Enakopravnost je temelj

Slovenski predsednik Borut Pahor je izpričani Evropejec. Večkrat je poudaril, da se zavzema za Združene države Evrope, v katerih bi se, nekako po zgledu Združenih držav Amerike, Evropska unija preobrazila v federativno naddržavo. V govoru študentom newyorške univerze Columbia pred več kot petimi leti je na primer dejal, da je »med redkimi voditelji, ki javno tako jasno povedo, da podpirajo skupno evropsko državo, z enim parlamentom, eno vlado, eno centralno banko in eno fiskalno politiko«.

Federativne Združene države Evrope bi bile svetovni unikum. Nobena od aktualnih federacij na svetu, trenutno jih je 27, ni nastala kot zveza suverenih držav. Šest – z Rusijo vred – jih je v Evropi. Tri, Avstrija, Belgija in Nemčija, so članice EU. Čas in vzroki njihovega nastanka so različni, in čeprav je Belgija razdeljena na enote po nacionalnem ključu, ni nobena nastala kot povezava nacionalnih držav. Avstrija in Nemčija sta celo dve državi, v katerih je večinski narod zgodovinsko gledano enak, nemški.

Verjetno je v skladu s Pahorjevo vizijo ZDE tudi ideja, ki jo je ta teden izrazil med obiskom najpomembnejših institucij in politikov Unije (ter Nata) v Bruslju. Poleg tega je z njo v skladu s svojo prepoznavno politiko spravarstva na vseh področjih najbrž poskušal nekako preseči še aktualni spor med Slovenijo (in Hrvaško) na eni ter Italijo na drugi strani, ki se je sprožil ob neprevidni in nespametni izjavi predsednika evropskega parlamenta, Italijana Antonia Tajanija, v kateri je slavil italijansko Istro in Dalmacijo.

Pahorjeva bruseljska ideja je bila, da bi po zgledu Francije in Nemčije Slovenija in Italija pripravili slovensko-italijanski zgodovinski učbenik za šolarje v obeh državah. Verjetno je ciljal na enotne zgodovinske učbenike, ki jih Francija in Nemčija izdajata po letu 2006 in so jih skupaj pripravili zgodovinarji obeh držav.



Ideja je neuresničljiva iz več razlogov. Prvi je velikost države. Čeprav ima Nemčija precej več prebivalcev kot Francija – prva je po prebivalstvu s skoraj 83 milijoni ljudi največja med članicami, druga s skoraj 67 milijoni druga –, razlika med njima ni dramatično velika. Povsem drugače je s Slovenijo in Italijo. Prva je z dobrima dvema milijonoma ljudi po prebivalstvu na 23. mestu, druga z dobrimi 60 milijoni na četrtem.

Naslednji razlog je zgodovina. Čeprav imajo današnji Italijani razen starih ruševin z Rimljani bore malo skupnega, se imajo za neposredne naslednike tega antičnega imperija, za naslednike tedanje civilizacije in omike. Slovani, kakor imenujejo ljudstva vzhodno od njih, med njimi Slovence, so se v te kraje od kdove kod pritepli tam nekje v srednjem veku in s seboj razen destrukcije niso prinesli ničesar.

Italijani zato na Slovence od nekdaj gledajo zviška. Za spravo po francosko-nemškem zgledu pa se morata obe strani počutiti vsaj približno enakopravni. Da so Francozi sprejeli Nemce kot enakopravne, je moralo miniti skoraj sto let – od ustanovitve enotne Nemčije leta 1871 do podpisa elizejske pogodbe o prijateljstvu leta 1963 –, v katerih je Francija izgubila edino vojno, ki sta jo državi bíli sami, v dveh pa je bila na koncu, ob pomoči skoraj celotnega sveta, na strani zmagovalcev. Veliko vprašanje je, ali bi, če Nemci leta 1940 ne bi v nekaj tednih zmazali Francije in priredili slavnostne parade svoje vojske na Elizejskih poljanah, Francozi sploh kdaj imeli Nemce za enakopravne partnerje.

In vice versa. Če ne bi zavezniki v drugi svetovni vojni neusmiljeno do nog potolkli Nemčije, se ta najbrž ne bi nikoli otresla želje po hegemoniji nad evropsko celino.

Francosko-nemški odnosi po elizejski pogodbi torej temeljijo na enakopravnosti. Če je ne bi bilo, ne bi bilo tako imenovanega renskega dvojca, ki je desetletja usmerjal povezovanje evropskih držav v Evropsko unijo. Ker nikakor in nikoli ni zaznati, da bi Italija sprejela Slovenijo za enakopravno partnerico – v času, odkar v Rimu vlada pretežno skrajno nacionalistična vlada, ledu v odnosih ni več mogoče prezreti –, so skupni učbeniki, iz katerih bi se zgodovine učila mladež z dveh bregov Soče, pobožna želja. Realna približno tako kot prepričanje, da sonce danes ne bo zašlo.