Politika in šport poznata uspehe in poraze. Vrhunski politiki in vrhunski športniki znajo poraze sprejemati častno. Nešportniki, kot so na primer navijači, pa se za poraze radi maščujejo in se pogosto stepejo. Gre za pobalinstvo ali objestnost, vsekakor pa za naklepno dejanje. Kriminalistika določa, da je vsako maščevanje naklepno dejanje. Vsako naklepno dejanje, ki ima za posledico veliko škodo, preide v kaznivo dejanje.

V politiki se za poraze maščujejo le slabi politiki. Taka njihova dejanja so vedno naklepna. Naši slabi politiki, ki so izgubili volitve, poskušajo zmagovalce z naklepnimi pobalinstvi onemogočiti pri njihovem delu. Ker pa gre tu za veliko škodo celotnemu narodu, tudi z daljnosežno posledico, ima njihovo dejanje znake kaznivega dejanja. Tako naklepno dejanje je tudi 34 podtaknjenih zlonamernih zakonov v minuti, ko se je konstituiral novi parlament. S tem so hoteli novemu parlamentu pobalinsko preprečiti sprejetje nove ustrezne zakonodaje v čim krajšem času. Odhajajoča politika v času svoje vladavine novih zakonov ni sprejemala, raje je zlorabljala stare. S podtaknjenimi osnutki zakonov dvomljive kakovosti pa poskuša novi vladni politiki le onemogočiti normalno delo.

To zlonamernost bi bilo treba po eni strani pravno oceniti in raziskati v smeri storitve kaznivega dejanja, po drugi strani pa njihove zakonske osnutke takoj pregledati, škodljive stvari prečrtati in jih primerno nadomestiti z ustreznimi amandmaji. Tako ne bi izgubljali preveč časa, kar je bil glavni namen političnih objestnežev.

Pa še to. Pri organih pregona prevladuje spoznanje, da so delinkventi vedno en korak pred policijo.