Urejanje vodotokov kot najbolje znamo?
Ujme in podnebne spremembe vplivajo na kulturno krajino, ki jo je skozi tisočletja ustvaril človek. Čeprav so ujme usodne za tiste, ki jih neposredno prizadenejo, pa obenem ponujajo priložnost za korak naprej k splošnemu dvigu življenjskega okolja – in v primeru naše Koroške ter Savinjske doline tudi nove možnosti v razvoju kmetijstva, turizma in industrije.
Žal pa nam fotografija o poteku protipoplavnih del, ki jo je Delo 19. septembra objavilo na naslovnici, ne obeta veliko. Pod fotografijo gradbene sanacije rečnega korita je podpis: »Zaradi neurejenih vodotokov je bila škoda zaradi poplav večja.« Sam sem na njej opazil predvsem imeniten podpornik iz klesanega kamna, ki je očitno uspešno kljuboval deroči strugi, in urejanje nove brežine s skalometom, ki brutalno posega v skladnost prostora. Podpornik, vreden spoštovanja, je bil dorasel svoji nalogi, njegovo nadgradnjo pa so odnesli znani vzroki: vodotok z brežinami, katerega vzdrževanje odlagamo v nedogled. Mostu, ki ga je voda odnesla, kot celote ne poznam, a preostali podpornik vsekakor predstavlja enega od ustvarjalnih dosežkov človeških rok in je pomemben del tamkajšnje kulturne krajine.
Zabetonirano grobo skalovje na rečni brežini je posledica gradbene prakse, ki se je v zadnjem desetletju ali dveh razpasla in uveljavila na plazovitih delih cestnih odsekov in v rečnih koritih. Da je tako, se lahko prepričamo na primer na Selški Sori. Na območju Železnikov so se po desetletju (priprav?) začela intenzivna gradbena dela. Ob obisku kraja pred enim mesecem sem zbral nekaj vtisov, ki jih lahko povzamem kot ljudski glas: s sedanjim urejanjem so probleme vodnih ujm samo prestavili drugam, namesto obnove ceste bi dolgoročno bolj zalegel (dražji) predor, rečni pragovi so naloženi brez nujno potrebnih opornih pilotov. Rečno korito je kanal s skalami, ljudje tudi omenjajo, da je meteorna voda napačno speljana v reko, kar verjetno lahko preprečijo povratni ventili. Sam sem opazil, da je postala nekoč idilična zelena dolina proti Petrovemu brdu »oborožena« z grobimi skalometi, iz grobih kamnov so zloženi celo stebri ograje mostička severneje na Zalem Logu.
Železnike je treba omeniti zaradi njihove tragedije leta 2007 s šestimi mrtvimi in porušenim krajem. Predvsem pa zato, da glasno povemo, da država in stroka v tem primeru nista (bili) časovno in krajinsko dorasli nalogi kakovostnega ukrepanja. Gradnja, kot jo vidim na naslovnici Dela 19. septembra, s tem načinom pristopa ne obeta tistega, kar si prebivalstvo (in mi) želi: topel, varen in perspektiven dom ter podobo, vredno 21. stoletja.
Pogrešam redne informacije Pipenbaherjeve komisije, kako se spopada z nakopičenimi problemi sanacije vodotokov, infrastrukture in domov. Kakšne so rešitve za obstoječe objekte, kakšne so predvidene tipologije novogradenj? Kje so primernejši prostori za boljše (varnejše, prometno ugodnejše) nove naselbine? So v komisiji (in vodilnih mestih) ljudje, ki so odgovorni za današnji problem vodotokov in poplavnih območij, morda celo za počasen potek in krajinsko podobo novih Železnikov? Znajo člani komisije prisluhniti glasu ljudstva, ki se razlega prek medijev, in zgoraj napisanemu? Ima komisija mandat in odgovornost za to, da ustvarja izhodišča in naroča potrebne projekte pri strokovni javnosti? Ali bo obnova, tako kot je bilo doslej vzdrževanje vodotokov, prepuščena ministrstvom, direktoratom in koncesionarjem? Vprašanje je upravičeno, saj je finančna solidarnost visoka in prav tako pričakovanja prizadetih in javnosti.
