Ana Lukner Roljič: »V dobrodelnosti bom naredila red«
Ustanoviteljica Anine zvezdice in Delova osebnost leta 2012 napoveduje velike spremembe v delovanju dobrodelnih organizacij
Odpri galerijo
Takole je leta 2012 Ana Lukner postala Delova osebnost leta 2012. FOTO: Leon Vidic
»V teh letih sem dobila tršo kožo, a včasih se ob kakšni zgodbi še vedno zjokam,« pravi energična Ana Lukner, ki je pred skoraj desetimi leti zagnala prostovoljno dobrodelno organizacijo Anina zvezdica in bila leta 2012 izbrana za Delovo osebnost leta. Podjetnica, ki je pred kratkim postala mamica, kritično gleda na dobrodelnost in za prihodnje leto napoveduje drzne poteze.
Decembrska akcija zbiranja hrane je, najbrž tudi zaradi naših začetkov, še vedno najbolj odmevna. Ljudje so v prazničnih dneh res morda še bolj radodarni kot običajno, saj obdarovanje sodi v ta čas. Res pa je tudi, da mi družinam pomagamo sproti vse leto, naše skladišče je vedno polno.
Moji prostovoljci, moje zvezdice, so neizmerno močna sila in za vso pomoč sem jih iskreno hvaležna. Anina zvezdica je postala gibanje združevanja ljudi, podpiranja pravih vrednot in tudi dokaz, da je brez denarja in v našem prostem času mogoče premikati gore – delujemo popolnoma transparentno, denarja oz. finančnih donacij ne sprejemamo, vse stroške krijem sama. Tak način delovanja je danes redek v dobrodelnem svetu. To je bil moj cilj, to je moja vizija in na to sem izjemno ponosna.
Več kot 150 nas je, z decembrsko akcijo pa bomo pomagali že blizu 250.000 družinam. Počasi sem nehala šteti, koliko ton hrane smo zbrali v vsem času, ampak če si predstavljate, v prihodnjih dneh je bo v našem skladišču vsak dan od 25 do 40 ton. Prvega januarja bomo imeli deseto obletnico in takrat bom vrgla skupaj številke v tonah, paketih, da bomo imeli natančne podatke. Dela je toliko kot v kakšnem podjetju, le da smo mi vsi prostovoljci. Zvezdica raste ves čas, veliko časa ji namenjamo in zelo sem zelo ponosna, da vse to zmoremo ob drugih dejavnostih. Da smo toliko naredili, je zelo fajn, ampak hkrati tudi žalostno.
Sem podjetnica in veliko poslušamo o naši gospodarski rasti. Po drugi strani pa imamo vedno več prošenj za pomoč. Nekaj se ne ujema. Morda deloma drži, da so se nam ljudje še bolj odprli, ker ne zahtevamo takoj formularjev, birokracije, ampak smo bolj človeški. A v stikih z njimi zaznavam, da je situacija izjemno kritična. Treba je opozarjati na to, da ljudje v stiski živijo čisto blizu nas, da to niso le neke zgodbe, ki se dogajajo daleč stran.
O tem ogromno razmišljam, tudi zato, ker vidim, da je veliko ljudi še vedno čisto slepih. Želela bi si, da Anina zvezdica ne bi bila več potrebna, a žal ni tako. Eden od naših ciljev ni le pomagati, ampak tudi povezovati, prizadevamo si združevati ljudi in v njih prebujati prave vrednote. Da dojamemo, da človek, ki se je znašel v stiski, zaradi tega ni nič manj vreden. Vsak od nas se lahko znajde v takšni situaciji. Na svet pa pridemo in z njega odidemo brez vsega.
Večina tistih, ki pomagajo, je tudi sama občutila takšno stisko. Veliko je družin, ki so prejemale pomoč, zdaj pa jo vračajo drugim. Tudi jaz sem bila takrat, ko sem ustanovila Anino zvezdico, precej na tleh.
Poslovno večinoma delujem v Silicijevi dolini, tam sem že več kot polovico svojega življenja. Navzela sem se njihove miselnosti, pozitivnosti, tam probleme rešujejo hitro in inovativno, predvsem pa tudi drugim privoščijo, da jim gre dobro. Vse to bi lahko imeli mi v Sloveniji, a smo sami sebi največja ovira, in dokler bomo tako malenkostni v razmišljanju in nevoščljivi do tistih, ki jim gre dobro, bomo imeli težave.
