Zakaj danes, če bi lahko pojutrišnjem?

»Samo še malo, gospod rabelj,« je zaprosila grofica Du Barry, preden je pod rezilom giljotine, bilo je prevratniško leto 1793 v Parizu, izgubila glavo. Prav, še par minut življenja, potem pa v brezglavo smrt. Z znamenitim citatom je možno opisati tudi sodobno francosko mentaliteto, vsaj novinarka Sylvie Bommel je za Delo prepričana o moči kolektivne psihologije: odlašanje je lastnost, ki spremlja Francoze kot prišita senca. »Medtem ko Nemci ukrepajo takoj, mi vsako težavo odrinemo«, če ne krepko v prihodnost, pa za krajši čas. In zato se v Franciji, kjer je »socialna zgodovina polna konfliktov«, nič korenitega ne spremeni zlahka. Nazoren primer je pokojninska reforma, ki je bila v narodni skupščini – brez glasovanja poslancev – »potrjena« v noči iz torka na sredo oziroma potem, ko sta ...