Vzornost nastopanja v parlamentih je že zdavnaj pozabljen sen

Anton Rupnik je v pismu 3. julija odprl vrsto vprašanj o slovenskem standardnem jeziku. Na prvo od njih, o pisanju priimkov ženskih oseb, sta dr. Kozma Ahačič in dr. Helena Dobrovoljc pojasnila današnjo standardno rabo golega priimka in priimka z dodatkom -ova/ eva. Drugi del njunega pisma pa se nanaša na Rupnikovo zaskrbljenost, ker ni več javne razprave o jeziku in jezikovne kritike. Zato je drugi del pisma obeh avtorjev posvečen zlasti naštevanju vsega, kar na področju skrbi za jezik prispeva Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša na ZRC SAZU.

Njihov prispevek je impozanten: poleg treh velikih elektronskih pripomočkov Fran, Franja, Franček ter nenehnega elektronskega in drugega dialoga z zainteresiranimi še cela vrsta manjših aktivnosti. Na spoznanja iz tega dialoga bo vsaj delno oprt tudi novi pravopis, ki bo končno nadomestil tistega, katerega uvod je izšel pred več kot tremi desetletji. Dobro je svetovati vsakomur, da tudi sam črpa iz tega bogatega vira.

Amerikanofilske navlake se še nismo otresli

Pogled v naše javne medije pa žal razkriva tudi jezikovne »grehe« tistih, ki jim ne prihaja na misel, da bi se kaj pozanimali bodisi pri tem izredno bogatem viru bodisi pri kakem drugem strokovnem telesu, morda pri lingvistih na fakultetah. Kot je zapisal Cankar: »Bog živi kritiko!« Lahko gre za nerazumevanje pomena slovenskih besed; dopisnica iz tujine piše »spreobrniti« v pomenu »močno spremeniti«! Lahko gre za srbizme, denimo »korak po korak« namesto slovenskega »korak za korakom«, »po vsem sodeč« namesto »kot vse kaže«, nategovanje slovenskega »pristen« na srbski »prisan« (intimen, prisrčen) in izmišljanje še ene, v slovarju neobstoječe »strpnosti« s pomenom srbske »strpljivosti«; iz angleščine imamo »človeško raso« (prav: človeški rod, človeštvo), »skepticizem« v pomenu »skepse« in štorasti kalk »naslavljati«, da ne govorimo o gori drugih spak.

Problemi so tudi zastran pravorečja. Nekdaj v že oddaljeni zgodovini je nastal izraz »parlamentarna izreka«, ki so ga potem poslovenili v »zborna izreka«. Ne samo, da je vzornost nastopanja v parlamentih že zdavnaj pozabljen sen; nihče več si ne želi tiste afektirane izgovarjave, ko si moral »v Indijo« reči s trdim v in nikakor z dvoustničnim v. To pa ne pomeni, da lahko živimo brez standardne izreke. Naj gre za širino ali ožino o-jev in e-jev v sklonih besed s kratkim poudarkom v imenovalniku (pomena, pogoja) ali pa za mesto poudarka v sklonih (zakOna in ne zAkona). Prav tako se ne sme širiti narečno poudarjanje: »dovoljEno«, ker je standardni sedanjik »dovOlim« in ne »dovolIm«. Vsi vemo, da je piščanec izvaljen, poslanec pa izvoljen.

In še bi lahko naštevali. Jezikovna kritika je nujno potrebna, in dobro je, če je javna. Kakšen naj bo način te obravnave, sta nakazala tudi soavtorja predstavitve stališč Inštituta za slovenski jezik, ko zaključujeta: da »moramo dopuščati, da lahko povemo isto stvar na različne načine. Tem spremenjenim okoliščinam prilagajamo tudi metode normativnega jezikoslovja.«

***

Božidar Debenjak, Ljubljana