Tako se ne pride v raj
Kje je v Šiški džamija?
Odpri galerijo
Ker je ljubljanska džamija še gradbišče, v resnici pa leži za Bežigradom, možakarju pojasnim, da se je gotovo kaj zmotil, da na gradbišču ne more biti molitev. FOTO: Jože Suhadolnik
Večer ob pivu po napornem delovniku na pregretem vrtu bližnje pivnice je doživetje, ki delovnemu človeku vlije svežo dozo optimizma. Opazovanje gostov, od tistih starih gostilniških mačkov, mladih popotnikov, do povsem običajnih mimoidočih, je posebna sprostitev in duševna telovadba.
»Kaj ima ta krepki možakar sploh še skupnega s svojo brhko svetlolaso spremljevalko? Gotovo bolj malo, saj oba nenehno buljita vsak v svoj pametni aparat.«
»Kje bo naslednja postaja skupine štirih mladih popotnikov? Od kod so prišli? Se bodo čez 20 let spomnili teh trenutkov na nemarnem ljubljanskem gostinskem vrtu?«
Takšne in podobno neumne misli, denimo, kaj vse sem danes narobe naredil v službi in ne morem več popraviti, človeku rojijo po glavi, medtem ko se poskuša sprostiti po napornem delovniku in umiriti pred prihodom domov. Pa pridrsa mimo gospod v zrelih letih, ki očitno nekaj išče. Zanima ga, kje je v Šiški džamija, rad bi se namreč udeležil jutranje bajramske molitve.
Ker je ljubljanska džamija še gradbišče, v resnici pa leži za Bežigradom, možakarju pojasnim, da se je gotovo kaj zmotil, da na gradbišču ne more biti molitev. On pa vztraja, da ima pravo informacijo. Zato pokličem prijatelja, ki se na te verske zadeve spozna, in ta me pouči, da bo zgodnja jutranja molitev res na gradbišču. To povem verniku, ki prihaja iz Sandžaka, on pa sebi in meni za nagrado naroči novo mrzlo pivo. »Vsi jemo in pijemo vse. Nisem slab vernik, če kdaj spijem kakšno pivo ali pojem kak kos šunke,« v pristni srbščini pove mož, ki je poročen s pravoslavko iz Vojvodine, preživlja pa se z avtoprevozništvom.
Po popitem pivu se poslovim in odidem domov spat. Drugo jutro pa z grozo ugotovim, da molitev ni bila pred gradbiščem džamije, ampak v športni dvorani na drugem koncu mesta. Hudo mi je zanj in zase. On ni prišel na molitev, jaz pa ne bom videl raja.
»Kaj ima ta krepki možakar sploh še skupnega s svojo brhko svetlolaso spremljevalko? Gotovo bolj malo, saj oba nenehno buljita vsak v svoj pametni aparat.«
»Kje bo naslednja postaja skupine štirih mladih popotnikov? Od kod so prišli? Se bodo čez 20 let spomnili teh trenutkov na nemarnem ljubljanskem gostinskem vrtu?«
Takšne in podobno neumne misli, denimo, kaj vse sem danes narobe naredil v službi in ne morem več popraviti, človeku rojijo po glavi, medtem ko se poskuša sprostiti po napornem delovniku in umiriti pred prihodom domov. Pa pridrsa mimo gospod v zrelih letih, ki očitno nekaj išče. Zanima ga, kje je v Šiški džamija, rad bi se namreč udeležil jutranje bajramske molitve.
Ker je ljubljanska džamija še gradbišče, v resnici pa leži za Bežigradom, možakarju pojasnim, da se je gotovo kaj zmotil, da na gradbišču ne more biti molitev. On pa vztraja, da ima pravo informacijo. Zato pokličem prijatelja, ki se na te verske zadeve spozna, in ta me pouči, da bo zgodnja jutranja molitev res na gradbišču. To povem verniku, ki prihaja iz Sandžaka, on pa sebi in meni za nagrado naroči novo mrzlo pivo. »Vsi jemo in pijemo vse. Nisem slab vernik, če kdaj spijem kakšno pivo ali pojem kak kos šunke,« v pristni srbščini pove mož, ki je poročen s pravoslavko iz Vojvodine, preživlja pa se z avtoprevozništvom.
Po popitem pivu se poslovim in odidem domov spat. Drugo jutro pa z grozo ugotovim, da molitev ni bila pred gradbiščem džamije, ampak v športni dvorani na drugem koncu mesta. Hudo mi je zanj in zase. On ni prišel na molitev, jaz pa ne bom videl raja.