Mislim, da je pomagati drugemu nekaj najbolj normalnega, in veliko ljudi o tem sploh ne govori. Mislim, da smo mi z Zvezdico spremenili pogled na dobrodelnost pri nas, da zdaj pomaga več ljudi, da smo prinesli nov način govorjenja o dobrodelnosti, da se je kar naenkrat začelo dogajati veliko stvari. Seveda smo dobrodelni, a hkrati neki odstotek ljudi ne vidi ven iz svojega območja udobja, ampak razmišlja samo jaz, jaz, jaz.
Ko na predavanju povem svojo zgodbo, se vsi zamislijo, kaj si želijo narediti s svojim življenjem.
Sodelujemo z malo centri za socialno delo, saj sem zelo hitro ugotovila, da socialna pomoč ni pravilno razporejena, da jo prejema veliko ljudi, ki si je v resnici ne zaslužijo, ampak jo izkoriščajo. Vprašala sem se, ali bomo zgolj skladišče in bomo sodelovali s centri ali pa bomo dejansko vzpostavili stik z družinami. Izbrali smo to pot, ki je sicer bolj zahtevna, a smo v neposrednem stiku s tistimi, ki nas potrebujejo. Imamo več kanalov za distribucijo, nekateri pridejo k nam sami, včasih potrebujejo le objem, pogovor, prijazno besedo.
Ljudje so zelo hvaležni, otroci nam v zahvalo kaj narišejo ali napišejo pesmico, zgodi se celo, da nam kdo kaj speče, pa čeprav ima komaj dovolj zase. Informacije gredo od ust do ust, sodelujemo pa tudi s šolami, več kot 300 jih je bilo, medicinskimi sestrami, vojsko, policijo, gasilci … Nastal je velik sistem, skladišče in štiri izpostave.
Posebno veseli smo, če pobudo za sodelovanje sprožijo otroci, ti so naša prihodnost, in če otrok prepozna, da je sošolec v stiski, je to izjemno. Na terenu imamo dobre stike in praviloma bo hrana vedno prišla v prave roke, seveda pa se tudi nam lahko kdaj zgodi kakšna napaka.
Ja, res je, imam šestmesečnega fantka. Z možem (Dejan Roljič, podjetnik, op. p.) sva bila zadnja leta večinoma v Ameriki. Vendar kjerkoli sva, vse moje »aktivnosti« dobro potekajo. Eno je moja poslovna pot, drugo Zvezdica, tretje pa je seveda družina. Moj oče je star že 90 let, mama 76, a ima že deset let najhujšo obliko demence in je v domu. Veliko je vsega, lepe in težke stvari – to je življenje. Ampak naša družina vedno drži skupaj in to mi veliko pomeni.
Zase lahko rečem, da nisem tipična mama, saj sem še vedno zelo aktivna na vseh področjih. Srečna sem, ko sem aktivna in ko sem mama. Težko je najti ravnovesje v vsem, ampak se da, predvsem je pomembna učinkovitost. Pri nas morda velikokrat začutim, da to ni najbolj »normalno«, v ZDA pa, na primer, porodniška traja samo štiri mesece.
V nekaj podjetjih v Silicijevi dolini delujem kot svetovalka. Še vedno tudi podjetjem in start upom svetujem, kako prodreti v Silicijevo dolino. Predavam kot inspiracijska govornica. Z možem ustvarjava Eligmo, trenutno smo eno največjih podjetij, ki se ukvarja z implementacijo sprejemanja kriptovalut v fizičnih trgovinah, zdaj delujemo že na devetih trgih.
Ampak to je njegova življenjska zgodba, jaz imam vlogo svetovalke. Pripravljam nov projekt na področju dobrodelnosti – to pa je moja življenjska zgodba. Z možem veliko stvari delava skupaj, veliko tudi vsak zase in vedno sva drug drugemu največja opora in hkrati ogledalo.
Povem svojo zgodbo, vse, od začetka do danes, s poslovnega, življenjskega in dobrodelnega vidika. Vsak, ki sliši predavanje, začuti neko moč, pa naj bodo to otroci, srednješolci ali podjetniki. Poslušali so me, recimo, tudi na Stanfordu. Na koncu se vsi zamislijo nad tem, kaj si želijo narediti s svojim življenjem.
Svojo življenjsko filozofijo sem poimenovala Truhoma (True and Honest Mankind), pristen in iskren človek. Verjamem, da če nisi najprej iskren sam do sebe, ne boš nikoli dosegel svojega najvišjega potenciala. Veliko ljudi se ne poglobi dovolj in to je škoda. Predavam tudi pri nas, v šolah, podjetjih, na team buildingih.
