Za kakšne koalicije gre
Janez Markeš o kontekstu prihodnje slovenske vlade.
Odpri galerijo
FOTO: Blaž Samec/Delo
Med kampanjo za državnozborske volitve je bilo izrečenih zelo veliko protitujskih in protimigrantskih stališč. Ne bi si smeli dovoliti, da ta izzvenijo v pozabo samo zato, ker je volitev konec. So simptom in merilo, ki bi moralo biti bistveno pri sestavljanju prihodnje vladne koalicije.
V tem času se je med malteško in novo italijansko vlado vnel hud spor zaradi 629 migrantov, ki so jih iz morja izlovili na ladjo Aquarius, temu navkljub pa so z ladjo vred obtičali v Sredozemskem morju. Teh migrantov ni bila več pripravljena sprejeti niti Malta niti Italija in treba je povedati, da je bila Italija poleg Grčije do zdaj najbolj na udaru begunske krize. Toda po prvi naklonjenosti humanim rešitvam je tako v Italiji kot drugje, tudi v Nemčiji, začela nastajati nova klima in spoznanje, da se je svet nepovrnljivo spremenil in da Evropa ne more biti več le refugij za žrtve posledic zgrešene politike velesil.
Na tej točki se pravzaprav tudi začne goljufija posameznih ksenofobnih politik. Te begunce hočejo prikazati kot kataklizmo, ki je zadela Evropo in jih nočejo videti kot žrtve imperialističnih politik, s katerimi skoraj praviloma simpatizirajo.
Usoda se je tokrat nasmehnila ljudem na ladji Aquarius, ko jim je gostoljubje ponudila nova španska vlada. Španski katoliški škofje so odločitev vlade takoj podprli. »Pozdravimo, zaščitimo, uveljavimo in integrirajmo jih,« je, kot so poročali mediji, na družabnem omrežju zapisal tajnik španske škofovske konference msgr. José Maria Gil Tamayo. To je bil odmev glasu, ki ga je na temo beguncev prav tem posodil sam papež Frančišek. Hkrati gre za odmev glasu, ki je v diametralnem nasprotju s tem, kar je prav pred kratkim vzpostavilo italijansko vlado, kar napaja nove evropske nacionalizme in kar je bilo pri slovenski desnici glavni volilni adut.
V zadnjem času se v evropskem in tudi v ameriškem tisku izpostavlja ime Trumpovega nekdanjega svetovalca in zelo pomembnega človeka za Trumpovo zmago, Steva Bannona. On hodi po Evropi in spodbuja evropske desnice, naj se uprejo apokalipsi, ki bo z nekristjani, muslimani in njim podobnimi zadela zahodni svet. Že leta 2014 se je povezoval z ultrakonservativnimi katoliškimi skupinami, tudi v Vatikanu, in zdaj velja za vnetega privrženca ameriškega kardinala Raymonda Burka, tradicionalista, znanega kot ostrega nasprotnika papeža Frančiška.
Bannon je vezni člen ideologije, po kateri bi bilo treba demontirati EU, njen liberalno-demokratski značaj, iz držav narediti nacional(istič)ne postojanke za obrambo krščanskega Zahoda proti barbarom. Kolikor naivno in nerealno ta načrt že deluje, ima presenetljivo veliko odmeva, nazadnje je dokaz prav Viktor Orbán. Tudi volilni obrati v desno v Italiji so bili podprti z glasnim Bannonovim odobravanjem in ne gre pozabiti, da je v stalni navezi z Marine Le Pen. V resnici vse skupaj najbrž nima veliko opraviti z vero ali tradicionalno religijo, kajti za velikimi ksenofobnimi frazami so se do zdaj vedno skrivali interesi: kapital, nacionalne prevlade (Izrael – Palestinci) in igra moči. Igra je postala tako simptomatična, da bi ji lahko postavili presejalni test: povej mi, kaj si misliš o liberalno-demokratskem, predvsem pa humanističnem konceptu EU, in povsem ti, kdo si …
Hipotetično, toda pravo povolilno vprašanje je, kdo in kako bi v Sloveniji gostil Bannona, če bi se ta povabil v misijonarske goste. Jasno je, da je v predvolilni kampanji pri ksenofobnih strankah – ena od njih je celo zmagala – šlo za politično goljufijo, ki je posledice zamenjala z vzroki, to pa unovčila za marketinško trženje strahov pri ljudeh, ki jim narodna zgodovina tako ali drugače ni prizanesla. Politiki takega kova ne bi smeli odločati o prihodnosti moderne slovenske države.
