Strategija civilnega letalstva v RS
Minilo je 30 let od rojstva samostojne države Slovenije. V vseh teh 30 letih RS ni imela neke pozitivne strateške rešitve za civilno letalstvo.
Čartersko tržišče, ki je leta omogočalo delovanje domačega letalskega prevoznika, je usahnilo. Vojna na Balkanu je turistični promet hudo prizadela. In končalo se je tako, kot se je: domačega prevoznika Adrio Airways je država (politika) prodala nemškemu špekulativnemu skladu 4K, ki jo je popolnoma uničil. Ljubljansko letališče na Brniku je kupil slab lastnik Fraport.
V zadnjih 30 letih je imel italijanski prevoznik Alitalia že v mesecu maju 2017 po podatkih vlade naše sosede za nekaj več kot tri milijarde evrov dolga. Etihad Airways je bila lastnica 49 odstotkov Alitalie. Italijanska vlada je takrat podprla svojo letalsko družbo s posojilom 600 milijonov evrov. V tistem obdobju naj bi Alitalia izgubljala po en milijon evrov vsak dan ...
Potegnem paralelo in moja osebna opažanja tragične zgodbe, imenovane Adria Airways, so: očitno je dejstvo, da je slovenski politiki v kratkem času uspelo zelo dobro uničiti slovenski zračni promet. Italija pa se je borila z vsemi sredstvi (tudi tedanji evropski komisar za promet Antonio Tajani), da bi Alitalia preživela. In še to: za debato pa ni le Adria, če se ozremo na polomijo z letališčem v Mariboru. To je letališče, ki živi na plečih davkoplačevalcev, prometa ni, novi terminal pa ne služi ničemur.
Pa vrnimo se v Ljubljano. Fraport, lastnik ljubljanskega letališča, ki je edino realno delujoče v Sloveniji (Portoroža niti ne omenjam) … Veliko podjetje, ki zna, ki obljublja, a dejstvo ostaja, da je ljubljanski zračni promet pred bankrotom Adrie rasel zgolj simbolično, daleč za regijo, kjer so druga letališča rasla veliko hitreje. Kdo v politiki je zlobiral (in za kakšne privatne podmizne provizije) dati glavno letališče v upravljanje slabemu lastniku, komu je uspelo uničiti Adrio in izvesti mariborski fiasko? Na tak način je v Sloveniji neverjetno veliko uspešnih podjetij odšlo v tuje roke (Lek, Elan, Alpina Žiri, Tomos itd.) Ko je bilo Adrie Airways konec, je bila to dejansko najbolj idealna možnost za ustanovitev nove Adria Airways 2. Vendar je politika počivala (Počivalšek). Ni bilo pripravljene nobene strategije ponovnega zagona. Deli politike pa se sprašujejo, ali dejansko potrebujemo novo Adrio.
Ob osamosvojitvi leta 1990/1991 sem se srečal z Janezom Kocjančičem (dolgoletnim znancem). Sestanek je uredil dr. Boris Cizelj. Takrat sem predlagal sanacijo/reorganizacijo slovenske letalske družbe. Pogoji so se seveda odtlej spremenili. Naj dodam, da je ljubljansko letališče imelo odlično organizacijo v podjetju Adria Tehnika ... A, glej ga, šmenta: leta 2015 je SDH prodala odlično podjetje Poljakom. Marko Jazbec, tedanji predsednik uprave SDH, je ob sklenitvi posla povedal: »Smo izjemno zadovoljni z izidom postopka prodaje. Menimo, da bo družba dobila novega lastnika, ki bo zagotavljal njeno rast, nadaljnji razvoj ter bo vzdrževal dobre odnose z vsemi deležniki družbe.« Prvi mož Aerodroma Ljubljana Zmago Skobir pa je dejal: »Aerodrom je vstopil v Adrio Airways Tehniko z jasnima ciljema – ohraniti dejavnost vzdrževanja letal na ljubljanskem letališču in zagotoviti smelejši prihodnji razvoj družbe Adria Airways Tehnika. Prepričani smo, da je bil v postopku prodaje izbran priznan mednarodni ponudnik, ki bo družbo, med uporabniki in poznavalci znano predvsem po visoki strokovnosti njenih zaposlenih, še oplemenitil. Novemu lastniku predajamo podjetje z dobrimi temelji in visokim potencialom, ki ga daje strateška lega letališča na Brniku.«
Torej, kje smo danes?
Ljubljana potrebuje svojo povezavo s svetom. Slovenija je izvozno naravnana država. Ne samo potniški promet, tudi letalski tovor je denar in funkcionalnost. Kako bo nova vlada pod taktirko dr. Goloba naslovila in usmerjala to vprašanje? Slovenija ima tehnično sposobne ljudi za dobro vodenje letalskega podjetja ... Potrebni sta samo politična volja in možnost, da se ta skupina ljudi čim prej sreča za skupno mizo z novim mandatarjem.
