Branje z najmlajšimi: Knjige so ene redkih oaz individualne svobode

Težko je natančno odgovoriti na vprašanje, kaj je človečnost, a večna resnica je, da smo ljudje bitja zgodb. Prav na podlagi tega, kakšne so ter koliko jih slišimo od najzgodnejših let, pozneje med odraščanjem pa jih beremo, se oblikujeta naš značaj in pogled na svet. O tej pomembni tematiki smo se pogovarjali z izkušenima strokovnjakinjama Tilko Jamnik in Darko Tancer-Kajnih, glasbenica in psihologinja Katarina Habe pa je razložila, zakaj vztraja pri spodbujanju bralnih navad pri sinovih.

Sogovornice so nam zaupale, katera literarna dela so se jim je zapisala v srce že kot deklicam, preverili pa smo tudi podatke o najbolj izposojanih knjigah za otroke in mladino v preteklih dveh letih. »Pravijo, da je treba veliko brati, a ne veliko različnih besedil,« se glasi latinska modrost rimskega politika in pisatelja Plinija mlajšega, ki vabi k poglobljeni razpravi.

Albert Einstein, slavni nemški fizik in matematik s statusom pop ikone ter oče treh otrok, je razmišljal podobno: »Če želite, da bodo vaši otroci inteligentni, jim berite pravljice. Če želite, da bodo bolj inteligentni, jim berite še več pravljic.« Branje in še prej pripovedovanje pomagata ohranjati domišljijo in razvijati ustvarjalnost, tudi ko otrok odraste. Ali je pomembnejše, kaj otroci berejo ali koliko berejo – torej čim več ter neobremenjeno z vsebino?

»Vsekakor je pomembno, da otrok bere različno in čim bolj kakovostno literaturo. In da bere predvsem literaturo po svojih željah in zanimanjih, potem pa ga spretno, nevsil­jivo opozorimo še na dela, po katerih ne posega, češ, morda bi ga vendarle pritegnila,« svetuje mag. bibliotekarstva Tilka Jamnik, ena najbolj vplivnih strokovnjakinj s področja mladinske literature in promocije branja v Sloveniji, podpredsednica Društva Bralna značka Slovenije – ZPMS in Slovenske sekcije IBBY ter prejemnica nagrade za življenjsko delo Maryann Manning Mednarod­ne zveze za pismenost (ILA).

Več možnosti, da bo otrok postal bralec za vse življenje, je seveda, če vidi starše brati, torej če ne berejo le njemu, pravi Tilka Jamnik. FOTO: osebni arhiv

Ob vsebinah, ki vsebujejo brutalen kriminal, pornografijo ali ceneno romantiko in so vse bolj dostopne tako v množičnih medijih kot na spletu, se poraja vprašanje, ali sploh sodijo v otroško literaturo, sploh če ne gre za ozaveščanje, temveč prej promocijo. »Vse vsebine sodijo v branje otroka, vse, ki ga zanimajo,« je prepričana mag. Jamnikova.

»Pomembno je le, da so obravnavane mladim bralcem primerno, kar pa so, če je literatura kakovostna. In tudi to, da se otrok potem lahko pogovori s starši, učitelji ali mentorji branja; treba se je pogovarjati, mladi si praviloma to želijo. Ob knjigah, ki obravnavajo teme, ki jih omenjate, mladi bralec skupaj s pogovorom z odraslim dobi odgovore na vprašanja, ki ga zanimajo, marsikateri problem spozna, razume svojo stisko.

Tovrstna problemska literatura je še kako dobrodošla in družinski oziroma medgeneracijski pogovori ob njej otroke učijo življenja. Učinkuje preventivno, vzgojno, ozaveščevalno … Odraslim je lahko v pomoč pri vzgoji otrok, ko spoznavajo svoje otroke in njihove stiske in jim lažje pomagajo z nasveti. Prav zaradi tega nekateri t. i. problemske romane odrivajo na rob prave literature, ampak meni se zdijo izjemno pomembni.«

Merilo za kakovost so nagrade

Danes je z močno promocijo oziroma pokrovitelji mogoče spraviti v medije tudi knjige, ki niso nujno čisto zlato, zato je toliko pomembnejša opredelitev, katere so zares odlične, poučne in navdihujoče. Najboljši dokaz kakovosti so po besedah Jamnikove strokovna priznanja: »Da bi izbrali kakovostne mladinske knjige, se držimo nagrad za mladinsko književnost in priročnika za kakovostno branje mladinskih knjig Pionirske – centra za mladinsko književnost in knjižničarstvo pri Mestni knjižnici Ljubljana.

