Čakalne vrste skozi oči zdravnika

V Delu je 30. aprila Karel Lipnik objavil prispevek Čakalne vrste skozi oči pacienta. Nazorno je opisal vso golgoto (veliko trpljenje) pacienta, ko ta vstopi v zdravstveni sistem zlasti, če zdravstveni problem ni enostavno ugotoviti in rešiti. Vse, kar je napisal, je popolnoma res in se moram, žal, z njim v celoti strinjati.

Kdor verjame, da bo s sprejetjem novele zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej-N) vse drugače in bolje, je bodisi naiven bodisi ne pozna razmer na »terenu«. Kljub opozorilom stroke (več kot 4000 zdravnikov), v katero sodim tudi sam, je vlada sprejela nekaj, zaradi česar nas bo še zelo bolela glava. Na osnovi mojih izkušenj, saj sem poleg 42 let redne delovne dobe v terciarni zdravstveni ustanovi vključno z 38 leti na ljubljanski urgenci delal še 11 let v osnovnem zdravstvu, zato poznam probleme na vseh ravneh zdravstva. 

Trdim, da bo ZZDej-N razmere v zdravstvu samo še poslabšal. In zdravstveni sistem bo res zanihal, ampak na žalost le v eno smer, ker drugače tudi ne more biti ob tako velikem pomanjkanju zdravnikov. Zdravstvo se spreminja pri temeljih in ne pri strehi. Temelj pa je sistem zdravstvenega zavarovanja, kar so komercialne zavarovalnice (in pacienti) že zdavnaj ugotovile.

Čakalne dobe so nikdar zaceljena rana našega zdravstva (Delo, 7. maja 2012) in ključna je drugačna organizacija zdravstva (Delo, 16. januarja 2003) sta le dva od mojih prispevkov, ki pa sta naletela bolj kot ne le na gluha ušesa. Strogo ločevanje zasebnega in javnega zdravstva je, milo rečeno, neumnost in nestvarna ter skregana z zdravo pametjo, saj si že sedaj pacienti iščejo vse možne kanale, bližnjice in poznanstva, da bi prišli do kakovostne in varne zdravstvene obravnave. 

Povsem vseeno za pacienta je namreč, v kakšni delovnopravni obliki dela neki zdravnik, pomembno je, da se spozna tudi na organizacijske in ne samo medicinske postopke ter s tem olajša pacientu pogosto preveč zapletene poti do zdravstvenih storitev. Osebni zdravnik bi moral, kolikor je le mogoče, biti kot odvetnik, skrbnik ali vodnik, ki bi pacienta spremljal skozi postopke diagnostike in zdravljenja, zlasti če gre za kompleksen zdravstveni problem, zaradi katerega so potrebni številne preiskave in pregledi pri zdravnikih raznih specialnosti. 

Občutek pa imam, in ne samo občutek, da je z vsako novo spremembo pot do zdravja samo še bolj zapletena. Resda ne more osebni zdravnik tega delati sam za vse opredeljene paciente, a mnogi niti ne potrebujejo takega vodenja. Zavedati se moramo, da je večina pacientov laikov in starejših ter se ne znajdejo v številnih administrativnih postopkih, ki so včasih povsem nepotrebni in preveč zapleteni. Zato sem se, kolikor je bilo le mogoče, pri delu pogosto zanašal na izredno usposobljene in kompetentne odlične medicinske sestre in tehnike, ki so bili pravzaprav moji asistenti ter sem nanje prelagal mnoge zadolžitve, saj sem jim neizmerno zaupal, oni pa meni. Aktivno so tudi spremljali nekatere paciente od začetka, ko so ti vstopili v zdravstveni sistem. In tako delo bi moralo biti pravilo in ne izjema.

A s populističnim in malodane sovražnim odnosom do zasebnega dela zdravnikov, kar se kot mantra ponavlja v parlamentu ali na ulici o strogem ločevanju javnega in zasebnega zdravstva, se ne bo rešilo nobenega problema, le stiske pacientov bodo čedalje večje. Pa tudi zmerjanje zdravnikov za največje krivce za stanje v našem zdravstvu je povsem nekonstruktivno, neproduktivno in nespametno. Slej ko prej se bodo vse neumnosti vrnile kot bumerang, česar se bomo zavedli šele takrat, ko bodo razmere res dosegle vrelišče.

***

Marjan Fortuna, Kranj.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.