Geotermija in Putin
Matjaž Cerovec se 18. marca na 9. strani Dela v pismu bralca z zgornjim naslovom sprašuje: »Človek se vpraša, kako se lahko toliko tepcev znajde na enem mestu ter odloča o geotermiji, o kateri se jim niti ne sanja.«
Ko sem to prebral, sem se spomnil na tale dogodek.
Bilo je sredi 70. let prejšnjega stoletja. Pozno popoldne, po končanem rednem delu sem še vedno sedel v svoji pisarni in reševal neki problem.
Zazvonil je telefon. Dvignil sem slušalko in se predstavil. Klicatelj mi je povedal, da je telefonist neke velike ustanove in da se njegov direktor želi pogovoriti z menoj.
S to ustanovo nisem imel nikoli opravka. Da bi pa poznal direktorja, se mi ni niti sanjalo. Od kod neki me pozna? Vse to mi je rojilo po glavi. Še bolj pa sem bil presenečen, ko sem po glasu spoznal direktorja. Študenti raznih fakultet smo se v tistih časih poznali. Klical me je prijatelj, s katerim se vrsto let nisva videla, študiral je metalurgijo. Vendar je bila ustanova, v kateri je bil direktor, finančne stroke. Nisem pa vedel, da je medtem diplomiral tudi na ekonomski fakulteti.
Presenečen sem ga vprašal: »Ja, hudiča, saj si metalurg, kaj za vraga delaš v ...«?
Ker je po štajersko bil »vicmoher«, mi je rekel: »Veš, Jure, človek mora delati tiste stvari, o katerih nima pojma, ker potem ne ve, kako ga serje.«
Upam, da sem gospodu Cerovcu razjasnil dilemo.
