Javnost se mora zoperstaviti šikaniranju v šolah in službah
Ob šikaniranju učenca v Prevaljah: vpogled in umestitev problema, ki tare šolski sistem in tako rekoč vse institucije.
Odpri galerijo
»Ta prispevek je poskus opisa, kaj se žrtvam nasilja sploh dogaja. Za družbeno akcijo proti takim praksam bi bila potrebna mobilizacija javnosti.« Foto Shutterstock
Ob dogajanju na osnovni šoli v Prevaljah, kjer enega učenca poleg sošolcev aktivno šikanira tudi učitelj, o čemer so poročali novinarji, bi rad podal vpogled in umestitev problema, ki tare šolski sistem in tako rekoč vse institucije.
Za teoretika Reneja Girarda žrtve nadlegovanja v šoli (bullying) ali pa nacistična dokončna eliminacija »Juda« v družbi sledita istemu mehanizmu grešnega kozla. Ne gre torej za »nedolžno prerivanje« med otroki, »nujno izkušnjo odraščanja«, pač pa za nekaj veliko bolj zloveščega. Rene Girard je poskušal s teorijo mimetizma, mimetične želje in z njo povezanim mehanizmom žrtvovanja grešnega kozla osvetliti sodobna kolektivna dogajanja, ki jih določajo prastari nezavedni psihični procesi, ki se vlečejo od začetka človeštva.
Razsvetljenstvo je zase mislilo, da je prekinilo s primitivno in barbarsko prakso žrtvovanja ljudi, zanikalo je družbeni mehanizem žrtvovanja, s tem pa je omogočilo, da se je žrtvovanje razmahnilo do neslutenih razsežnosti, vse do holokavsta, ki ga je Jacques Lacan nekje okarakteriziral kot žgalno daritev bogovom. Jean-François Lyotard pa je v holokavstu videl poskus nacizma, da se znebi nelagodne »psihične energije«, tako da jo projicira v »Juda«, ki se ga je treba znebiti.
Ker gre pri Girardu za konzervativnega avtorja, je na levici v večji meri ignoriran – levica se osredotoča le na željo kot manko pri Lacanu ali pa na proizvodno željo pri Gillesu Deleuzu, nič pa na željo pri Girardu, kjer gre mimetizem – oponašanje želje pri njenem izvoru, nastanku – z roko v roki z nasiljem nad grešnim kozlom. Med lacanovci o nasilju sicer piše, na primer, Jean-Pierre Dupuy s tezo o ekonomiji, ki naj bi igrala vlogo, ki jo je nekoč imela religija, ambivalentno vlogo »zadrževalca« nasilja (v obeh pomenih besede: hkratnega preprečevanja in vsebovanja nasilja), nasilja, ki se ga »zadržuje« z »manjšim« nasiljem: z žrtvovanjem. Povezave med razrednim bojem in mehanizmom grešnega kozla pa levica ne vidi, v njem vidi zgolj predpolitično problematiko.
Imre Kertész opisuje primer iz koncentracijskega taborišča, ko so celo komunistični politični interniranci zviška gledali na tam zaprte Jude, češ da za razliko od političnih zapornikov Judje niso zaprti iz političnih vzrokov, vzroki za njihovo preganjanje da so predpolitični, zunajpolitični, skoraj biološki. S tem so se pravzaprav pridružili razlagi nacistov o »bioloških« razlogih za preganjanje. Danes je po zaslugi moderne levice splošno znano, da je ravno model mehanizma preganjanja »Juda« zgled za politični mehanizem premestitve družbi lastnih notranjih razrednih antagonizmov v zunanjega krivca. Mehanizem izključevanja »Juda« je danes pripoznan kot ključen za razredni boj, toda splošnejši mehanizem grešnega kozla še ni pripoznan kot tak, še vedno se ga ima za predpolitičnega, zunajpolitičnega.
Z žrtvovanjem grešnega kozla, z nasiljem nad enim posameznikom po modelu zgodnjih religij kolektivi preprečijo, omejijo »še večje nasilje«, ki grozi vsem. Preusmeritev nasilja na eno žrtev, na grešnega kozla, ima za kolektiv tako dve posledici: začasno so ostali člani kolektiva varni pred nasiljem, hkrati pa to dejanje okrepi kolektiv, ga pravzaprav šele ustvari, zapre kolektiv, ustvari njegove meje, onkraj katerih je »izgnan« (uničen) grešni kozel.
Ali je ta grožnja izbruha nasilja, pred katerim se kolektiv »zavaruje« z mehanizmom žrtvovanja grešnega kozla, realna ali pa je morda ta arhaični recept za preprečevanje nasilja pravzaprav zdravilo, ki šele povzroča bolezen? Grožnja nasilja, neki pritisk v nezavednem, »oblak energije«, kot se je izrazil Lyotard, vsekakor obstaja in »razreševanje« tega pritiska ima še kako realne družbene učinke.
