Zakaj še zakonodajni referendum o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja?

Kot strokovnjak zdravstvene nege, ki že več kot četrt stoletja spremljam neznosno trpeče ob umiranju, sem bil zadovoljen, ko se je večina volivcev na posvetovalnem referendumu izrekla za to, da se sprejme zakon, ki bo urejal pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ). Kot zdravstveni delavec, ki je nemalokrat nemočno obsedel z neznosno trpečim pacientom po tem, ko so zdravniki izčrpali možnosti pomoči, lahko razumem potrebo po uveljavitvi pravice do PPKŽ. Pobudniki posvetovalnega referenduma so sicer trdili, da je referendumsko vprašanje zgolj načelno in ni podpora konkretnemu zakonu. A sem ob spremljanju referendumske kampanje domneval, da bodo predlagatelji predloga zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) rezultate referenduma interpretirali kot podporo predlogu zakona. Mag. Irena Žagar je v nedavno objavljenem prispevku z naslovom Zakaj nasprotniki poskušajo ustaviti ZPPKŽ še z zakonodajnim referendumom? moje domneve potrdila: podporniki ZPPKŽ rezultate predhodnega referenduma enačijo s podporo sprejetemu ZPPKŽ. Teh zadev ne moremo enačiti.

Spadam med tiste, ki nasprotujejo uveljavitvi ZPPKŽ v sprejeti obliki, čeprav osebno nisem nasprotnik niti evtanazije niti pravice do PPKŽ. Se pravi, sem za ureditev PPKŽ, o čemer je odločal posvetovalni referendum, ne podpiram pa ZPPKŽ v taki obliki, kot je bil sprejet. Zakaj? Ker se kot zdravstveni delavec čutim odgovornega za vse ljudi v stiski, tudi za tiste v prehodni stiski, ki ne umirajo zaradi neozdravljive bolezni v terminalni fazi. Obstoječemu ZPPKŽ nasprotujem predvsem zato, ker (žal) omogoča izvedbo PPKŽ tudi osebam z invalidnostmi in starostnikom s kroničnimi obolenji, ki lahko kljub oviram živijo dolga leta. Lahko razumem, da to ni v nasprotju z načeli dddr. Andreja Pleterskega, dr. Igorja Pribaca, niti mag. Irene Žagar, ki prednostno zagovarjajo načelo »samo vsakdo sam za sebe ima pravico odločati o koncu svojega življenja in nihče drug (Pleterski, 28. 7. 2025)«. Menim pa, da temu načelu ne bi smele (prednostno) slediti moje stanovske kolegice, od katerih so nekatere predstavnice združenja Srebrna nit in so sopodpisnice njihove javne zahvale ob sprejemu ZPPKŽ: »V času, ko nasprotniki zakona širijo neresnice in strašijo z izmišljenimi scenariji, želimo jasno poudariti, da zakon vsebuje ustrezne in pretehtane varovalke, ki onemogočajo zlorabe (Srebrna nit, 24. 7. 2025).«

Nihče ne »ponuja predčasne smrti«

Kodeks etike v zdravstveni negi Slovenije sicer ni v nasprotju s PPKŽ, kar pa ne pomeni, da se lahko PPKŽ izvaja pri vseh pacientih, ki doživljajo trpljenje, in v vseh okoliščinah. Zagovarjam stališče, da bi morale moje stanovske kolegice prednostno slediti 1. načelu Kodeksa etike v zdravstveni negi Slovenije: »Izvajalci zdravstvene nege skrbimo za zdravje in dobrobit ljudi (Kodeks, 2024)«, in sicer vseh ljudi, ne le peščice, ki naj bi jim bil ZPPKŽ namenjen. Ali bomo predčasno smrt postavili kot ultimativno dobrobit za pacienta? Ne moremo in ne smemo dopustiti, da bi dobrobit določenim prinesla utemeljeno tveganje za druge. Pravica enega preneha tam, kjer trči ob drugačno pravico drugega. Še posebej, ker domnevne »varovalke« v sprejetem ZPPKŽ ne preprečujejo vseh »izmišljenih scenarijev«. Ravno nasprotno, mnoge izjeme v zakonu omogočajo scenarije, ob katerih bi mojim stanovskim kolegicam morali zazvoniti vsi alarmi in bi morale narediti vse, da tovrstne scenarije preprečijo, četudi se jim zdijo malo verjetni. Nekaj primerov navajam v nadaljevanju.

