Pismo zdravnice: stavki zdravnikov ob rob

Te dni sem dopolnila 60 let. Danes se mi je ob prihodu v službo v preddverju vhoda na interni oddelek pogled ustavil na spomeniku dr. Jožeta Potrča. Po njem bolnišnica na Ptuju nosi ime. Dr. Jože Potrč 1903–1963, je zapisano pod njegovim doprsnim kipom. Samo šestdeset let življenja, me presune. V meni se porodi misel: »Dolgost življenja našega je kratka.« V Sloveniji je pričakovana življenjska doba zdravnic deset let krajša od pričakovane življenjske dobe preostalih žensk v Sloveniji.

V trenutku se mi kot film pred očmi odvrti moje življenje. Že kot osnovnošolki je v meni vzklila želja postati zdravnica. Koliko truda in odrekanja je bilo potrebno, da sem uresničila svoje otroške sanje. Z ljubeznijo, veseljem in zanosom opravljam svoj poklic. Dojemam ga kot poslanstvo.

Odrekanje se je v štiriintridesetih letih moje poklicne kariere kot zdravnice anestezistke nadaljevalo. Tudi na račun družine, ki sva si jo z možem ustvarila. Prazniki, konci tednov in nešteto prečutih noči na delovnem mestu. Jaz temu delu pravim »prisilno delo«. Da, prav ste prebrali. Zdravniki smo prisiljeni delati čez normalni delovni čas. Za podaljšanje licence za delo namreč moramo biti vključeni v 24-urno zdravstveno varstvo. Nekaj višji zaslužek ni mogel odtehtati vsega tega, za kar smo bili kot družina zaradi narave mojega dela prikrajšani.

Kljub vsemu temu sem svoje veselje in ljubezen do zdravniškega poklica prenesla na dva od svojih treh otrok. Predvsem zaradi njiju stavkam. Da bi jima odločevalci v naši državi omogočili boljše pogoje dela, kot so jih meni. Da bosta svojo prihodnost videla v Sloveniji. Da si ne bosta prisiljena poiskati boljši kos kruha onkraj meja svoje domovine in ju bodo tuja vrata tolkla po petah.

Na pragu 60 let, po štiriintridesetih letih delovne dobe, mi je delo čez normalni delovni čas pustilo posledice. Izgorela sem. Sprevidela sem, da me je sistem povsem izkoristil. Z »nadurami« se mi je nabralo za približno deset let delovne dobe, ki se mi ne štejejo v pokojninsko dobo, čeprav so zanje plačani vsi prispevki v pokojninsko blagajno. Z dohodki pa sem presegla najvišjo dovoljeno osnovo za pokojnino za nekaj sto evrov. Mladi kolegi, na srce vam polagam, ne izplača se in ni vredno toliko garati, kot sem jaz.

Zdaj, v času stavke, sem priča še temu groznemu in nespoštljivemu pogromu nad zdravniki. Pri duši mi je hudo in razočarana sem. Tega si zdravniki, ki se pri svojem delu nenehno požrtvovalno razdajamo za bolnike, tudi na račun ogrožanja svojega zdravja in za ceno svojega življenja, resnično ne zaslužimo.

Kljub vsem razočaranjem je zame zdravniški poklic še vedno lep. Zaupanje in hvaležen pogled bolnika mi vedno znova vlivata pogum, da vztrajam in upam, da se bodo »vremena Kranjcem zjasnila«.