Že doma so me vzgajali, da je treba pomagati, pa četudi le z besedo, objemom. Pred desetimi leti, tik pred rojstnim dnevom, pa sem si rekla, da je čas, da naredim nekaj dobrodelnega. Rojstni dan imam 1. januarja in prijateljem sem sporočila, da nočem daril in zabave, ampak naj mi raje prinesejo hrano, ki jo imajo doma, ker hočem narediti nekaj dobrega. Že takrat smo pomagali 37 družinam. Vse se je začelo spontano, nič ni bilo načrtovano, tudi problemi so prišli. Zdaj imam toliko izkušenj, da jih hitro rešim. Zgodbe družin pa me še vedno ganejo. Saj dobiš bolj trdo kožo, a včasih se še vedno zjokam.
Prav spomnim se, da sem bila v pisarni in me je poklical takratni urednik Bojan Budja, da mi čestita. Bilo je okoli 28. decembra. Po pogovoru sem se zjokala. Bila sem res vesela, zlasti zato, ker so glasovali Slovenci. Najbrž so v nas videli neko svetlo zvezdico, ki spreminja stvari. Lepo je dobiti nagrade, a ne slonim na njih, morajo ti dati zagon za naprej. Nagrada poboža dušo, a ne smeš se pri tem ustaviti.
Da, prihodnje leto načrtujem velikansko nadgradnjo. Naredila bi rada red na področju dobrodelnosti za ves svet, to je ena od mojih življenjskih misij, in to s pomočjo najnovejših tehnologij. Temu, da je dobrodelnost postala velik posel, je treba narediti konec. Vem, da bom imela velike težave, ker bom zagugala ta čoln. Računam, da bo to v pozni jeseni 2020, ko bomo to združili s praznovanjem 10-letnice Anine zvezdice. Že dolgo se ukvarjam s tem. Želim, da tehnološka platforma Ana's Little Star postane nov standard za dobrodelnost.
Tako je.
Kako živahno je te decembrske dni v vaši Anini zvezdici?
Decembrska akcija zbiranja hrane je, najbrž tudi zaradi naših začetkov, še vedno najbolj odmevna. Ljudje so v prazničnih dneh res morda še bolj radodarni kot običajno, saj obdarovanje sodi v ta čas. Res pa je tudi, da mi družinam pomagamo sproti vse leto, naše skladišče je vedno polno.
Moji prostovoljci, moje zvezdice, so neizmerno močna sila in za vso pomoč sem jih iskreno hvaležna. Anina zvezdica je postala gibanje združevanja ljudi, podpiranja pravih vrednot in tudi dokaz, da je brez denarja in v našem prostem času mogoče premikati gore – delujemo popolnoma transparentno, denarja oz. finančnih donacij ne sprejemamo, vse stroške krijem sama. Tak način delovanja je danes redek v dobrodelnem svetu. To je bil moj cilj, to je moja vizija in na to sem izjemno ponosna.
Koliko prostovoljcev je zdaj v vaših vrstah, koliko hrane ste zbrali?
Več kot 150 nas je, z decembrsko akcijo pa bomo pomagali že blizu 250.000 družinam. Počasi sem nehala šteti, koliko ton hrane smo zbrali v vsem času, ampak če si predstavljate, v prihodnjih dneh je bo v našem skladišču vsak dan od 25 do 40 ton. Prvega januarja bomo imeli deseto obletnico in takrat bom vrgla skupaj številke v tonah, paketih, da bomo imeli natančne podatke. Dela je toliko kot v kakšnem podjetju, le da smo mi vsi prostovoljci. Zvezdica raste ves čas, veliko časa ji namenjamo in zelo sem zelo ponosna, da vse to zmoremo ob drugih dejavnostih. Da smo toliko naredili, je zelo fajn, ampak hkrati tudi žalostno.
Lepo bi bilo, če vas ljudje ne bi več potrebovali, a najbrž tudi vi občutite, da se razmere ne izboljšujejo?
Sem podjetnica in veliko poslušamo o naši gospodarski rasti. Po drugi strani pa imamo vedno več prošenj za pomoč. Nekaj se ne ujema. Morda deloma drži, da so se nam ljudje še bolj odprli, ker ne zahtevamo takoj formularjev, birokracije, ampak smo bolj človeški. A v stikih z njimi zaznavam, da je situacija izjemno kritična. Treba je opozarjati na to, da ljudje v stiski živijo čisto blizu nas, da to niso le neke zgodbe, ki se dogajajo daleč stran.
