko državno agentko. Kot da se hrvaški arbiter Budislav Vukas ni z nikomer pogovarjal o meji! Na to nas je spet spomnil takratni sodnik ESČP Boštjan M. Zupančič: »Ste vedeli, da je Vukas ves čas postopka stanoval v hrvaški rezidenci v Haagu?

Niti po telefonu se mu ni bilo treba pogovarjati.« Kdo je tu odkril Ameriko? In kakšna je bila sodba, ki bi po arbitražnem sporazumu morala določiti »stik med slovenskim teritorialnim in odprtim morjem«? Sodba ni upoštevala sporazuma, tega stika ni določila, a predstavniki slovenske države so sodbo vseeno hvalili, ker so želeli prikriti svoj nedosežek. Hrvati pa nam povrhu postavijo še školjčišče sredi zaliva.

Težko nalogo bo v takem nesorazmerju sil imela nova slovenska vlada, od katere vsi pričakujejo učinkovitejšo zunanjo politiko s skoraj istimi kadri. Nekomu prav gotovo ustreza, če se Slovenci in Hrvati bodejo. A niti Hrvatom ne more biti vseeno, če so ceste do Slovenije zamašene, če posli trpijo, ker ni v schengenu in podobno. Kako je Hrvaški ob več kot 70.000 tonah ulovljenih in vzgojenih rib (Slovenija 130 ton) lahko pomembnejših tistih nekaj ton školjk, in to ravno sredi zaliva, ki je tisočletje pripadal Piranu? V tej matematiki nekaj ne deluje. Slovenska tožba na sodišču ne bo pomagala veliko. Četudi Slovenija sodbo dobi, je vprašanje, s katero topovnjačo bodo potem odvlekli hrvaške školjke iz zaliva? Pa so Hrvati nekoč, v jugoslovanskih časih, že hoteli loviti ciplje v piranskem rezervatu, a so se komunistični voditelji takrat še znali dogovoriti: hrvaški ribiči so lovili svoje ciplje v Tarski vali. Ampak imeli smo diktaturo, zdaj imamo pa evropsko demokracijo, seveda.