Evtanazija: skrbi in pomisleki

Evtanazija je v Evropi uzakonjena v državah, ki so znane po zelo visoki družbeni blaginji.
Fotografija: Uzakonitev evtanazije ni le zahtevno filozofsko in etično vprašanje, gre tudi za vprašanje v kontekstu družbe, v kateri živimo. FOTO Blažž Samec
Odpri galerijo
Uzakonitev evtanazije ni le zahtevno filozofsko in etično vprašanje, gre tudi za vprašanje v kontekstu družbe, v kateri živimo. FOTO Blažž Samec

Najlepša hvala gospe Urši Zabukovec, da je v Delu 30. aprila na literarni način ubesedila skrbi in pomisleke, ki jih imam ob populističnih, včasih kar navijaških razpravah o evtanaziji. Njeno razmišljanje bi želela razširiti z nekaj podatki in opisom situacij, s katerimi se kot zdravnica srečujem vedno pogosteje in jih vedno bolj boleče občutim. Nikakor ne gre za to, da bi morali zdravniki o evtanaziji podati odločilno besedo, zaradi poznavanja življenja v njegovih ekstremih pa gotovo lahko prispevamo k razpravi.

Uzakonitev evtanazije ni le zahtevno filozofsko in etično vprašanje, gre tudi za vprašanje v kontekstu družbe, v kateri živimo. Evtanazija je v Evropi uzakonjena v državah, ki so znane po zelo visoki družbeni blaginji. Skrb za stare in obnemogle ni primerljiva s stanjem v Sloveniji. Po podatkih, ki jih je leta 2018 objavila evropska komisija, živi v domovih za stare več kot 30 odstotkov nizozemskih in švicarskih starostnikov nad osemdesetim letom, v Sloveniji skoraj polovico manj. Pomoči na domu je deležnih 34 odstotkov Belgijcev, 38 odstotkov Nizozemcev in 14 odstotkov državljanov Slovenije, starejših od 75 let. Na Nizozemskem in v Belgiji predstavljajo izdatki za zdravstveni del dolgotrajne nege več kot 2,5 odstotka bruto domačega proizvoda, v Sloveniji manj kot odstotek, delež za socialni del je v Sloveniji trikrat manjši kot na Nizozemskem.

Nikakor ne gre za to, da bi morali zdravniki o evtanaziji podati odločilno besedo FOTO Leon Vidic
Nikakor ne gre za to, da bi morali zdravniki o evtanaziji podati odločilno besedo FOTO Leon Vidic


Številk je samo v tem in drugih poročilih, recimo v podatkovni bazi OECD, še precej več, izbrala sem jih le za ilustracijo dejstva, da gre za države (Nizozemska, Belgija in Švica imajo uzakonjeno evtanazijo), ki aktivno skrbijo za svoje starostnike. Stanje pri nas v prihodnje nazorno opisuje Urša Zabukovec v svojem prispevku, sama lahko dodam, da so razmere obupne že sedaj. Starostniki pogosteje zbolevajo za različnimi okužbami, zato nam je na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja v UKC Ljubljana v zadnjih letih za tretjino narasel delež bolnikov, starejših od 65 let, delež osemdesetletnikov pa se nam je več kot podvojil.

Če so starostniki pred boleznijo, ki jih je pripeljala v bolnišnico, še nekako skrbeli zase, po prebolelem akutnem stanju ne morejo več v svoje okolje. Premestitev v dom za starejše je oddaljena možnost, morda se najde kakšna postelja v domovih daleč od svojcev. Odločilni so pogosto tudi stroški domske oskrbe. Možnost premestitve v rehabilitacijski center, kjer bi nekateri starostniki vendarle lahko utrdili nazaj pokrpano zdravje, praktično ne obstaja. UKC Ljubljana sicer ima tako imenovano negovalno bolnišnico, ki pa je za vse potrebe bistveno premajhna, kadrovsko slabo definirana in zato na voljo le zelo zelo omejenemu številu bolnikov. Specialistična geriatrična obravnava je po ukinitvi gerontološkega inštituta pred desetletji le v povojih … In tako ostane slabotni starostnik sam, iz oči v oči s prestrašenimi svojci, ki se z novo situacijo ne znajo in ne zmorejo spopasti.