Ana Lukner je najbolj zadovoljna, ko materinstvo združuje z delom.
FOTO: Nejc Pernek @FotoAteljeDD
FOTO: Nejc Pernek @FotoAteljeDD
O tem ogromno razmišljam, tudi zato, ker vidim, da je veliko ljudi še vedno čisto slepih. Želela bi si, da Anina zvezdica ne bi bila več potrebna, a žal ni tako. Eden od naših ciljev ni le pomagati, ampak tudi povezovati, prizadevamo si združevati ljudi in v njih prebujati prave vrednote. Da dojamemo, da človek, ki se je znašel v stiski, zaradi tega ni nič manj vreden. Vsak od nas se lahko znajde v takšni situaciji. Na svet pa pridemo in z njega odidemo brez vsega.
Večina tistih, ki pomagajo, je tudi sama občutila takšno stisko. Veliko je družin, ki so prejemale pomoč, zdaj pa jo vračajo drugim. Tudi jaz sem bila takrat, ko sem ustanovila Anino zvezdico, precej na tleh.
Poslovno večinoma delujem v Silicijevi dolini, tam sem že več kot polovico svojega življenja. Navzela sem se njihove miselnosti, pozitivnosti, tam probleme rešujejo hitro in inovativno, predvsem pa tudi drugim privoščijo, da jim gre dobro. Vse to bi lahko imeli mi v Sloveniji, a smo sami sebi največja ovira, in dokler bomo tako malenkostni v razmišljanju in nevoščljivi do tistih, ki jim gre dobro, bomo imeli težave.
Slovenci veljamo za zelo radodarne in vedno pripravljene pomagati. Imate izkušnje iz tujine, smo res tako izjemni?
Mislim, da je pomagati drugemu nekaj najbolj normalnega, in veliko ljudi o tem sploh ne govori. Mislim, da smo mi z Zvezdico spremenili pogled na dobrodelnost pri nas, da zdaj pomaga več ljudi, da smo prinesli nov način govorjenja o dobrodelnosti, da se je kar naenkrat začelo dogajati veliko stvari. Seveda smo dobrodelni, a hkrati neki odstotek ljudi ne vidi ven iz svojega območja udobja, ampak razmišlja samo jaz, jaz, jaz.
Ko na predavanju povem svojo zgodbo, se vsi zamislijo, kaj si želijo narediti s svojim življenjem.
Sodelujemo z malo centri za socialno delo, saj sem zelo hitro ugotovila, da socialna pomoč ni pravilno razporejena, da jo prejema veliko ljudi, ki si je v resnici ne zaslužijo, ampak jo izkoriščajo. Vprašala sem se, ali bomo zgolj skladišče in bomo sodelovali s centri ali pa bomo dejansko vzpostavili stik z družinami. Izbrali smo to pot, ki je sicer bolj zahtevna, a smo v neposrednem stiku s tistimi, ki nas potrebujejo. Imamo več kanalov za distribucijo, nekateri pridejo k nam sami, včasih potrebujejo le objem, pogovor, prijazno besedo.
Ljudje so zelo hvaležni, otroci nam v zahvalo kaj narišejo ali napišejo pesmico, zgodi se celo, da nam kdo kaj speče, pa čeprav ima komaj dovolj zase. Informacije gredo od ust do ust, sodelujemo pa tudi s šolami, več kot 300 jih je bilo, medicinskimi sestrami, vojsko, policijo, gasilci … Nastal je velik sistem, skladišče in štiri izpostave.
Posebno veseli smo, če pobudo za sodelovanje sprožijo otroci, ti so naša prihodnost, in če otrok prepozna, da je sošolec v stiski, je to izjemno. Na terenu imamo dobre stike in praviloma bo hrana vedno prišla v prave roke, seveda pa se tudi nam lahko kdaj zgodi kakšna napaka.
Koordiniranje vsega je kar velik zalogaj, sploh ker ste nedavno postavili mamica.
Ja, res je, imam šestmesečnega fantka. Z možem (Dejan Roljič, podjetnik, op. p.) sva bila zadnja leta večinoma v Ameriki. Vendar kjerkoli sva, vse moje »aktivnosti« dobro potekajo. Eno je moja poslovna pot, drugo Zvezdica, tretje pa je seveda družina. Moj oče je star že 90 let, mama 76, a ima že deset let najhujšo obliko demence in je v domu. Veliko je vsega, lepe in težke stvari – to je življenje. Ampak naša družina vedno drži skupaj in to mi veliko pomeni.
