Nedojemljiva razmerja v cenah: bolnišnica in zavod
Za bolnika s covidom bolnišnici 8000 evrov na dan, za osebo s težko motnjo v socialno-varstvenem zavodu 75 evrov na dan.
Odpri galerijo
Cena v bolnišnici za covid bolnika brez posebnih zapletov je okroglo 8000 evrov na dan. Cena za osebo s težko motnjo v socialno-varstvenem zavodu pa je okroglo 25 evrov na dan za zdravstveno nego in 50 evrov na dan za oskrbo v programu institucionalnega varstva, to je skupaj 75 evrov za dan zdravstvene in socialne storitve. Foto Jure Eržen/Delo
Mislil sem, da se bo kakšna kirurška ekipa oglasila zaradi očitne žalitve njihovega dela, da je en dan bivanja v bolnišnici za enega pacienta s covidom brez posebnih zapletov več vreden kot zahteven kirurški poseg – namreč 8000 evrov.
Pa se ni, ker je pač malo težko kritizirati kolege oziroma svojo stroko. Ali pa morda zato, ker se pač denar v vsakem primeru steče v to isto bolnišnico. Je pa pri tem, tako med prijatelji, vsem popolnoma jasno, da cena za bolnika s covidom ni realna in je močno precenjena. Bila je sprejeta v času panike ob presenetljivem in nepredvidenem napadu virusa korone s polno silo – vanjo so bili očitno vkalkulirani vse potrebno prestrukturiranje bolnišnic in investicije. Danes pa ni junaka, ki bi ceno analiziral in jo postavil v realen odnos z drugimi cenami: ministrstvo za zdravje in zdravstvena zavarovalnica ne zato, ker se očitno ne čutita kompetentna, izvajalci pa seveda tudi ne, ker jim to čisto ustreza. Edini, ki je javno to ceno označil za nerealno in jo prizemljil pri slabih tisoč evrih, je bil nekdanji direktor zdravstvene zavarovalnice Samo Fakin.
Ampak to ni osnovni namen pisanja mojega prispevka. Namen je v primerjavi cene bolnika s covidom in cene bivanja osebe s težko motnjo v duševnem razvoju v socialnovarstvenem zavodu za usposabljanje. (O čemer nekaj vem, saj sem v njem delal več kot 40 let.) Osebe s težko motnjo v duševnem razvoju so tiste, ki imajo znižane intelektualne in praviloma tudi telesne sposobnosti do te mere, da potrebujejo 24-urno oskrbo za opravljanje skoraj vseh svojih življenjskih aktivnosti.
Torej cena v bolnišnici za covid bolnika brez posebnih zapletov je okroglo 8000 evrov na dan. Cena za osebo s težko motnjo v socialno-varstvenem zavodu pa je okroglo 25 evrov na dan za zdravstveno nego in 50 evrov na dan za oskrbo v programu institucionalnega varstva, to je skupaj 75 evrov za dan zdravstvene in socialne storitve. Če opišemo samo nekaj zdravstvenih storitev: aspiracije dihalnih poti, inhalacije, aplikacija kisika, laboratorijski odvzemi, merjenje in spremljanje vitalnih funkcij, hranjenje uporabnika z nevrološkimi motnjami in drugimi pridruženimi motnjami požiranja, aplikacija zdravil in infuzij, zdravstvena nega oseb s trahealno kanilo in gastrostomo, spremljanje hidracije, preprečevanje razjed zaradi pritiska, zdravstveno spremljanje psihofizičnega stanja in v tej situaciji še odvzemi brisov za covid preglede.
Sicer ne poznam dela s covidnimi bolniki brez večjih zapletov v bolnišnici, a kljub temu zelo dvomim, da bi bilo delo z njimi bolj intenzivno kot z osebami s težko motnjo v duševnem razvoju – v ceni pa je te intenzivnosti in strokovnosti za stopetkrat več.