Ta vsako leto ovrednoti vse otroške in mladinske knjige in tiste, ki so ocenjene z dobro, prav dobro in odlično oceno, so kakovostne. Priročniki Pionirske so tudi na spletu, prav tako Knjigometer, tj. vrednotenje sprotne produkcije. Društvo Bralna značka Slovenije – ZPMS pripravlja priporočilne sezname po temah in za različne skupine bralcev. Predstavitve kakovostnih knjig objavljajo tudi otroške, mladinske in družinske revije. V vsaki knjižnici lahko pomagajo najti kakovostno knjigo za otroka.«

Navajanje na branje se začne skoraj že v zibki. Če otrok ne vidi staršev brati z užitkom, najverjetneje sam ne bo bral iz užitka, temveč predvsem iz dolžnosti – ker se mu tako zaukaže doma in v šoli? Tilka Jamnik pravi, da to ne drži povsem: »Otrok lahko utrjuje izkušnjo, da je branje nujno potrebno, koristno, zanimivo … in da vzbuja užitek, tudi v vrtcu, šoli, knjižnici ali kje drugje, ampak več možnosti je, da se bo to zgodilo, če mu starši berejo od rojstva naprej in če ob tem uživajo oboji, otroci in odrasli.

Starši z veseljem in užitkom berejo svojim otrokom, če so tudi sami bralci, ne le da se zavedajo pomena branja za otrokov razvoj in mu zato berejo iz nekakšne dolžnosti. Užitek obojih namreč izhaja iz navdušenja nad branjem in čustvene povezanosti med njimi. Seveda pa je več možnosti, da bo otrok postal bralec za vse življenje, če vidi starše brati, torej, če ne berejo le njemu; tako spoznava, da je branje leposlovja tudi redna dejavnost odraslih.

Žal ni nujno, da vsi otroci staršev bralcev postanejo vseživljenjski bralci, ampak nekako je branje vendarle vgrajeno v njihovo zavest.« Njej najljubša, večna literatura za otroke je Neskončna zgodba (1979) Michaela Endeja: »Slovenski bralci smo jo dobili v prevodu Janeza Gradišnika leta 1987. Po njej je režiser Wolfgang Petersen leta 1984 pos­nel film, ki je bil morda še bolj znan.

Vnukinjo Darke Tancer-Kajnih sta starša poimenovala po znameniti literarni junakinji, kar se ji zdi lep in zgovoren dokaz, kako močne in trajne sledi pušča družinsko branje v otroštvu. FOTO: Branimir Ritonja

Neskončna zgodba prinaša pustolovščino, kjer se prepletata realno in domiš­ljija, dobro in zlo, obenem pa reflektira vlogo jezika, avtorja, udeležbo bralca in večen neskončen pomen literature. Sicer pa sem te dni vsa prevzeta od pravljic Ele Peroci, katere 100. obletnico rojstva praznujemo letos. Njene pravljice, njene 'zgodbe so krila, ki te vsak dan ponesejo kvišku', kot se je glasila letošnja poslanica ob 2. aprilu – mednarodnem dnevu knjig za otroke.«

Kaj naj bo v domači knjižnici

»Otrok, ki bere, bo odrasel v človeka, ki zna razmiš­ljati,« se glasi rek neznanega avtorja, a vemo, da nikakor ni vseeno, kaj človeški mladič bere oziroma kaj mu beremo. »Dobra knjiga nam odpira oči, stimulira duha in domišljijo, žlahtni naš občutek za rabo jezika ter razvija dragoceno sposobnost za pripovedno urejanje lastne izkušnje.

Je neprecenljiv vir izkušenj, ki dopolnjujejo in osmišljujejo življenje,« poudarja Darka Tancer-Kajnih, diplomirana slovenistka z dolgoletno pedagoško prakso, glavna in odgovorna urednica publikacije Otrok in knjiga, edine slovenske strokovne revije za vprašanja mladinske književnosti, književne vzgoje in s knjigo povezanih medijev, ki jo ureja od leta 1984. Kot babici se ji je še dodatno potrdilo, kako pomembna in včasih tudi usodna je literatura:

»Zdaj šestletno vnukinjo sta starša poimenovala po znameniti literarni junakinji, kar se mi zdi lep in zgovoren dokaz, kako močne in trajne sledi pušča družinsko branje v otroštvu. Seveda je naša Pika dobila v dar tudi očetovo knjigo Pika Nogavička (z mojo spremno besedo) in njeno vsebino že dolgo zelo dobro pozna. Tako kot nekoč njenega očeta jo navdušuje tudi razbojniška hči Ronja, ki jo je prav tako ustvarila priljubljena švedska pisateljica Astrid Lindgren.

Zgodb o obeh srčnih deklicah se naša Pika ne naveliča in jih vključuje celo v svoje vsakodnevne igre. Doma imamo še zmeraj veliko slikanic in ilustriranih knjig, ki smo jih prebirali z obema sinovoma. To so predvsem klasična, večno zanimiva dela iz slovenske in svetovne književnosti, ki vedno znova nagovarjajo otroke in jih je zato dobro imeti v domači knjižnici.« Težko bi izbrala eno samo najlepšo zgodbo vseh časov:

»Veliko je takih, ki so se zapisale v moj najgloblji spomin in vplivale na razvoj moje osebnosti. Med najljubšimi sta mi, na primer, tudi Brata Levjesrčna Astrid Lindgren in Momo Michaela Endeja. Obe z bogato pisateljsko domišljijo pripovedujeta sporočilno večplastni zgodbi o temeljnih, občečloveških vrednotah, kot so medsebojna pripadnost, skrb za drugega, pogum, iskrenost, srčnost in podobno. Vsebujeta tudi temne, celo tragične prvine, vendar se te zelo subtilno in umetniško vešče razpletejo v optimistično pomirjujoč konec, ki pa je v primeru Bratov Levjesrčnih srečen samo v prenesenem pomenu.«

Prava knjiga ob pravem času

Sedanja generacija otrok in mladine, ki je prva od rojstva naprej rasla v posredni ali neposredni bližini pametnih telefonov, se razlikuje od prejšnjih, kar zadeva bralne navade, saj ji pogosto primanjkuje pozornosti in potrpljenja. Pa vendar to ne pomeni zatona branja leposlovja.

»Čeprav sodobni način življenja naj ne bi bil naklonjen branju, pričajo nekateri podatki prav nasprotno: vsako leto izide več knjižnih naslovov, prav tako narašča knjižnična izposoja, posebno razvesel­jivo je tudi to, da imamo Slovenci že 50 let edinstveno bralno značko. Pri njej vsako leto sodeluje približno 140.000 mladih bralcev in 4000 mentorjev, zato verjamem, da knjige tudi v času sodobnih tehnologij ohranjajo svojo moč.

Glasbenica, psihologinja in mama Katarina Habe je zaljubljena v knjige, čeprav je svoj bralni preboj doživela šele v petem razredu. FOTO: osebni arhiv

Strokovnjaki celo poudarjajo, da so prav knjige ena redkih oaz, kjer ohranjamo individualno svobodo. Seveda pa je pri izboru prostočasnega branja dobro prisluhniti vsakemu otroku posebej in poiskati zanj najprimernejše teme ter načine pripovedovanja. Zelo pomembno je dati/brati otroku pravo knjigo ob pravem času, še posebno če se branju rad izogiba. Hkrati je pri pouku književnosti treba skrbeti za razvoj, nadgrajevanje bralnih sposobnosti, saj te niso nekaj samoumevnega in preprostega.

Ugotav­ljajo, da je kakovostno literarno delo komunikacijsko ena najzahtevnejših oblik umetnosti. Branje leposlovja razvija otrokovo sposobnost zaznavanja in ga uvaja v možnosti simboličnega izražanja, v bolj zapletene rabe jezika,« razloži Tancer-Kajnihova in poudari pomen pestre izbire v najzgodnejših letih izobraževanja: »Razvita bralna kultura predpostavlja sposobnost duševno razgibanega – čustvenega, miselnega in domišljijskega – sprejemanja različnih vrst leposlovja, zato je pri vodenem branju v vrtcih in šolah zelo pomembno upoštevati tudi čim večjo pestrost besedilnih svetov.«

Dr. Katarina Habe, glasbenica, psihologinja, profesorica in mama dveh sinov, je ena tistih, ki si ne predstavljajo življenja brez branja: »V knjige sem zaljubljena. Zanimivo pa kot otrok nisem bila najbolj navdušena nad branjem in sem bralski preboj doživela šele v petem razredu. Težko bi izbrala zgolj eno svojo najljubšo knjigo, saj res veliko berem in me navdihuje veliko knjig. Nekaj tistih, ki so moje biblije, so Pika Nogavička, Učbenik življenja Martina Kojca, Rumijeve pesmi.«

Pri vzgoji sinov veliko pozornosti že od malega namenja kakovostni otroški literaturi: »Oba sta bila navdušena nad knjigami Julie Donaldson in Alexa Schefflerja v prevodu Milana Dekleve, kot so Zverjasec, Zverjašček, Bi se gnetli na tej metli ..., ker je v njih tako sočen, igriv jezik; od slovenskih avtorjev sta oba najraje posegala po knjigah Andreja Rozmana Roze, starejši pa po mladinski literaturi Vinka Möderndorferja.

Pri sinovih kar vztrajam pri spodbujanju bralnih navad, saj se mi zdi, da prepoznavanje lepote jezika pomembno gradi celostno osebnost. Moram pa iskreno povedati, da oba bolj privlači stripovska literatura in da se prav namučim, da jima podtaknem kakšno leposlovje.

Rada imata iskriv humor, zato ni čudno, da sta kot majhna najbolj oboževala odbite zgodbice, ki si jih je Rok izmišljeval posebej zanju in so pozneje z ilustracijami sina Taja izšle pod naslovom Mala knjig'ca velikih nesmislov; izmišljene zgodbice in knjige so bile pri nas na sporedu vsak večer, ko sta bila majhna.

Z branjem pa okužujem tudi svoje študente na akademiji za glasbo, saj imamo psihološki bralni klub in morajo v letu v večjem naboru knjig izbrati štiri, o katerih potem diskutiramo in jih povezujemo tudi z obravnavano snovjo. Srečna sem, ko vidim, kako izbrane knjige v študentih prižgejo iskrice in jih povabijo k odprtemu razmišljanju in čutenju.«