V prazničnem času so ljudje še bolj radodarni kot običajno. Foto: Marko Feist FOTO: Marko Feist
Zase lahko rečem, da nisem tipična mama, saj sem še vedno zelo aktivna na vseh področjih. Srečna sem, ko sem aktivna in ko sem mama. Težko je najti ravnovesje v vsem, ampak se da, predvsem je pomembna učinkovitost. Pri nas morda velikokrat začutim, da to ni najbolj »normalno«, v ZDA pa, na primer, porodniška traja samo štiri mesece.
S čim se ukvarjate poslovno?
V nekaj podjetjih v Silicijevi dolini delujem kot svetovalka. Še vedno tudi podjetjem in start upom svetujem, kako prodreti v Silicijevo dolino. Predavam kot inspiracijska govornica. Z možem ustvarjava Eligmo, trenutno smo eno največjih podjetij, ki se ukvarja z implementacijo sprejemanja kriptovalut v fizičnih trgovinah, zdaj delujemo že na devetih trgih.
Ampak to je njegova življenjska zgodba, jaz imam vlogo svetovalke. Pripravljam nov projekt na področju dobrodelnosti – to pa je moja življenjska zgodba. Z možem veliko stvari delava skupaj, veliko tudi vsak zase in vedno sva drug drugemu največja opora in hkrati ogledalo.
S čim poskušate navdihniti tiste, ki vas pridejo poslušat?
Povem svojo zgodbo, vse, od začetka do danes, s poslovnega, življenjskega in dobrodelnega vidika. Vsak, ki sliši predavanje, začuti neko moč, pa naj bodo to otroci, srednješolci ali podjetniki. Poslušali so me, recimo, tudi na Stanfordu. Na koncu se vsi zamislijo nad tem, kaj si želijo narediti s svojim življenjem.
Svojo življenjsko filozofijo sem poimenovala Truhoma (True and Honest Mankind), pristen in iskren človek. Verjamem, da če nisi najprej iskren sam do sebe, ne boš nikoli dosegel svojega najvišjega potenciala. Veliko ljudi se ne poglobi dovolj in to je škoda. Predavam tudi pri nas, v šolah, podjetjih, na team buildingih.
Se še spomnite trenutka, motiva, ki vas je spodbudil, da ste ustanovili Zvezdico?
Že doma so me vzgajali, da je treba pomagati, pa četudi le z besedo, objemom. Pred desetimi leti, tik pred rojstnim dnevom, pa sem si rekla, da je čas, da naredim nekaj dobrodelnega. Rojstni dan imam 1. januarja in prijateljem sem sporočila, da nočem daril in zabave, ampak naj mi raje prinesejo hrano, ki jo imajo doma, ker hočem narediti nekaj dobrega. Že takrat smo pomagali 37 družinam. Vse se je začelo spontano, nič ni bilo načrtovano, tudi problemi so prišli. Zdaj imam toliko izkušenj, da jih hitro rešim. Zgodbe družin pa me še vedno ganejo. Saj dobiš bolj trdo kožo, a včasih se še vedno zjokam.
Leta 2012 ste bili izbrani za Delovo osebnost leta.
Prav spomnim se, da sem bila v pisarni in me je poklical takratni urednik Bojan Budja, da mi čestita. Bilo je okoli 28. decembra. Po pogovoru sem se zjokala. Bila sem res vesela, zlasti zato, ker so glasovali Slovenci. Najbrž so v nas videli neko svetlo zvezdico, ki spreminja stvari. Lepo je dobiti nagrade, a ne slonim na njih, morajo ti dati zagon za naprej. Nagrada poboža dušo, a ne smeš se pri tem ustaviti.
Razmišljate o tem, da bi poslanstvo Zvezdice razširili?
Da, prihodnje leto načrtujem velikansko nadgradnjo. Naredila bi rada red na področju dobrodelnosti za ves svet, to je ena od mojih življenjskih misij, in to s pomočjo najnovejših tehnologij. Temu, da je dobrodelnost postala velik posel, je treba narediti konec. Vem, da bom imela velike težave, ker bom zagugala ta čoln. Računam, da bo to v pozni jeseni 2020, ko bomo to združili s praznovanjem 10-letnice Anine zvezdice. Že dolgo se ukvarjam s tem. Želim, da tehnološka platforma Ana's Little Star postane nov standard za dobrodelnost.
Domnevam, da bo glavni adut transparentnost?
Tako je.
