Volitve 2024: poražena Evropa, poražen slovenski konservatizem

Podatki o izidih volitev 9. junija (volitve poslancev za evropski parlament in trije slovenski referendumi) na prvi pogled kažejo zmago slovenske politične desnice, saj naj bi nas v novem mandatu v evropskem parlamentu zastopalo pet poslancev strank, ki tvorijo slovensko »politično desnico«, in štirje poslanci tako imenovanih »levih« strank. Delo je 10. junija razglasilo zmago desnega pola. Pa podatki o volitvah res kažejo na zmago desnice?

Globlji pogled v volitve kaže drugačno podobo. Kdor pozna teorijo volilnih sistemov, ve, da o končnih rezultatih pogosto odločajo sistemi štetja – in bo zato šel pogledat podatke v ozadje. Tu ga čaka prvo presenečenje: če seštejemo delež volivcev, ki so volili SDS (30,82 odstotka oddanih glasov), in delež volivcev, ki so volili Novo Slovenijo – krščanske demokrate (7,69 odstotka), vidimo, da je slovensko »desnico« skupaj volilo 38,51 odstotka volivcev. Če seštejemo deleže »levice«, torej strank Svoboda (22,11 odstotka), Vesna (10,47 odstotka) in SD (7,71 odstotka), pa ugotovimo, da je stranke levice skupaj volilo 40,29 odstotka volivcev. Preostanek glasov pripada strankam, ki jim ni uspelo dobiti mandata. Kje je tu »gladka zmaga desnice«? Očitno se skriva v sistemu štetja, torej v veljavnem volilnem sistemu. Toda več o tem kdaj drugič.

Če seštejemo delež volivcev, ki so volili SDS (30,82 odstotka oddanih glasov), in delež volivcev, ki so volili Novo Slovenijo – krščanske demokrate (7,69 odstotka), vidimo, da je slovensko »desnico« skupaj volilo 38,51 odstotka volivcev. Na gfotografiji predsednik SDS Janez Janša po volitvah. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Vrnimo se k trditvi v naslovu tega zapisa. Politika Evropske unije (EU) je bila v mandatu Ursule von der Leyen zaznamovana z dvema poudarjenima projektoma: zelenim prehodom in ambivalentnim odnosom do imigracij. Očitno so slovenski volivci ocenili, da sta to (v sedanji obliki) zgrešena projekta. Zelenemu prehodu, ki ga je EU pred leti napihnila kot balon, so evropski kmetje na eni in proizvajalci avtomobilov in drugih pogonskih strojev na drugi strani v zadnjih dveh letih izpustili že precej vročega zraka. Kar zadeva imigracije, pa je strah številnih Evropejcev pred posledicami prehitrega priseljevanja ljudi iz drugih kultur, druge vere, drugačnih življenjskih navad itd. močnejši od zahtev evropske industrije, da potrebuje več in še več delavcev iz tretjega sveta. Tako so se opredelili tudi slovenski volivci in zato pošiljajo v Bruselj predstavnike desnice s tremi nalogami: da upočasnijo »zeleni prehod«, da zaostrijo imigrantsko zakonodajo in da povečajo skrb za ohranitev »evropskih vrednot in navad«. Politika EU oz. njena predsednica Ursula von der Leyen sta bili na slovenskih volitvah preteklo nedeljo nedvomno poraženi, pa čeprav nam je to všeč ali ne. Ironija je, da bodo mogoče prav glasovi desničarjev prispevali k njeni ponovni izvolitvi.

Popolnoma nesmiselna pa postane trditev o zmagi desnice, če analiziramo glasove, oddane na referendumih. Ker moramo te kot izražanje volje volivcev upoštevati kot del volitev, dobimo povsem drugačno podobo volilnih odločitev slovenskega volilnega telesa. Seveda bodo tisti, ki na vsak način hočejo slaviti zmago desnice, tej trditvi oporekali, toda v svojo škodo, saj bodo še naprej verjeli lastni utopiji o premiku slovenskega volilnega telesa v desno. Vsi porazi desnice na volitvah v DZ v zadnjih dveh desetletjih jih ne morejo prepričati, da »desno, še bolj desno, skrajno desno« (Grims) v Sloveniji nima večinske podpore.

Če seštejemo deleže »levice«, torej strank Svoboda (22,11 odstotka), Vesna (10,47 odstotka) in SD (7,71 odstotka), ugotovimo, da je stranke levice skupaj volilo 40,29 odstotka volivcev. Na fotografiji predsednikGibanja Svoboda Robert Golob na volitvah. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Poglejmo torej podatke o glasovih, oddanih na referendumih. Na njih so bila vprašanja oblikovana tako, da je odločitev »za« predstavljala naprednejšo, bolj levo odločitev, »ne« pa konzervativno, bolj desno usmeritev politike glede življenja ljudi v naslednjem obdobju. Pri tem ni potreben prepir, ali je odločitev za (delno) sprostitev gojenja konoplje za osebno rabo »napredna« ali ne: odločitev strank, kaj podpirajo in kaj zavračajo, je ta vprašanja opredelila tako, da je bil štirikrat »za« cilj levega bloka, štirikrat »ne« pa cilj desnega. Če seštejemo odstotke pozitivnih in negativnih glasov na vsa štiri referendumska vprašanja, dobimo naslednjo sliko: »za« je glasovalo 60,84 odstotka volilnega telesa, »proti« pa 39,15 odstotka volivcev. Struktura slovenskega volilnega telesa ostaja torej taka, kot jo poznamo že dolgo.

Ker se je v tem mandatnem obdobju na levici zgodilo nekaj odmevnih političnih škandalov, hkrati pa se propagandni stroj desnice na vse pretege trudi, da bi ljudje čim prej pozabili na podobne težave desnice v njenem polovičnem mandatu (2020–2022), ki so ga bolj kot pandemija virusa covid-19 zaznamovali nespoštovanje pravnega reda in premiki v smeri diktature, moramo moralno trdnost slovenskega volilnega telesa razumeti kot pomembno navodilo politiki. Znova sta bila na volitvah poražena desnica in njen konservativizem. Jasno in odločno morajo tudi novinarji razumeti: na teh volitvah je, kar zadeva Slovenijo, zmagala naprednejša levica. To je zmaga vladnih strank in moralna obveza zanje, da je treba z delom nadaljevati v začrtani smeri. Rezultati volitev torej kažejo jasno zmago levice, ki jo zavezuje k utrjevanju demokracije. Najprej in najbolj pomembno: demokratizacija volilnega sistema oz. uvedba kombiniranega sistema. (Ta zahteva je očitno dobila podporo tudi v številnih glasovih z desne, saj rezultat presega potrebno dvotretjinsko večino. Torej zavezuje tudi desne stranke!) Nasprotno pa »desno, še bolj desno, skrajno desno« potuje v Bruselj, kjer njeni poslanci verjetno, kot že doslej niso, ne bodo storili kaj pomembnega. Še naprej pa se bodo pritoževali, da jih v Sloveniji ne marajo.

Kar je seveda res.