Istrani smo spoštljivi. Prosim, bodite še vi

Odzivam se na članek v Delu z dne 14. maja z naslovom Stanovanja najdražja v Ljubljani, najcenejša v Posavju, v katerem je bila naša Istra poimenovana kar z Obalo. In očitno se s tem novinarjevim poimenovanjem strinjajo tudi lektor in uredniki.

Od kod zamisel, da Slovenci pokrajino z večtisočletnim imenom Istra preimenujejo v Obalo?

Ker pomislijo nanjo le ob želji po namakanju v morju? Ker premalo vedo o Istri, o njeni zgodovini in kulturi?

Stanovanja najdražja v Ljubljani, najcenejša v Posavju

Ali je zanje Istra le hrvaški del polotoka? Ne vedo, da sega do Trsta in Reke, natančneje od Milj do Voloskega? Ali bi morali tudi Balkanski polotok raztrgati na toliko delov, kolikor držav domuje na njem, in vsak del poimenovati drugače? Pa še vse druge polotoke, ki si jih delijo različne države, na primer Pirenejski polotok (Španija in Portugalska), Korejski polotok (dve Koreji) …

Za nas, Istrane, prebivalce Istre, je tako poimenovanje nespoštljivo. O Slovencih, ki jo tako označijo, pove, da jih v Istri zanimajo predvsem sonce in morje pa ribe in vino. In nepremičnine. Da smo zanje mi, Istrani, nevidni, opazni le v vlogi natakarjev in drugih strežnikov. Torej osebkov, ki so nujni, da se imajo oni lepo. Ki v Istro sicer sploh ne bi prišli.

Mi, Istrani, ne spreminjamo imen drugim slovenskim pokrajinam. Gorenjski ne rečemo Hribi, Ljubljani ne Močvirje …

Istrani smo spoštljivi. Prosim, bodite še vi!

Da je tega omalovaževanja dovolj tudi istrskim občinarjem, kaže sklep štirih istrskih občin, Pirana, Izole, Kopra in Ankarana, da mora biti poimenovanje slovenska Istra vključeno v pravopis kot uradno lastno ime.

Ni prišlo do vseh ušes. A mi trmasto ponavljamo: mi smo Istrani in živimo v Istri!

V zgodovini je bila Istra vedno razdeljena med več političnih enot v istem času. Lastila si jo je različna tuja gospoda: fevdalna, politična, cerkvena, vojaška. Istro so si delili Histri in Rimljani, Langobardi, Franki, goriški grofje, oglejski patriarhi, Slovani, Bizantinci, karantanski in istrski vojvode, Benečani in Habsburžani, Napoleonova vojska, lastili so si jo italijanski fašisti, bila je razdeljena na cone A in B pa novo Jugoslavijo. Meje so bile zarisane zdaj tu, zdaj tam. A vselej se je celoten polotok imenoval Istra. Tisočletja.

Vlada bi preimenovala obalno-kraško statistično regijo

Sedaj tečejo čez Istro meje med Italijo, Slovenijo in Hrvaško.

Istro delijo državne meje. Samo in res samo te meje. Zanje ve samo človek. Zanje ni mar ne vetrovom, ne oblakom, ne zelenju, ne pticam, ne ribam, ne morju, ne zraku.

Tudi nam, Istranom, so te meje večkrat v napoto, otežujejo naše življenje. Premagujemo jih predvsem na kulturnem področju. Denimo z majskim literarnim simpozijem Forum Tomizza, ki poteka v vseh treh državah, v Trstu, Kopru in Umagu, torej tam, kjer je živel in ustvarjal pisatelj Fulvio Tomizza.

Ime Obala se je pojavilo v novi Jugoslaviji. Z razvojem množičnega, sindikalnega turizma, ko so pridni delavci iz notranjosti Slovenije prihajali na morje, na zaslužen počitek. Njihovi otroci so se pri urah zemljepisa sicer učili, da obstaja Istra, vendar so si bolj zapomnili ime Obala, kot so imenovali Istro starši, ob imenu Obala so si obetali veliko lepih doživetij.

V nasprotju s Slovenijo se je na Hrvaškem identiteta Istre okrepila, v hrvaškem prostoru je Istra nekaj posebnega, kar temelji na svojevrstni zgodovini in kulturi in povezanosti s sosednjimi državami. Lahko se zgledujemo po njih. Hrvaška država se zaveda različnosti svojih pokrajin, njihovi grbi so sestavni deli državnega grba. Med njimi je tudi istrski grb s kozo v sredini.