Žrtev za malo slovensko občino

Sistem zaščite in pomoči žrtvam deluje le tako dobro, kot deluje najšibkejši člen v njem. To pa nikoli ni posamezna organizacija, ampak njeni zaposleni.
Fotografija: Predvsem je treba začeti pri vzgoji najmlajših. Če bodo vedeli, kaj vse nasilje je – ne le ekstremno, ki ga zna prepoznati vsakdo –, se bodo znali umakniti. FOTO: Jure Eržen/Delo
Odpri galerijo
Predvsem je treba začeti pri vzgoji najmlajših. Če bodo vedeli, kaj vse nasilje je – ne le ekstremno, ki ga zna prepoznati vsakdo –, se bodo znali umakniti. FOTO: Jure Eržen/Delo

Letos je bilo v Sloveniji približno deset žensk žrtev ekstremnega nasilja. Policija je vložila šest kazenskih ovadb zaradi uboja oziroma umora v intimnem partnerskem odnosu. Deset žensk. Ena na mesec. Ti suhoparni stavki in številke se morda ne zdijo tako skrb vzbujajoče, kot bi se morali.

Poglejmo z druge perspektive. Ženske so imele najmanj enajst otrok, ki so v trenutku ostali brez obeh staršev. Žrtve in njihovi krvniki so (najverjetneje) še imeli starše ter druge sorodnike, prijatelje in znance, sodelavce. Femicid nikoli ne zahteva »le« ene žrtve, ampak je tu vsakič več deset ljudi, na katere vpliva tragičen dogodek. Niti policisti, reševalci in gasilci niso imuni za posledice, ki jih puščajo žalostni prizori.

Ko zakoličimo statistiko žrtev femicidov za, recimo, zadnjih pet let, se pri oceni intenzitete škode hitro približamo številu prebivalcev manjše slovenske občine. Za en Bohinj ljudi. Za en Šentjur. Za Miren - Kostanjevico s slabimi pet tisoč prebivalci.

Nasilje preveč toleriramo. Izzivov, s katerimi se bodo morali spopasti organi pregona, zaposleni na centrih za socialno delo ter strokovno osebje drugih vladnih in nevladnih organizacij pri preprečevanju in odzivanju na nasilje nad ženskami, je zato veliko. Ne le kako ga preprečiti – odgovoren je vsak od nas, ki minimizira ali zanika nasilje –, ampak tudi, kako žrtvam zagotoviti ustrezno podporo med postopki, kakšna je vloga policistov, socialnih delavk, tožilk in sodnikov.

Ti nevladne organizacije pogosto razumejo kot »konkurenco« in ne kot nekoga, s katerim bi lahko izmenjali dragocene izkušnje s terena. Sistem zaščite in pomoči žrtvam deluje le tako dobro, kot deluje najšibkejši člen v njem. To pa nikoli ni posamezna organizacija, ampak njeni zaposleni.

Nujna bodo redna izobraževanja vseh, ki so vključeni v delo z žrtvami in storilci. V postopke morajo biti vpleteni strokovnjaki z visoko stopnjo empatije in znanja. Predvsem je treba začeti pri vzgoji najmlajših. Če bodo vedeli, kaj vse nasilje je – ne le ekstremno, ki ga zna prepoznati vsakdo –, se bodo znali umakniti. Predvsem pa bodo z informacijami in izobraževanjem dobili možnost izbire in morda nasilja sami ne bodo povzročali. Za en Bohinj ljudi ve, da to ne bi smela biti preveč zahtevna naloga.

Preberite še: