Javno vprašanje trem ministrstvom o »izginotju« ogrščičnega olja
Odprto pismo ministrici za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Mateji Čalušić, ministrici za kulturo dr. Asti Vrečko in ministru za visoko šolstvo, znanost in inovacije dr. Igorju Papiču
Po novem letu, ko so v javnosti potekale razprave o realnosti cen košarice najnujnejših, za življenje potrebnih živil, je tudi čas, da naslovljenim ministrstvom postavim vprašanje: Zakaj je z naših prodajnih polic izginilo olje ogrščice? Tega se je pred meseci še dobilo. Vprašanje o njegovem izginotju za naslovljena ministrstva ni niti najmanj nepomembno. Za kmetijsko ministrstvo zato, ker je oljna ogrščica najpomembnejša med oljnicami, ki jih pridelujemo v EU, in ker iz nje pridobivamo olje, ki je eno najkakovostnejših jedilnih olj, primerljivih s kakovostjo najboljšega oljčnega olja, čeprav je njegova aroma drugačna.
Do pred 60 let nazaj ni bilo tako: ogrščično, repično in olje drugih križnic zaradi jedkega okusa ni bilo zaželeno v humani prehrani, čeprav takrat še niso vedeli, da se glavna maščobna kislina teh križnic, visokomolekularna eruka kislina, nerazgrajena nalaga v gladkih mišičnih tkivih in da povzroča srčni infarkt.
Prve požlahtnjene ogrščične sorte – najprej z nizko vsebnostjo eruka kisline (manj kot 2 odstotka, sorte '0'), in kasneje tudi brez glukozinolatov v tropinah (tako imenovane sorte '00') – so se pojavile po letu 1970, najprej v Kanadi ('canola', sorta '00'), nekaj let kasneje pa v Evropi, ko so po zagroženi ameriški (ZDA) »sojini vojni« evropskim kmetijcem ti spoznali, da v širjenju pridelave soje kot oljnice Evropa nima prihodnosti. Od takrat je žlahtnjenje oljne ogrščice v EU doseglo izredne uspehe.
Ker je za industrijske namene, predvsem za izdelavo barvil, lakov in premazov, zelo primerno ogrščično olje z visoko vsebnostjo eruka kisline (nad 50 odstotkov), so vzgojili sorte z visoko vsebnostjo te maščobne kisline v olju, ki pa so obenem brez glukozinolatov v tropinah (sorte '+0'). Olje teh sort je torej odlično za industrijske namene, tropine pa so uporabne kot kakovostna beljakovinska komponenta za izdelavo močnih krmil, brez omejitev na vrsto živali.
Sedaj pa je jedilno ogrščično olje izginilo z naših prehranskih polic in namesto tega se potrošnikom povsem neprimerno vsiljuje repično olje. Ali proizvajalci in prodajalci repičnega olja res ne vedo, da tega po predpisih EU ni dovoljeno prodajati za prehrano ljudi? Zaradi slabših gospodarsko pomembnih lastnosti (nižji pridelek zrnja in nižja vsebnost olja v njem) oljna repica namreč ni požlahtnjena na neprisotnost eruka kisline v njenem olju in tudi ne na nizko vsebnost glukozinolatov v ostalih delih rastline. Agronomi in zootehniki so, prej kot zdravniki, ugotovili, da je uživanje olja z višjo vsebnostjo eruka kisline škodljivo za ljudi in živali, glukozinolati pa ovirajo prebavo in ovirajo delovanje ščitnice, zlasti pri neprežvekovalcih.
K sreči se s trgovskih polic verjetno ne bohoti repično olje, kot je napisano na plastenkah (morda pa se!), ampak gre, sodeč po sliki ogrščičnega socvetja na nalepljeni etiketi, res za ogrščično olje. Tako navajanje je hudo zavajanje potrošnikov! Kje so živilski inšpektorji? V preteklosti so znali oglobiti vinarsko podjetje zato, ker je na steklenice cvička, namenjenega za izvoz, nalepilo cvicek in ne cviček. Sedaj pa je na plastenkah olja lažna repica čisto varna pred njimi. Pa ne bi smela biti! Ogrščica in repica namreč nista sopomenki, niti najbližji rastlinski sorodnici in se zato v naravi ne moreta križati med seboj. Ogrščici je sorodna koleraba, obe imata v telesnih celicah po 38 kromosomov, repici pa je bližnja sorodnica (strniščna) repa, obe imata v telesnih celicah po 20 kromosomov.
Odgovorni v oljarni Gea očitno želijo v slovenščino namesto ogrščice vsiliti hrvaški izraz repica! Gre za vnašanje zmešnjave v slovenski jezik in za njegovo entropijo. V hrvaščini se ogrščici reče repica, repici pa ogrštica. Podobnih besed z različnima pomenoma je v južnoslovanskih jezikih še nekaj; naj tu navedem le fižol in peso za grah in repo v hrvaščini. Pri tem pa na razliko med slovensko in hrvaško »repico« že najmanj 125 let opozarjajo naši kmetijski strokovnjaki, kot so V. Rohrman (Poljedelstvo, 1897/98), V. Sadar (Osnove poljedelstva, 1965) in novejši pisci. Izrivanje slovenskih uveljavljenih izrazov in takšno siromašenje slovenščine se močno tiče tudi ministrstva za kulturo ter ministrstva za visoko šolstvo, znanost in inovacije. Kako naj osnovnošolski učitelj učencem pokaže oljno ogrščico, če se na plastenkah olja ob sliki ogrščice bohoti napis oljna repica? Kako naj učitelj poljedelstva študentom predava o čudovitih lastnostih ogrščice v primerjavi z repico, ki se od ogrščice razlikuje vsaj toliko kot pšenica od rži? Kako naj raziskovalec sodeluje v raziskavah in osvojeno znanje prenaša v besede in dejanja, če je izrazje neustrezno? Tukaj velja omeniti nemškega pisca Klabunda, ki je rekel, v prostem prevodu: »Če izrazi niso ustrezni, besede ne ustrezajo; če besede niso ustrezne, ni ustvarjalnosti; če ni ustvarjalnosti, ni morale in ne umetnosti; če morale in umetnosti ni, se ne izvaja pravo; če ni prava, narod ne ve, kaj storiti. Zato skrbimo, da so izrazi pravilno ubesedeni. Iz izrazov izhaja vse!«
Naslovljena ministrstva torej sprašujem: Kaj boste storili proti omenjenemu zavajanju potrošnikov, neustrezni rabi besed in siromašenju slovenskega jezika?
