Tanka meja med kulturnim molkom in nekulturnim utišanjem

V informativni oddaji Odmevi plus 8. marca 2022 sem v prispevku Marte Razboršek zasledila pričevanje predstavnice beloruske skupnosti v Sloveniji, ki se je zatekla k nam pred režimom Aleksandra Lukašenka in se je tega dne pridružila protestu proti vojni, ki so ga v medsebojnem sožitju pripravili Rusi, Belorusi in Ukrajinci, med njimi tudi pravkar prispeli begunci.

Udeleženka je povedala, da predstavlja belorusko ljudsko skupščino, politično opozicijo, ki tukaj živi že več kot eno leto, in bi rada javno izrazila svoje nasprotovanje diktaturi v domovini, zdaj pa so menda tej skupnosti v eni izmed knjižnic odpovedali prireditev. Ne vem, za kakšno prireditev je šlo, zato ne bom sodila, vendar želim izraziti zaskrbljenost, da bi se takšni ukrepi spremenili v sovražnost na podlagi narodnosti, kajti prve in najbolj nedolžne žrtve bodo zagotovo, in so morda že, ruski in beloruski otroci.

Zlahka se vživim v ljudi, ki so jih njihovi zločinski oblastniki pahnili v nepredstavljive občutke krivde. Če bi moja država napadla drugo, bi bilo to zame nekaj strašnega. Na vse pretege bi se začela boriti proti lastnim voditeljem, ki bi to storili, in bi me še bolj bolelo, če bi me svet izločil in me prisilil, da se sramujem svoje narodne pripadnosti. Zato si predstavljam, kako se ti ljudje počutijo. V njihovih domovinah so jim z grožnjami zaprli usta. Bojim se, da bi se kulturni molk prevesil v preganjanje in zastraševanje. Najbolje bi torej bilo, če bi bil molk ruskih in beloruskih umetnikov in kulturnikov res prostovoljna oblika solidarnosti.

Vendar če ne bomo znali tankočutno ločevati med kulturnim molkom in nekulturnim utišanjem, ne bomo nič boljši od diktatorskih sil po drugi svetovni vojni, ki so mučile, uničevale in preganjale nemško prebivalstvo.

Naši otroci srkajo vse, kar odrasli govorimo in počnemo, v besednem in dobesednem nasilju pa znajo biti še veliko bolj neposredni kot mi. Ne smemo torej dopustiti, da bodo ruski in beloruski otroci med nami odraščali z občutki sramu in krivde.

Z vso občutljivostjo smo torej dolžni preprečevati novo kulturno vojno.

*Nataša Konc Lorenzutti, pisateljica, s podporo sekcije za otroško in mladinsko književnost pri Društvu slovenskih pisateljev, Slovenske sekcije IBBY, Slovenskega centra PEN ter nekaterih posameznih avtorjev in urednikov