Kultura raste iz malih »Cankarjev«
Imela sem srečo, da sem prisostvovala šolski proslavi na Osnovni šoli Škofljica, na njeni podružnici Lavrica.
Odpri galerijo
FOTO Špela Ankele
Ves teden pred kulturnim praznikom so se po vsej Sloveniji vrstili dogodki, posvečeni velikemu pesniku dr. Francetu Prešernu. Vrhunec je praznovanje doseglo s proslavo v Cankarjevem domu.
Jaz pa sem imela srečo, če ne že kar čast, da sem prisostvovala šolski proslavi na Osnovni šoli Škofljica, na njeni podružnici Lavrica. Bila je namenjena le njim samim, učencem do petega razreda in učiteljem šole, lahko bi rekli, da je bila zaprtega tipa. Moje začudenje in spoštovanje do teh malih ustvarjalcev je raslo z vsako točko programa.
Najprej je pritegnila pozornost scena in ustvarila praznično ozračje. Potem pa se je kar stopnjevalo – od scenarija, recitatorjev, pevcev, glasbenih točk. Bili so tudi prejemniki šolskih Prešernovih nagrad. Bolj slovesno res ne bi mogli proslaviti tega velikega dne, in to brez kamer in novinarjev. Vse bolj sem se ozirala k učiteljem in jim bila hvaležna, ker jim brez pričakovanja glasnega ploskanja na koncu uspe učencem pripraviti tako doživljanje velikega praznika. In tudi nagovor ravnatelja je imel enostavno sporočilo, da se kultura začne že z jutranjim pozdravom in nasmehom.
Veliki Cankarjev dom se res nima česa bati, če bodo ti mini »Cankarjevi domovi« tako predano opravljali svoje poslanstvo.
Jaz pa sem imela srečo, če ne že kar čast, da sem prisostvovala šolski proslavi na Osnovni šoli Škofljica, na njeni podružnici Lavrica. Bila je namenjena le njim samim, učencem do petega razreda in učiteljem šole, lahko bi rekli, da je bila zaprtega tipa. Moje začudenje in spoštovanje do teh malih ustvarjalcev je raslo z vsako točko programa.
Najprej je pritegnila pozornost scena in ustvarila praznično ozračje. Potem pa se je kar stopnjevalo – od scenarija, recitatorjev, pevcev, glasbenih točk. Bili so tudi prejemniki šolskih Prešernovih nagrad. Bolj slovesno res ne bi mogli proslaviti tega velikega dne, in to brez kamer in novinarjev. Vse bolj sem se ozirala k učiteljem in jim bila hvaležna, ker jim brez pričakovanja glasnega ploskanja na koncu uspe učencem pripraviti tako doživljanje velikega praznika. In tudi nagovor ravnatelja je imel enostavno sporočilo, da se kultura začne že z jutranjim pozdravom in nasmehom.
Veliki Cankarjev dom se res nima česa bati, če bodo ti mini »Cankarjevi domovi« tako predano opravljali svoje poslanstvo.