Kodeks etike v zdravstveni negi Slovenije ni v nasprotju s PPKŽ. FOTO: Leon Vidic/Delo

Prva točka 6. člena ZPPKŽ med drugim določa, da ima »pravico do PPKŽ pacient, ki doživlja neznosno trpljenje, za katerega ne obstaja za pacienta sprejemljiva možnost lajšanja, in ki je po presoji zdravnika posledica hude neozdravljive bolezni ali druge hude trajne okvare zdravja, katerih zdravljenje je izčrpano in ne daje utemeljenega pričakovanja na ozdravitev oziroma izboljšanje zdravja«. Šesti člen ZPPKŽ torej dopušča pomoč pri končanju življenja tudi pri vseh pacientih, ki trpijo hude trajne okvare zdravja, pri čemer zdravljenje ne daje utemeljenega pričakovanja na ozdravitev oz. izboljšanje stanja. Okvare zdravja so (tudi) vse vrste invalidnosti in pri nobeni invalidnosti ne moremo pričakovati ozdravitve, niti izboljšanja zdravja. Katere sploh so hude okvare zdravja? Ali lahko zdravnik po ZPPKŽ presodi, da pacient po transplantaciji srca, jeter ali ledvic, po amputaciji vseh prstov na rokah ali podkolenski obojestranski amputaciji ni upravičen do PPKŽ? Zagotovo ne more, saj so vsi omenjeni pacienti, vključno s pacienti s hemiplegijo, paraplegijo, multiplo sklerozo, epilepsijo, slepoto, gluhi …, kategorizirani kot 100 % invalidi (Seznam telesnih okvar, UL št. 163). Tako ZPPKŽ zdravniku prav tako ne daje možnosti, da bi PPKŽ preprečil pri mladi osebi, ki je po prometni nesreči pristala na invalidskem vozičku. Ali bo lahko zdravnik trdil, da pacient z 90- ali 80-odstotno invalidnostjo nima hude okvare zdravja? V primeru, da ne, se eksponentno poveča število tistih, ki so hipotetično upravičeni do PPKŽ.

Glede na 9. točko 2. člena ZPPKŽ pacientu ni potrebno trpeti le fizičnega trpljenja, da je upravičen do PPKŽ, temveč je dovolj le psihološka stiska. Poznam kar nekaj zgodb pacientov, tudi mladih, z invalidnostmi, ki so bili v hudih psiholoških stiskah, ob katerih so razmišljali tudi o samomoru ali ga celo poskušali izvesti. Mnogi so težko obdobje premagali in sedaj živijo izpolnjeno in srečno življenje. Ali bomo zdravstveni delavci, tako kot predlagatelji ZPPKŽ, brezbrižno trdili, da je izvesti samomor (ali kot to imenujejo predlagatelji zakona, samousmrtitev) pač njihova volja, ker imajo pravico odločati o koncu svojega življenja? Jim bomo pri tem celo pomagali? Prav tako ima pravico odločati o koncu svojega življenja okrog 400 oseb, ki izvedejo samomor v Sloveniji letno, in še nekajdesetkrat toliko ljudi, ki v prehodnih stiskah to poskušajo. Kdo si upa trditi, da je pri osebi, ki poskuša izvesti samomor, to izraz njene avtonomne volje in ne le izraz stiske, v kateri ne vidijo rešitve? Velika večina med njimi je starejših oseb (NIJZ, 2024), verjetno s kroničnimi obolenji in/ali invalidnostjo. Bo zdravnikom PPKŽ mogoče preprečiti s kvazivarovali v obliki 2. odstavka 6. člena, ki onemogoča izvedbo PPKŽ na podlagi trpljenja, ki je odraz duševne bolezni? Bi bili vsi pacienti z invalidnostmi in starostniki, ki bi želeli uveljavljati PPKŽ, prepoznani kot duševni bolniki ali so le v psihološki stiski, kot so npr. v stiski onkološki pacienti v terminalni fazi bolezni? Če slednjim pripada pravica do PPKŽ, po ZPPKŽ pripada tudi vsem ostalim izpostavljenim pacientom, ki so v psihološki stiski zaradi svojega zdravstvenega stanja. Vsem pacientom z invalidnostmi in kroničnimi neozdravljivimi boleznimi 26. člen ZPPKŽ omogoča celo, da so njihovi svojci v primeru sklenjenega življenjskega zavarovanja upravičeni do izplačila zavarovalnine, ne glede na to, kdaj je bilo zavarovanje sklenjeno. (Upam, da se ne bom kdaj znašel v okoliščinah, ko zaradi kronične bolezni ali invalidnosti ne bom zmogel poskrbeti za družino in bom še vedno življenjsko zavarovan.) Sprašujem se, ali bodo moje stanovske kolegice, ki se sedaj borijo za pravico odločanja o koncu življenja, pacientom ob takih okoliščinah pomagale z zahtevnejšimi strokovnimi pristopi, s katerimi bi poskrbele za njihovo dobrobit, ali jim bodo le pomagale predčasno umreti?