In virus je prišel tudi v socialnovarstvene zavode za usposabljanje. Ti zavodi so se morali čez noč prestrukturirati, se spremeniti v »male bolnišnice«, pripraviti čiste in nečiste filtre, rdeče, sive in bele cone, jih opremiti z vsemi ustreznimi pripomočki za zdravljenje in pomoč obolelim. Saj njihovi okuženi stanovalci praviloma zavoda zaradi okužbe niso zapustili. Pogoji za to pa so bili bistveno slabši kot pri prestrukturiranju bolnišnic. In zdaj, pozor: torej so v zavodu opravljali večino nalog, kot jih opravljajo bolnišnice (in to s populacijo, ki se je po vseh naših izkušnjah v bolnišnicah zelo radi čim prej znebijo, ker je pretežka) in to za ceno 75 evrov na dan!
Pa če zdaj kdo zna razložiti to abnormno (in nepravično) cenovno razliko, ki me strokovno bega in emocionalno obremenjuje, mu bom zelo hvaležen. Do te pojasnitve pa mi je popolnoma jasno, da takšna razlika ne kaže obraza solidarne socialne države, temveč obraz nepoštenih razmerij v naši družbi, tako za uporabnike kot za delavce. To je odraz precejšnje dezorganizacije javnega sektorja oziroma večkrat brezobzirnega lobiranja. (Ker so pač pogajalci v zdravstvu na obeh straneh pod vplivom svojega lastnega zdravja, v sociali pa takšnih argumentov ni.) Zaradi (pre)nizke cene so kadrovski normativi preslabi (ali pa nezasedeni), delavci pa imajo relativno slabše plače. Posledično temu so delavci v zavodih preobremenjeni (vse bolj pod stresom) in nezadovoljni. To pa ima za posledico visoko stopnjo fluktuacije. Odhajajo predvsem delavci, ki so ravno pridobili toliko prakse, da bi postali produktivni; zadnje čase pa celo težko dobijo nove primerne delavce.
Zaradi takšne situacije kakovost dela v socialnih zavodih vse bolj peša, zavodi pa so zato manj prijazni do uporabnikov. Ali je tako že vseskozi? Ne, predvsem zadnja leta; pred nekaj leti so bile cene bolj konkurenčne, delavci bolje nagrajeni, ne v neprestanem odhajanju, s tem pa kvaliteta dela na višjem nivoju.
Zdaj pa še sploh zelo upam, da ne bom resno zbolel za covidom in bi mi potem v bolnišnici rekli, ja, za vas bo pa ventilator bolj težko na razpolago, ker imate toliko pripomb na našo ceno, ki pa naj bi vam zdaj reševala življenje!
Pa se ni, ker je pač malo težko kritizirati kolege oziroma svojo stroko. Ali pa morda zato, ker se pač denar v vsakem primeru steče v to isto bolnišnico. Je pa pri tem, tako med prijatelji, vsem popolnoma jasno, da cena za bolnika s covidom ni realna in je močno precenjena. Bila je sprejeta v času panike ob presenetljivem in nepredvidenem napadu virusa korone s polno silo – vanjo so bili očitno vkalkulirani vse potrebno prestrukturiranje bolnišnic in investicije. Danes pa ni junaka, ki bi ceno analiziral in jo postavil v realen odnos z drugimi cenami: ministrstvo za zdravje in zdravstvena zavarovalnica ne zato, ker se očitno ne čutita kompetentna, izvajalci pa seveda tudi ne, ker jim to čisto ustreza. Edini, ki je javno to ceno označil za nerealno in jo prizemljil pri slabih tisoč evrih, je bil nekdanji direktor zdravstvene zavarovalnice Samo Fakin.
Ampak to ni osnovni namen pisanja mojega prispevka. Namen je v primerjavi cene bolnika s covidom in cene bivanja osebe s težko motnjo v duševnem razvoju v socialnovarstvenem zavodu za usposabljanje. (O čemer nekaj vem, saj sem v njem delal več kot 40 let.) Osebe s težko motnjo v duševnem razvoju so tiste, ki imajo znižane intelektualne in praviloma tudi telesne sposobnosti do te mere, da potrebujejo 24-urno oskrbo za opravljanje skoraj vseh svojih življenjskih aktivnosti.
