Tam obžalovanje, tu radost
V prihodnosti je ob zdravi pameti dovolj prostora tako za nekdanje zmagovalce kot za poražence.
Odpri galerijo
Karikatura Marko Kočevar
Madžarska praznuje 4. junija narodno povezanost. Na ta dan leta 1920 je bila kot zadnje dejanje pariške mirovne konference podpisana trianonska pogodba, ki je Ogrski odvzela več kot dve tretjini državnega ozemlja. Dan, ko je peterica velikih zmagovalcev Madžarsko razkosala, zdaj naši vzhodni sosedje proslavljajo kot praznik povezanosti. Orbánova vlada se ga je letos spomnila z objavo zemljevida razkosanih ozemelj na družbenih omrežjih, ki bi ga bilo mogoče razumeti tudi kot obžalovanje in očitek zmagovalcem prve svetovne vojne.
Toda razkosanje Madžarske je po drugi strani prineslo nacionalno osamosvojitev nekaterim narodom, ki so prej dolgo morali poslušati Budimpešto. Slovaška je tako zaživela s sebi bližjimi Čehi, Romuniji je pripadla Transilvanija, država SHS je dobila Slavonijo in Banat in v tem jugoslovanskem kompletu se je samo zaradi velike prizadevnosti dveh članov jugoslovanske delegacije na pariški mirovni konferenci, dr. Franca Kovačiča in dr. Matije Slaviča, znašlo tudi naše Prekmurje.
Kaj lahko bi bilo tudi drugače, saj še tri dni pred podpisom versajske pogodbe o tem ni bilo jasne odločitve. A če bi imeli takratni veliki igralci kakršenkoli drug interes in bi bilo to nujno, bi neznatno in še Slovencem neznano slovensko deželico onkraj Mure kaj hitro uporabili za menjalni drobiž in jo pustili Madžarom. In bi tudi tu, v Prekmurju, 4. junija praznovali dan narodne povezanosti.
Tako pa bomo Prekmurci in Slovenci 17. avgusta z veseljem proslavili praznik združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, včeraj pa smo se zunaj uradnih praznikov spomnili stote obletnice versajske pogodbe, s katero so Angleži, Francozi, Italijani, Američani in Japonci povezali Prekmurce z matico.
Ob visoki obletnici istih dogodkov se torej na eni strani kažejo obžalovanje in očitki, na drugi radost in hvaležnost. Ampak, kot je včeraj v Murski Soboti opozorila ameriška diplomatka Susan K. Falatko: »Ne samo v preteklost, gledati bo treba predvsem v prihodnost.« In v njej je ob zdravi pameti dovolj prostora tako za nekdanje zmagovalce kot za poražence.
Toda razkosanje Madžarske je po drugi strani prineslo nacionalno osamosvojitev nekaterim narodom, ki so prej dolgo morali poslušati Budimpešto. Slovaška je tako zaživela s sebi bližjimi Čehi, Romuniji je pripadla Transilvanija, država SHS je dobila Slavonijo in Banat in v tem jugoslovanskem kompletu se je samo zaradi velike prizadevnosti dveh članov jugoslovanske delegacije na pariški mirovni konferenci, dr. Franca Kovačiča in dr. Matije Slaviča, znašlo tudi naše Prekmurje.
Kaj lahko bi bilo tudi drugače, saj še tri dni pred podpisom versajske pogodbe o tem ni bilo jasne odločitve. A če bi imeli takratni veliki igralci kakršenkoli drug interes in bi bilo to nujno, bi neznatno in še Slovencem neznano slovensko deželico onkraj Mure kaj hitro uporabili za menjalni drobiž in jo pustili Madžarom. In bi tudi tu, v Prekmurju, 4. junija praznovali dan narodne povezanosti.
Tako pa bomo Prekmurci in Slovenci 17. avgusta z veseljem proslavili praznik združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, včeraj pa smo se zunaj uradnih praznikov spomnili stote obletnice versajske pogodbe, s katero so Angleži, Francozi, Italijani, Američani in Japonci povezali Prekmurce z matico.
Ob visoki obletnici istih dogodkov se torej na eni strani kažejo obžalovanje in očitki, na drugi radost in hvaležnost. Ampak, kot je včeraj v Murski Soboti opozorila ameriška diplomatka Susan K. Falatko: »Ne samo v preteklost, gledati bo treba predvsem v prihodnost.« In v njej je ob zdravi pameti dovolj prostora tako za nekdanje zmagovalce kot za poražence.