Ta pritisk je metaforično opisal Elias Canetti v knjigi Množica in moč: »Množični strah bežeče črede je najstarejše in – lahko rečemo – najbolj vsakdanje stanje množice, kar jih poznamo. Zelo verjetno ima ideja žrtve korenine v tem stanju množičnega strahu. Lev, ki zasleduje čredo gazel, se ustavi, brž ko se mu posreči zgrabiti eno od njih. Ta njegova žrtev pomeni še nekaj – po njeni zaslugi imajo tovarišice iz črede mir. Brž ko lev ima, kar je hotel, in brž ko druge to opazijo, se njihov strah poleže. Iz množičnega bega se umirijo v običajno stanje črede, vsaka žival se svobodno pase in dela, kar se ji zljubi. Če bi bile gazele verne in bi bil lev njihov bog, bi mu za potešitev njegove sle prostovoljno dostavile gazelo. Pri ljudeh se dogaja natanko to: religiozna žrtev je posledica množičnega strahu.«
Da je šola polje razrednega boja oziroma reprodukcije razredne družbe, je pisal že Pierre Bourdieu, temu opisu pa moramo dodati še Girardov opis, da dobimo širšo sliko. Mehanizem grešnega kozla je lahko pri izbiri žrtev čisto naključen. Žrtev lahko postane kdorkoli – ne glede na družbeni položaj –, toda natančnejši pogled pokaže, da so žrtve skoraj vedno najbolj nemočne (ali ni definicija proletarcev ravno to, da nimajo družbene moči), šibke, etične osebe (kdor se z etičnim dejanjem postavi za žrtev mobinga, ga doleti identična usoda kot žrtev).
Mobing in mehanizem grešnega kozla tako reproducira razredno družbo z izbiro žrtev nasilja v šolah in rezultat te »igre« je izločevanje konkurence, komolčarstvo, ustvarjanje »družbenih izmečkov«, ki bodo, ko odrastejo, morali poprijeti za najtežja dela. Mehanizem se kasneje uporablja v službah in drugih institucijah, v boju za položaje in vire denarja. Na levici se citira »hvalnico denarju« Ayn Rand, denarju kot posredniku med ljudmi, ki preprečuje, da bi prišlo do fizičnega, nasilnega posredovanja v odnosih med ljudmi, toda na usodni poti od šole do službe, na poti do denarja, služb, položajev, vzvodov moči se uporabljajo same »preddenarne«, nasilne metode, metode mobinga in mehanizma grešnega kozla. Mehanizem grešnega kozla še kako deluje, določa posameznikov položaj, »usodo«, dostop do denarja.
Ta prispevek je poskus opisa, kaj se žrtvam nasilja sploh dogaja. Za družbeno akcijo proti takim praksam bi bila potrebna mobilizacija javnosti. En korak k temu je morda ta opis in zavedanje, da ne gre za nedolžne zadeve.
Za teoretika Reneja Girarda žrtve nadlegovanja v šoli (bullying) ali pa nacistična dokončna eliminacija »Juda« v družbi sledita istemu mehanizmu grešnega kozla. Ne gre torej za »nedolžno prerivanje« med otroki, »nujno izkušnjo odraščanja«, pač pa za nekaj veliko bolj zloveščega. Rene Girard je poskušal s teorijo mimetizma, mimetične želje in z njo povezanim mehanizmom žrtvovanja grešnega kozla osvetliti sodobna kolektivna dogajanja, ki jih določajo prastari nezavedni psihični procesi, ki se vlečejo od začetka človeštva.
Razsvetljenstvo je zase mislilo, da je prekinilo s primitivno in barbarsko prakso žrtvovanja ljudi, zanikalo je družbeni mehanizem žrtvovanja, s tem pa je omogočilo, da se je žrtvovanje razmahnilo do neslutenih razsežnosti, vse do holokavsta, ki ga je Jacques Lacan nekje okarakteriziral kot žgalno daritev bogovom. Jean-François Lyotard pa je v holokavstu videl poskus nacizma, da se znebi nelagodne »psihične energije«, tako da jo projicira v »Juda«, ki se ga je treba znebiti.
Ker gre pri Girardu za konzervativnega avtorja, je na levici v večji meri ignoriran – levica se osredotoča le na željo kot manko pri Lacanu ali pa na proizvodno željo pri Gillesu Deleuzu, nič pa na željo pri Girardu, kjer gre mimetizem – oponašanje želje pri njenem izvoru, nastanku – z roko v roki z nasiljem nad grešnim kozlom. Med lacanovci o nasilju sicer piše, na primer, Jean-Pierre Dupuy s tezo o ekonomiji, ki naj bi igrala vlogo, ki jo je nekoč imela religija, ambivalentno vlogo »zadrževalca« nasilja (v obeh pomenih besede: hkratnega preprečevanja in vsebovanja nasilja), nasilja, ki se ga »zadržuje« z »manjšim« nasiljem: z žrtvovanjem. Povezave med razrednim bojem in mehanizmom grešnega kozla pa levica ne vidi, v njem vidi zgolj predpolitično problematiko.