Torej cena v bolnišnici za covid bolnika brez posebnih zapletov je okroglo 8000 evrov na dan. Cena za osebo s težko motnjo v socialno-varstvenem zavodu pa je okroglo 25 evrov na dan za zdravstveno nego in 50 evrov na dan za oskrbo v programu institucionalnega varstva, to je skupaj 75 evrov za dan zdravstvene in socialne storitve. Če opišemo samo nekaj zdravstvenih storitev: aspiracije dihalnih poti, inhalacije, aplikacija kisika, laboratorijski odvzemi, merjenje in spremljanje vitalnih funkcij, hranjenje uporabnika z nevrološkimi motnjami in drugimi pridruženimi motnjami požiranja, aplikacija zdravil in infuzij, zdravstvena nega oseb s trahealno kanilo in gastrostomo, spremljanje hidracije, preprečevanje razjed zaradi pritiska, zdravstveno spremljanje psihofizičnega stanja in v tej situaciji še odvzemi brisov za covid preglede.
Sicer ne poznam dela s covidnimi bolniki brez večjih zapletov v bolnišnici, a kljub temu zelo dvomim, da bi bilo delo z njimi bolj intenzivno kot z osebami s težko motnjo v duševnem razvoju – v ceni pa je te intenzivnosti in strokovnosti za stopetkrat več.
In virus je prišel tudi v socialnovarstvene zavode za usposabljanje. Ti zavodi so se morali čez noč prestrukturirati, se spremeniti v »male bolnišnice«, pripraviti čiste in nečiste filtre, rdeče, sive in bele cone, jih opremiti z vsemi ustreznimi pripomočki za zdravljenje in pomoč obolelim. Saj njihovi okuženi stanovalci praviloma zavoda zaradi okužbe niso zapustili. Pogoji za to pa so bili bistveno slabši kot pri prestrukturiranju bolnišnic. In zdaj, pozor: torej so v zavodu opravljali večino nalog, kot jih opravljajo bolnišnice (in to s populacijo, ki se je po vseh naših izkušnjah v bolnišnicah zelo radi čim prej znebijo, ker je pretežka) in to za ceno 75 evrov na dan!
Pa če zdaj kdo zna razložiti to abnormno (in nepravično) cenovno razliko, ki me strokovno bega in emocionalno obremenjuje, mu bom zelo hvaležen. Do te pojasnitve pa mi je popolnoma jasno, da takšna razlika ne kaže obraza solidarne socialne države, temveč obraz nepoštenih razmerij v naši družbi, tako za uporabnike kot za delavce. To je odraz precejšnje dezorganizacije javnega sektorja oziroma večkrat brezobzirnega lobiranja. (Ker so pač pogajalci v zdravstvu na obeh straneh pod vplivom svojega lastnega zdravja, v sociali pa takšnih argumentov ni.) Zaradi (pre)nizke cene so kadrovski normativi preslabi (ali pa nezasedeni), delavci pa imajo relativno slabše plače. Posledično temu so delavci v zavodih preobremenjeni (vse bolj pod stresom) in nezadovoljni. To pa ima za posledico visoko stopnjo fluktuacije. Odhajajo predvsem delavci, ki so ravno pridobili toliko prakse, da bi postali produktivni; zadnje čase pa celo težko dobijo nove primerne delavce.
Zaradi takšne situacije kakovost dela v socialnih zavodih vse bolj peša, zavodi pa so zato manj prijazni do uporabnikov. Ali je tako že vseskozi? Ne, predvsem zadnja leta; pred nekaj leti so bile cene bolj konkurenčne, delavci bolje nagrajeni, ne v neprestanem odhajanju, s tem pa kvaliteta dela na višjem nivoju.
Zdaj pa še sploh zelo upam, da ne bom resno zbolel za covidom in bi mi potem v bolnišnici rekli, ja, za vas bo pa ventilator bolj težko na razpolago, ker imate toliko pripomb na našo ceno, ki pa naj bi vam zdaj reševala življenje!
