O muzeju osamosvojitve: revolucija in kontrarevolucija v isti hiši?
Za poseben muzej osamosvojitve, ustanovo, ločeno od muzeja sodobne slovenske zgodovine, se zavzemajo »osamosvojitelji«, to je desničarski del državljanov Slovenije, ki si prisvaja ta naziv. Tem skupinam, strankam in njihovim vodjem gre vse priznanje za njihovo odločnost in pogum ob osamosvajanju. A poleg njih so osamosvojitelji tudi drugi, nič manj pomembni.
V vrstah milice in Teritorialne obrambe (TO) so se borili z Jugoslovansko ljudsko armado (JLA) tudi ljudje drugih političnih prepričanj. Državni uslužbenci Socialistične republike Slovenije so preprečili miloševićevske mitinge resnice. Politiki prejšnjega režima so upoštevali znamenja časov in odločilno prispevali k mirni uveljavitvi nove oblasti in mednarodnemu priznanju nove države. Osamosvojitelji smo vsi, ki smo na dan plebiscita glasovali za osamosvojitev. Glasovali smo za osamosvojitev in za demokracijo, ne za kopijo režima izpred druge svetovne vojne. Glasovali smo za parlamentarno demokracijo, v kateri se po volji volivcev menjajo desne in leve vlade ali pa vlade iste barve vztrajajo tudi več mandatov na oblasti – po volji ljudstva. Osamosvojitev je najpomembnejši dogodek v narodovi zgodovini. A tega dogodka ne bi bilo brez narodnoosvobodilnega boja proti nacističnim in fašističnim okupatorjem in brez vseh narodnoosvobodilnih gibanj pred tem, ne glede na njihovo politično barvo. Osamosvojitev je zgodovinska zareza in preskok na temelju celotne novejše zgodovine Slovencev.
Ali bo muzejska zbirka iz časa osamosvojitve v isti ali drugi hiši kot predstavitve dotedanje zgodovine, je drugotno, predvsem strokovno in prostorsko vprašanje. Vsako obdobje bogate zgodovine malega naroda bi zaslužilo posebno hišo! Za vsako obdobje bi lahko izdelali spektakularne predstavitve. Vsak vidik zgodovine, na primer vojni, zdravstveni, šolski, filmski, zasluži posebno hišo – nekateri jih imajo. Kot laiku se mi zdi, da je smiselno oblikovati pregledne muzejske zbirke po obdobjih v kontinuiranem nizu, ne po politični barvi. Ali sodita muzej revolucije in muzej kontrarevolucije v isto hišo ali v dve ločeni, pa res ne vem.
Če pa je združevanje ali razdruževanje muzejskih zbirk samo sredstvo za kadrovske menjave, tako početje zavračam. Na čelu muzeja slovenske zgodovine naj bi se menjavali (ali pa več mandatov s podporo stroke in javnosti vztrajali) kompetentni zgodovinarji, ne glede na njihovo politično barvo. Upam, da glede tega vprašanja ne bo potreben referendum.