Imre Kertész opisuje primer iz koncentracijskega taborišča, ko so celo komunistični politični interniranci zviška gledali na tam zaprte Jude, češ da za razliko od političnih zapornikov Judje niso zaprti iz političnih vzrokov, vzroki za njihovo preganjanje da so predpolitični, zunajpolitični, skoraj biološki. S tem so se pravzaprav pridružili razlagi nacistov o »bioloških« razlogih za preganjanje. Danes je po zaslugi moderne levice splošno znano, da je ravno model mehanizma preganjanja »Juda« zgled za politični mehanizem premestitve družbi lastnih notranjih razrednih antagonizmov v zunanjega krivca. Mehanizem izključevanja »Juda« je danes pripoznan kot ključen za razredni boj, toda splošnejši mehanizem grešnega kozla še ni pripoznan kot tak, še vedno se ga ima za predpolitičnega, zunajpolitičnega.
»Mehanizem grešnega kozla še kako deluje, določa posameznikov položaj, »usodo«, dostop do denarja.« Foto Jure Eržen
Z žrtvovanjem grešnega kozla, z nasiljem nad enim posameznikom po modelu zgodnjih religij kolektivi preprečijo, omejijo »še večje nasilje«, ki grozi vsem. Preusmeritev nasilja na eno žrtev, na grešnega kozla, ima za kolektiv tako dve posledici: začasno so ostali člani kolektiva varni pred nasiljem, hkrati pa to dejanje okrepi kolektiv, ga pravzaprav šele ustvari, zapre kolektiv, ustvari njegove meje, onkraj katerih je »izgnan« (uničen) grešni kozel.
Ali je ta grožnja izbruha nasilja, pred katerim se kolektiv »zavaruje« z mehanizmom žrtvovanja grešnega kozla, realna ali pa je morda ta arhaični recept za preprečevanje nasilja pravzaprav zdravilo, ki šele povzroča bolezen? Grožnja nasilja, neki pritisk v nezavednem, »oblak energije«, kot se je izrazil Lyotard, vsekakor obstaja in »razreševanje« tega pritiska ima še kako realne družbene učinke.
Ta pritisk je metaforično opisal Elias Canetti v knjigi Množica in moč: »Množični strah bežeče črede je najstarejše in – lahko rečemo – najbolj vsakdanje stanje množice, kar jih poznamo. Zelo verjetno ima ideja žrtve korenine v tem stanju množičnega strahu. Lev, ki zasleduje čredo gazel, se ustavi, brž ko se mu posreči zgrabiti eno od njih. Ta njegova žrtev pomeni še nekaj – po njeni zaslugi imajo tovarišice iz črede mir. Brž ko lev ima, kar je hotel, in brž ko druge to opazijo, se njihov strah poleže. Iz množičnega bega se umirijo v običajno stanje črede, vsaka žival se svobodno pase in dela, kar se ji zljubi. Če bi bile gazele verne in bi bil lev njihov bog, bi mu za potešitev njegove sle prostovoljno dostavile gazelo. Pri ljudeh se dogaja natanko to: religiozna žrtev je posledica množičnega strahu.«
Da je šola polje razrednega boja oziroma reprodukcije razredne družbe, je pisal že Pierre Bourdieu, temu opisu pa moramo dodati še Girardov opis, da dobimo širšo sliko. Mehanizem grešnega kozla je lahko pri izbiri žrtev čisto naključen. Žrtev lahko postane kdorkoli – ne glede na družbeni položaj –, toda natančnejši pogled pokaže, da so žrtve skoraj vedno najbolj nemočne (ali ni definicija proletarcev ravno to, da nimajo družbene moči), šibke, etične osebe (kdor se z etičnim dejanjem postavi za žrtev mobinga, ga doleti identična usoda kot žrtev).
Mobing in mehanizem grešnega kozla tako reproducira razredno družbo z izbiro žrtev nasilja v šolah in rezultat te »igre« je izločevanje konkurence, komolčarstvo, ustvarjanje »družbenih izmečkov«, ki bodo, ko odrastejo, morali poprijeti za najtežja dela. Mehanizem se kasneje uporablja v službah in drugih institucijah, v boju za položaje in vire denarja. Na levici se citira »hvalnico denarju« Ayn Rand, denarju kot posredniku med ljudmi, ki preprečuje, da bi prišlo do fizičnega, nasilnega posredovanja v odnosih med ljudmi, toda na usodni poti od šole do službe, na poti do denarja, služb, položajev, vzvodov moči se uporabljajo same »preddenarne«, nasilne metode, metode mobinga in mehanizma grešnega kozla. Mehanizem grešnega kozla še kako deluje, določa posameznikov položaj, »usodo«, dostop do denarja.
Ta prispevek je poskus opisa, kaj se žrtvam nasilja sploh dogaja. Za družbeno akcijo proti takim praksam bi bila potrebna mobilizacija javnosti. En korak k temu je morda ta opis in zavedanje, da ne gre za nedolžne zadeve.
