Ob koncu aprila in v začetku maja sva z možem z avtomobilom prevozila pot od slovenske obale do južne Dalmacije.

Ustavljala sva se po različnih krajih in povsod naju je spravil »na obrate« pogled na zasidrane jahte, motorne čolne, jadrnice in še druge različne motorne stroje za križarjenje po morju. Ni bilo niti enega najmanjšega zaliva, kjer se ne bi bohotil ves omenjeni luksuz.

Da, res je to v 80 odstotkih pravi luksuz. Po pripovedovanju vzdrževalca tovrstnih ladjic potrebujejo samo za izplutje od priveza do odprtega morja, kjer lahko navijejo hitrost, za najmanj 200 evrov goriva. Redki uporabijo veter, vesel pa tako nihče ne več.

Na internetu sem zasledila podatek iz portoroške marine, da je poraba goriva za srednje veliko 16-metrsko motorno jahto pri hitrosti 20 vozlov na uro (en vozel je 1852 metrov na uro) okrog 160 litrov dizelskega goriva, kar stane po trenutnih cenah 241 evrov. S to količino goriva se lahko z avtomobilom srednjega razreda, teh je pri nas največ, prevozimo okrog 3000 kilometrov. Te prevoze potrebujemo, da pridemo v službo, k zdravniku, uredimo osebne zadeve, obiščemo sorodnike, poskrbimo za nešteto vsakdanjih obveznosti. Vse to je nujno za življenje, luksuzna morska prevažanja pa so daleč od tega. A se ob to »populacijo« lastnikov motornih plovil nihče ne spotakne, čeprav ustvarijo neskončno več izpušnih plinov kot pa lastniki motornih vozil. Poleg tega je uporaba teh sezonsko omejena, vožnje z avtomobili pa so potrebne vse leto.

In to še ni vse. Prihaja sezona ladij za križarjenje po morju in rekah, prihaja sezona hitrostnih voženj z bolj in manj imenitnimi znamkami motorjev, tu je sezona čarterskih in rednih letalskih letov pa vsa mogoča in nemogoča tekmovanja z vonjem po bencinskih hlapih. In vse našteto lahko mirno uvrstimo med nenujne potrebe človeka za vsakdanje življenje. Vožnja z avtomobilom pa v glavnem omogoča ljudem ustvarjanje pogojev za življenje. Omenjenega luksuza si večina ljudi s povprečno in z manjšo od povprečne plače ne more privoščiti.

Pa mi bo kdo očital nazadnjaštvo, da sem proti sodobnim trendom. Ne, nisem ne eno ne drugo, opozarjam le na dejstvo, da ima tako opevani zeleni prehod dve plati. Zeleni kapital vidi le svoje trenutne koristi in mu za preživetje našega planeta ni mar. Upam, da se bo v množici zelenih strank našla kakšna, ki si bo upala dregniti tudi v ta namenoma »pozabljeni« del onesnaževalcev okolja. Le celovit pristop k reševanju okoljskih problemov bo prinesel rezultate.