Pravica do izbire lastnega umrtja ne odreka pravice do čaščenja življenja

Lahko se strinjam, da določeni nasprotniki ZPPKŽ (npr. prvi podpisnik Pobude za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma) uporabljajo argumentacijo z zastraševanjem, ki spominja na retoriko srednjeveške inkvizicije. Slednje zagotovo pripomore k temu, da v ideološki razpravi o pravici do PPKŽ upravičeno zmagujejo podporniki ZPPKŽ. Slednje tudi daje vtis, da so podporniki ZPPKŽ liberalno demokratični vitezi na belem konju, ki uspešno in pravičniško, tudi z udarci pod pasom, preganjajo inkvizicijske črne jezdece in njihove »podrepnike« zdravnike. Sprenevedanje, da so ideološko razpravo dobili podporniki PPKŽ (ne le v Sloveniji), nima več smisla. Razpravo bi lahko končno usmerili v vsebinska določila in ZPPKŽ oblikovali tako, da bo dejansko namenjen le tistim, ki jih predlagatelji in zagovorniki vseskozi postavljajo v ospredje: neznosno trpečim pacientom v zadnjem stadiju terminalne progresivne bolezni brez možnosti izboljšanja s paliativnimi sredstvi. To bi bilo načeloma sila preprosto, če bi obstajala volja in bi se tovrstna definicija zapisala v 1. odstavek 6. člena. Zaskrbljeno ugotavljam, da volje ni. Še več: predlogi amandmajev, ki bi v 6. členu zamejili pravico do PPKŽ, sploh niso bili podani, niti z opozicijske strani. Zasledil sem le amandmajski predlog opozicijske poslanske skupine, v katerem so argumentirano predlagali črtanje 26. člena. Predlog ni bil sprejet.

Da ne bodo zgoraj opisani primeri izpadli zgolj kot ideološko neutemeljeno zastraševanje, bi k vsebinski razpravi, predvsem glede 2., 6. in 26. člena ZPPKŽ, pozval predstavnike starejših oseb s kroničnimi obolenji in osebe z invalidnostmi, ki jih moji »scenariji« naslavljajo. Ali se v njih lahko prepoznajo ali so to resnično le moji pomisleki? K vsebinski razpravi vabim tudi sodnike, ki bodo morali ob morebitnih tožbah pacientov odločati v skladu z obstoječim ZPPKŽ. Ob zavrnitvi vloge za PPKŽ bodo ti pacienti prej ko slej iskali pravico na sodišču, kar ZPPKŽ tudi predvideva. Nenazadnje pa bi bilo zanimivo slišati tudi mnenje zavarovalnic, ki bodo morale izplačati zavarovalnine svojcem tudi tistih oseb, ki bodo uveljavljali PPKŽ. Bodo zavarovalnice sploh še sklepale življenjska zavarovanja, glede na to, da smo vsi potencialni kronični bolniki? Se jim bo aktuarski izračun izšel?

***

Andrej Bračič, mag. zdr. nege s specialnimi znanji s področja paliativne oskrbe, raziskovalec etike v zdravstvu, Postojna