O trajnostnem upravljanju z vodonosniki
Svetovni dan voda, to je 22. marec, je vedno namenjen ozaveščanju o pomenu vode za življenje in o trajnostni rabi voda: letos je opozarjal na pomen zagotavljanja pitne vode in izboljšanja sanitarne varnosti. To je pomembno izhodišče za razmislek o ljubljanskem projektu C0, ki bi sicer izboljšal odvajanje kanalizacijskih voda, a za ceno tveganja izgube vira pitne vode. Zaplete ob gradnji so skušali predstaviti kot nasprotovanje maloštevilnih posameznikov projektu, ki ima vse pravne podlage za izvedbo. Kot odziv lahko v zadnjih tednih žal spremljamo intenzivno politizacijo vprašanja, ki je izrazito strokovne narave, kar predstavlja stranpot od trajnostne rešitve.
Župan Zoran Janković kot predstavnik glavnega investitorja, to je Mestne občine Ljubljana (MOL), je domnevno izjavil, da »takrat nihče ni kompliciral« (glede poteka trase, op. a., vir MMC) in da se »gradnje ne da več ustaviti« (vir Dnevnik), saj bi se s tem odrekli evropskim sredstvom, ki sofinancirajo ta projekt. V obeh izjavah se zrcali slaba praksa upravljanja s slovenskim prostorom, vredna podrobnejšega komentarja.
Najbolj zbode zavajajoča in neresnična trditev, da nihče ni oporekal trasi gradnje. Pregled zgodovine projekta in številnih institucij, vključno z NIJZ, ki so pravočasno opozarjale na problematičnost gradnje kanalizacije preko vodovarstvenega območja, je popisan v članku na portalu N1. Na spornost in nesprejemljivo tveganje za varstvo narave z umestitvijo kanala smo leta 2016 opozarjali tudi biologi z Biotehniške fakultete UL. Naša opozorila in argumente so na Agenciji RS za okolje (Arso) zavrgli brez vsebinske presoje, kar odpira več vprašanj. Zakaj pri tako tehtnih vprašanjih, kot je skrb za pitno vodo, pristojni ne obravnavajo in pretehtajo vseh vsebinskih ugovorov? Pravica do pitne vode je naša ustavna pravica, torej smo za pitno vodo dolžni skrbeti. Temu smo pritrdili na referendumu. Čemu so takrat zavrgli mnenja in celo presodili, da presoja vplivov na okolje (PVO) za posamezne odseke kanalizacije ni potrebna? Mnenje so na Arsu sicer spremenili, kar je pripeljalo do tožbe MOL in dodatnih zapletov, ki se še vlečejo. Dlje ko spor in ignoriranje strok trajata, bolj se krepi vtis, da je pitna voda Ljubljančanov žrtev ozkih interesov. Za komentiranje pravnih postopkov nismo pristojni, dejstvo pa je, da je trasa kanala C0 od vsega začetka sporna.
V drugi izjavi, da se projekta ne da več ustaviti, se zrcali način našega upravljanja s prostorom. Ta izjava je le vrh ledene gore, večkrat preizkušeni način, pri katerem se gradnja začne, preden so zbrana vsa ustrezna soglasja in dovoljenja oziroma preden so zaključeni vsi pravni postopki. Ob morebitnem negativnem mnenju sledi pritožba, da bo ustavitev projekta zaradi visokih investicij prinesla »nepopravljivo škodo«. Pa je izguba že vloženih sredstev resnično nepopravljiva škoda, zaradi česar gradnje ne smemo ustaviti? Prav gradnja kanala C0 je primer, ki razkriva, kako pogrešljiv je trenutni vložek v primerjavi s tveganjem pri gradnji čez vodovarstveno območje. Že investitorji navajajo, da imajo kanalizacijske cevi rok trajanja, in posredno priznavajo potencialno tveganje iztekanja fekalij v vodonosnik. Ne pozabimo, kaj se je letos dogajalo v Žalcu!
Preprost račun pove, da iztekanje fekalij ogrozi pitno vodo za približno 300.000 prebivalcev Ljubljane, zaradi česar bi bili ti ljudje prisiljeni v kupovanje vode v plastenkah. Privzemimo, da popijemo na dan 1,5 litra vode in da ta količina vode stane 1 evro. To znese za Ljubljano v enem dnevu 300.000 evrov, v 10 dnevih 3 milijone, v 1 letu pa vrtoglavih 1,095 milijarde evrov. Koliko časa bi trajalo samoočiščenje vodonosnika, če sploh, ne vemo, je pa praviloma izmenjava vode v globokih vodonosnikih počasen proces, ki traja več desetletij. Kaj je torej nepopravljiva škoda? Mimogrede lahko navržemo, da bi nakup embalirane pitne vode posivil nekaj dodatnih las z vprašanjem, kam z dodatno milijardo plastenk na leto. Nismo ekonomisti, a ocenjujemo, da je ustavitev trenutne različice kanala C0 v resnici smešno poceni. Gradnji kanala nihče ne nasprotuje, nasprotujemo pa načrtovani izvedbi. Čemu torej MOL vztraja pri neustrezni rešitvi, namesto da bi pripravila varnejšo rešitev, zbrala dodatna sredstva in zaključila afero?
Trenutno spremljamo nemoč in neslišanost strok, politično hujskaštvo, zavajanje župana MOL ter medsebojno obtoževanje Arsa in MOL. Motiti se je človeško. Neizogibno je, da vsake toliko sprejmemo slabe odločitve, vendar pa je pomembno, kako omejimo škodljive učinke slabih odločitev. Če imajo odgovorni na Arsu in mestni občini trohico integritete, naj stopijo korak nazaj, prisluhnejo strokam in sprejmejo trajnostno rešitev, ki bo rešila probleme kanalizacije, ob tem pa ne bo prinašala nepotrebnih tveganj. Če zamenjamo afero za rešitev, ki bo sprejemljiva za stroke in dobra za prebivalce in obiskovalce Ljubljane, bo problem rešen, odločevalci pa imajo priložnost, da se vpišejo v zgodovino kot zgleden primer reševanja tovrstnih situacij.
Maja Zagmajster, Gregor Bračko, Grega Benko, Špela Borko, Teo Delić, Anja Pekolj, Nataša Mori, Behare Rexhepi, Valerija Zakšek, Cene Fišer,
Ljubljana