Evtanazija naj ne bo izhod iz nemogočih socialnih razmer in naj ne nadomesti paliativne medicine. FOTO Blaž Samec
Evtanazija naj ne bo izhod iz nemogočih socialnih razmer in naj ne nadomesti paliativne medicine. FOTO Blaž Samec


Zraven, vsaj v ljubljanski regiji, kjer nimamo splošne bolnišnice, se vmešajo še pogledi nas, zdravnikov in medicinskih sester, ki imamo v mislih bolnike, zaradi pomanjkanja prostora hospitalizirane na hodniku klinike, ki bi nujno potrebovali bolniško posteljo na oddelku. Zmrazi me ob misli, kako »uspešno« bi vmes lahko posegla evtanazija …

Druga pogosta situacija, s katero se srečujemo v bolnišnicah, je odnos svojcev in pogosto tudi kolegov do smrti oziroma umiranja. Zdravniki smo usposobljeni za popravljanje delovanja človekovega organizma, večkrat se spomnim na izraz »fixers«, »popravljavci«, iz znane knjige italijanskega novinarja Tiziana Terzanija. Ob popravljalskem zanosu ne znamo presoditi, da se življenje kljub popravilu in nadomeščanju posameznih organskih funkcij izteka, da so izgledi za človeka dostojno, pogosto pa za življenje sploh, nični.

Obenem – moram se posuti s pepelom – ne vemo (skoraj) nič o paliativni medicini, poleg tega storitve paliativne medicine enostavno niso na voljo v zadostni meri. Opustitev aktivnih posegov in njihova nadomestitev s posegi paliacije (lajšanja) nima ničesar skupnega z evtanazijo. Odločitev je podobna odločitvi, da bomo opustili zdravilo A, ki bolnikovega stanja v bistvu ne izboljšuje, in ga nadomestili z zdravilom B, za katerega menimo, da bo bolniku pomagalo.

storitve paliativne medicine enostavno niso na voljo v zadostni meri. FOTO Tadej Regent
storitve paliativne medicine enostavno niso na voljo v zadostni meri. FOTO Tadej Regent


Do takega strokovno povsem utemeljenega in humanega nadomeščanja aktivnega zdravljenja z (aktivnim) paliativnim zdravljenjem imajo pogosto negativen odnos bolnikovi svojci. Pod »naredite vse« se skriva marsikaj, ne le dobri nameni, a zdravnik je pod pritiskom, pojavljamo se v medijih, dobivamo pisma odvetnikov. Tudi zato, ne le zaradi notranje neodločenosti »delamo vse« …

Nedavno sem se o tem, o odločitvi svojcev o načinu aktivnega zdravljenja, pogovarjala s kolegom specialistom intenzivne medicine iz Nizozemske (mimogrede, o evtanaziji mnenje nizozemskih zdravnikov ni enoumno!). Začudeno me je pogledal: saj človek ni last svojcev? Odločitev, če se ne more odločiti bolnik, je zdravnikova, on vsaj pozna bolnikovo stanje. Kulture v Evropi so različne, morda, tako kot evtanazije, tudi takega načina odločanja ne moremo na horuk prenesti v naše kraje, lahko pa se o naravnem končanju življenja s pomočjo paliativnih ukrepov, brez bolečih nekoristnih posegov, vsaj pogovarjamo.

Evtanazija naj ne bo izhod iz nemogočih socialnih razmer in naj ne nadomesti paliativne medicine. S socialnim stanjem starostnikov in skrbjo za trpeče se moramo kot družba bistveno intenzivneje soočiti in organizirati. Ob tem ne želim spregledati bolnikov, ki jim nikakor ne moremo pomagati in so na svoji poti povsem omagali. Evtanazija je možnost, o kateri se moramo pogovarjati. A ne na način, ki je videti še najbolj dobrodošel za četico stalne pozornosti željnih »znanih« obrazov.
Še enkrat, gospa Urša Zabukovec, hvala za vaše razmišljanje.



Evtanazija je možnost, o kateri se moramo pogovarjati. A ne na način, ki je videti še najbolj dobrodošel za četico stalne pozornosti željnih »znanih« obrazov. FOTO Jože Suhadolnik
Evtanazija je možnost, o kateri se moramo pogovarjati. A ne na način, ki je videti še najbolj dobrodošel za četico stalne pozornosti željnih »znanih« obrazov. FOTO Jože Suhadolnik

Komentarji: