V sadovnjaku Resje jabolka pozimi »hranijo« kar na drevesih?
V tretjem življenjskem obdobju, kot se temu zdaj moderno reče, nam zdravniki in drugi družinski terapevti svetujejo redne sprehode po prelepi slovenski naravi. Pravijo, da nam to krepi telo, bistri glavo in prinaša mir za dobro počutje in spanje. Strokovnjake, pa naj bodo čisti začetniki, ki še nimajo nobenih življenjskih izkušenj, imajo pa pred imenom dr., inž. ali mag., kar komu lahko pomeni toliko kot čarovnik, je treba vedno dobro in skrbno poslušati. To velja posebno za take, kot sem jaz, ki smo se v šoli učili računanja na prste, ali kot pravi sedanja šolska mladež, da smo računali »na peš«.
Da vam ne bom težil, kot pravijo moji vnuki, se bom vrnil k sprehodom v tretjem življenjskem obdobju. Možnosti za lep sprehod, ki traja do tri četrt ure, imam dve. Ena vodi čez potok Dobruša proti Črnivcu, druga skozi vas, čez travnik, nato po gozdni poti na kakšnih dvajset metrov visoko planoto. Ta leži na južnem delu ledeniške morene nekoč mogočnega Triglavskega ledenika. Pred drugo svetovno vojno in še nekaj let po njej so imeli kmetje iz vasi Mošnje in Gorica tam lepa polja, po katerih se je sprehajal kralj Aleksander s kraljico, kadar je prišel na Bled. Po pripovedovanju je bil preprost in prav nič nadut. Rad se je družil s kmeti in tudi sam poprijel za plug. Po drugi svetovni vojni in po ustanovitvi kmetijskih zadrug pa so ta polja zamenjali z zemljišči, ki so bila v lasti gradu Podvin, na Resju, kot se tej planoti reče, pa nasadili lep sadovnjak. Vodja in duša sadovnjaka je bil vse do upokojitve dipl. inž. agronomije, gospod Tine Benedičič iz vasi Globoko.
Mogoče bo koga od teh inž., dr. ali mag., ki zdaj vodijo zadrugo in sadovnjak, zapeklo v tistem delu glave, kjer pravijo, da so možgani, ko bo prebral ta sestavek.
Terapevtski sprehod sem začel dopoldne na predbožični dan v letu 2022. Po desetih minutah hoje sem se ob žični ograji, ki poteka ob avtocesti, začel vzpenjati na planoto, na kateri sta gledano proti Karavankam na levi sadovnjak Resje, na desni pa gozd z mogočnimi stoletnimi bukvami in gozdna pot. Pri hoji proti sadovnjaku in gozdni poti sta me motila hrup avtomobilskih motorjev in žvižganje zraka zaradi prevelike hitrosti. Pa sem se tolažil, da ko pridem v gozd pod mogočne bukve, bom pa zopet užival. A sem se strašansko zmotil, saj mi je pogled na sadovnjak, zasajen s sodobnimi nizkoraslimi drevesi, vzel sapo. Še nikoli nisem videl, da bi bile do tri metre visoke jablane kot butare ali beganice za cvetno nedeljo od vrha do tal obložene z živo rdečimi in rumenimi sadeži – in to dan pred božičem. Pa si mislim, daj no, starina, bolje poglej, verjetno je to samo zadnja vrsta, ki so jo zgrešili ali pozabili obrati. Pa ni bilo tako. Do koder mi je neslo oko v širino in nekaj sto metrov v dolžino, so bile jablane obložene z lepimi jabolki vseh barv, rdečih, oranžnih, rumenih in temno vijoličastih. Ena vrsta jabolk tik ob ograji, po moji presoji zgodnejša vrsta »ajdared«, je že popadala na tla, kjer so ležali lepo okrogli plodovi živo rdeče barve. Če bi jih dal na tehtnico, bi za kilogram zadostovala največ tri jabolka. Pogled na sadovnjak je bil videti kot paleta kakšnega slikarskega umetnika. Ne morem si predstavljati, da je lahko ogromna gospodarska, etična in kulturna škoda tako lepa na pogled.
Moja prva misel po šoku je bila, da je to gospodarski kriminal. Takoj zatem me je prešinilo: daj no, stari, mogoče pa so tisti, ki vodijo zadrugo in sadovnjak, predvideli, da bo letošnje indijansko poletje, ki je do božiča samo enkrat zagrozilo z mrzlo nočjo, omogočilo tako imenovano ledeno trgatev kot pri grozdju. Ko bo pravi čas za obiranje, bodo obvestili šole, domove starostnikov in drugih socialnih ustanov, da si s pomočjo učencev, staršev, prijateljev in znancev sami naberejo jabolka za tako imenovani slovenski zajtrk.
Moje pobožne želje o dobroti in poštenosti visoko šolanih inž. in mag., ki vodijo zadrugo Sava Lesce in sadovnjak Resje, bog ni uslišal, čeprav sem katoličan. Sadna drevesa so bila zadnjo nedeljo v januarju še vedno obložena z jabolki, veliko jih je odpadlo, nekaj dreves pa je sneg polomil. Pri drevesih, kjer je večina jabolk že popadala na tla, je bilo videti, kot da drevesa rastejo iz lepo pisane orientalske preproge.
Vsem prizadetim, ki so se morda prepoznali v tem spisu, se opravičujem, še zlasti pa tistim, ki nimajo toliko, da bi si lahko privoščili pravi slovenski zajtrk, in bodo ostali brez Pahorjevega jabolka navdiha, ker jim bo zgnilo v sadovnjaku Resje, za katerega je dolgoletni vodja Tine Benedičič dejal, da ima zaradi gorenjskega podnebja najboljša jabolka v Slovenji.
Za konec sem se poigral še z besedo, po kateri se sadovnjak imenuje: Res-je, kar sem napisal o sadovnjaku Resje.
