Po referendumu za ali proti evtanaziji

Dragi sodržavljani, sem upokojeni pediater. Dve tretjini svoje delovne delovne dobe sem bil zaposlen na oddelku za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo. V timu z medicinskimi sestrami, drugimi pediatri, kirurgi in anesteziologi sem skrbel za otroke pred operacijami in po njih, v intenzivni enoti pa za vse kritično bolne otroke, od nedonošenčkov v dihalni stiski do štirinajstletnih otrok po hudih poškodbah, smrtno nevarnih boleznih in okužbah ali po operacijah na srcu. Poleg tega, da smo otroka zdravili po svojih najboljših močeh in znanju, je bilo vedno v ospredju lajšanje otrokove bolečine, ne le telesne, ampak tudi siceršnjega otrokovega trpljenja, ki se je znašel v položaju neke težko doumljive in sprejemljive bolezenske preizkušnje.

Že moj prvi predstojnik pediater prof. dr. Pavle Kornhauser, ki je v šestdesetih letih organiziral oddelek za otroško kirurgijo, je vedel in čutil, da mora – kar je »najmanj«, kar lahko stori za bolne otroke – odpreti bolniško sobo njihovim staršem. Ne le zato, da sta mama in oče ob otroku, da mu lajšata bivanje v bolnici, ampak tudi zato, da zdravstveni delavci tudi njima s svojo prisotnostjo, odnosom in pogovorom olajšamo njuno trpljenje zaradi bolezni otroka. Ko staršev pri otrocih ni bilo, smo jih na neki način nadomeščali mi, zdravstveni delavci sami: ob otrokovem joku s tolažečo besedo, pomirjujočim božanjem po laseh ali s tiho uspavanko. Izpred desetletij se spominjam triletne deklice, ki je bila zaradi odpovedi ledvic v intenzivni enoti na dializi in smo ji v dežurstvih brali pravljice. Spomin na to je neke vrste tolažba tudi za nas, ki smo skrbeli zanjo v neprecenljivih zadnjih dneh njenega življenja, preden je umrla zaradi odpovedi tudi drugih organov. Čeprav smo se verjetno v določenem trenutku zavedeli, da gre njena napredujoča bolezen ne glede na vse ukrepe zdravljenja svojo pot, takrat ni nihče niti pomislil, da bi jo z barbiturati ali čemerkoli prikrajšal za tiste pravljice, dokler jih je še lahko slišala. Prenehali smo le z zdravljenjem, ko ni imelo več nobenega učinka in smisla.

Razžalostilo me je, ko je bilo vprašanje pomoči pri samomoru in evtanazije uvrščeno na referendum, upal pa sem, da bodo ljudje glasovali proti. FOTO: Leon Vidic/Delo

Razžalostilo me je, ko je bilo vprašanje pomoči pri samomoru in evtanazije uvrščeno na referendum, upal pa sem, da bodo ljudje glasovali proti. Kljub temu pa me, čeprav večnega optimista in naivneža, drugačen rezultat ni zelo presenetil. Skoraj petdeset let sem že zdravnik in imam občutek, da se je v tem času odnos do življenja in smrti precej spremenil. Nekako pozabljamo ali pa nismo sposobni dojeti, da naše življenje ni samo sebi namen, da ne živimo le zase, ampak da smo na svetu tudi zaradi drugih. Da pravo vrednost življenja razkriva odnos do lastnega življenja in življenja drugih. Zgodovina je sicer že polna poskusov opredeljevanja, katero človeško življenje je vredno in katero ne. Študente medicine nas je prof. dr. Janez Milčinski opozarjal, »da ne bomo podobni Špartancem, ki so svoje prizadete otroke na planini Kitairon izpostavljali divjim zverem, da so jih požrle«. In njegov brat, psihiater prof. dr. Lev Milčinski, da je »samomor v večini primerov neslišani klic na pomoč in neizpolnjena želja po bližini drugega človeka« (citirano po spominu).

Nekako razumem tiste, ki so glasovali »za«, ker se bojijo možnosti lastnega neznosnega trpljenja ali bolečine ob zadnjih dnevih, tednih življenja na tem svetu. Razumljiv je strah pred neizbežnim in navidez neznanim, čeprav ga ni človeka, odkar se zaveda, da ni izkusil vsaj trenutka bolečine in trpljenja. Pravzaprav pa mi ni treba biti zelo pameten, da vem, da nas je vse – v prebujeni otroški zaupljivosti nekatere bolj, druge manj – globoko v sebi strah, da ne bo nikogar, ki bi nam bral pravljice, ko bo prišel čas. Pri tem so bili preslišani vsi argumenti velike večine zdravnikov (ki smo bili soočeni in poklicani lajšati bolečino in trpljenje bolnikov, otrok in odraslih in njihovih najbližjih), ki smo bili »proti«. Od nekaterih preslišani namenoma. Slednji nam zdravnikom, medicinskim sestram in vsemu zdravstvenemu osebju, ki smo ob bolniku, delajo veliko krivico in nas globoko žalijo. Opravičuje jih le to, da se morda tega ne zavedajo in sploh ne vedo, za kaj gre. Prepričani so, da jim izhod referenduma daje prav, pa pravzaprav zanje niti ni pomemben. Zakon o evtanaziji in pomoči pri prostovoljnem končanju življenja imajo že pripravljen. Vprašanj in odgovorov o vrednosti in skrivnosti življenja in smrti je toliko, kolikor je bilo in bo ljudi, zato se jih ne more in ne sme postavljati v zakon.