V tem času se je med malteško in novo italijansko vlado vnel hud spor zaradi 629 migrantov, ki so jih iz morja izlovili na ladjo Aquarius, temu navkljub pa so z ladjo vred obtičali v Sredozemskem morju. Teh migrantov ni bila več pripravljena sprejeti niti Malta niti Italija in treba je povedati, da je bila Italija poleg Grčije do zdaj najbolj na udaru begunske krize. Toda po prvi naklonjenosti humanim rešitvam je tako v Italiji kot drugje, tudi v Nemčiji, začela nastajati nova klima in spoznanje, da se je svet nepovrnljivo spremenil in da Evropa ne more biti več le refugij za žrtve posledic zgrešene politike velesil.
Ksenofobni politiki ne bi smeli odločati o prihodnosti moderne slovenske države.
Na tej točki se pravzaprav tudi začne goljufija posameznih ksenofobnih politik. Te begunce hočejo prikazati kot kataklizmo, ki je zadela Evropo in jih nočejo videti kot žrtve imperialističnih politik, s katerimi skoraj praviloma simpatizirajo.
Usoda se je tokrat nasmehnila ljudem na ladji Aquarius, ko jim je gostoljubje ponudila nova španska vlada. Španski katoliški škofje so odločitev vlade takoj podprli. »Pozdravimo, zaščitimo, uveljavimo in integrirajmo jih,« je, kot so poročali mediji, na družabnem omrežju zapisal tajnik španske škofovske konference msgr. José Maria Gil Tamayo. To je bil odmev glasu, ki ga je na temo beguncev prav tem posodil sam papež Frančišek. Hkrati gre za odmev glasu, ki je v diametralnem nasprotju s tem, kar je prav pred kratkim vzpostavilo italijansko vlado, kar napaja nove evropske nacionalizme in kar je bilo pri slovenski desnici glavni volilni adut.
V zadnjem času se v evropskem in tudi v ameriškem tisku izpostavlja ime Trumpovega nekdanjega svetovalca in zelo pomembnega človeka za Trumpovo zmago, Steva Bannona. On hodi po Evropi in spodbuja evropske desnice, naj se uprejo apokalipsi, ki bo z nekristjani, muslimani in njim podobnimi zadela zahodni svet. Že leta 2014 se je povezoval z ultrakonservativnimi katoliškimi skupinami, tudi v Vatikanu, in zdaj velja za vnetega privrženca ameriškega kardinala Raymonda Burka, tradicionalista, znanega kot ostrega nasprotnika papeža Frančiška.
Bannon je vezni člen ideologije, po kateri bi bilo treba demontirati EU, njen liberalno-demokratski značaj, iz držav narediti nacional(istič)ne postojanke za obrambo krščanskega Zahoda proti barbarom. Kolikor naivno in nerealno ta načrt že deluje, ima presenetljivo veliko odmeva, nazadnje je dokaz prav Viktor Orbán. Tudi volilni obrati v desno v Italiji so bili podprti z glasnim Bannonovim odobravanjem in ne gre pozabiti, da je v stalni navezi z Marine Le Pen. V resnici vse skupaj najbrž nima veliko opraviti z vero ali tradicionalno religijo, kajti za velikimi ksenofobnimi frazami so se do zdaj vedno skrivali interesi: kapital, nacionalne prevlade (Izrael – Palestinci) in igra moči. Igra je postala tako simptomatična, da bi ji lahko postavili presejalni test: povej mi, kaj si misliš o liberalno-demokratskem, predvsem pa humanističnem konceptu EU, in povsem ti, kdo si …
Hipotetično, toda pravo povolilno vprašanje je, kdo in kako bi v Sloveniji gostil Bannona, če bi se ta povabil v misijonarske goste. Jasno je, da je v predvolilni kampanji pri ksenofobnih strankah – ena od njih je celo zmagala – šlo za politično goljufijo, ki je posledice zamenjala z vzroki, to pa unovčila za marketinško trženje strahov pri ljudeh, ki jim narodna zgodovina tako ali drugače ni prizanesla. Politiki takega kova ne bi smeli odločati o prihodnosti moderne slovenske države.
