Iz preteklosti ustvarjajo prihodnost

Kranja ni treba oživljati, saj je živ, zatrjuje Zala Vidali, vodja umetniškega programa v Layerjevi hiši, nedvomno ene od kranjskih točk, kjer utripa življenje. V hiši, kjer je nekdaj živel Leopold Layer, baročni slikar, pa tudi ponarejevalec denarja, namreč čez leto pripravijo več kot tristo kulturnih dogodkov vseh mogočih zvrsti – zdaj na velika vrata prvič prihaja mednarodni festival sodobnega kolaža –, ožja ekipa zgolj štirih sodelavcev pa uspešno oživlja tudi staro mestno jedro okoli Layerce, kakor ji pravijo. Pred kratkim so dobili tudi mednarodno priznanje za enega boljših modelov upravljanja kulturne dediščine v Sloveniji.


Vse se je začelo s prodorno in daljnovidno idejo Uroša Korenčana, nekdanjega načelnika za družbene dejavnosti na Mestni občini Kranj, ki se je približno pred desetletjem lotil evropskega razpisa na temo mreženja kulturnih potencialov. »Takrat si je zamislil kulturno četrt v starem mestnem jedru, od Layerjeve hiše, gradu Khiselstein, Volkovega vrta vse do Pungerta. In Layerca je bila v Sloveniji prvi objekt, financiran iz tega vira, tako da so se vsi poznejši naslanjali na to prakso. Hišo, ki deluje že od leta 2010, upravlja zasebni zavod Carnica, nas, ekipo, pa so izbrali na javnem razpisu dve leti pozneje,« je zdaj že zgodovinska dejstva strnil direktor Layerjeve hiše, Selman Čorović.

Iz hiše na ulice

Gre za staro meščansko hišo z mogočnimi vrati, ki se odpirajo v širok hodnik; stopnice vodijo v prostore, namenjene za razstave, v ateljeje in tri apartmajska stanovanja, kjer občasno gostujejo umetniki ali pa turisti. Spodnji del zaseda kavarna v dveh delih, manjši je zjutraj zajtrkovalnica, vse skupaj pa se nadaljuje v notranje dvorišče, ki je pravzaprav prostorna terasa z majhnim odrom, ob njem zastekljena galerija ustvarjalnica, pogled pa se odpira na del mesta ob Savi in Šmarjetno goro.

»Skrbimo za celo hišo, njeno okolico in delno tudi za kulturno četrt, ki si jo je zamislil Korenčan, mi pa jo po svojih najboljših močeh spravljamo v prakso. Srečo imamo, da so v bližini tudi Galerija Prešernovih nagrajencev, Gorenjski muzej, Zavod za kulturno dediščino, ob Layerci pa še stolp Škrlovec, ki ga soupravljamo s Prešernovim gledališčem Kranj,« je povedala Vidalijeva. »Potem pa so tukaj še mestni mačjak, Šent – društvo za duševno zdravje, dnevni center Škrlovec, fotografsko društvo Janeza Puharja, radioamaterji, taborniki, likovno društvo, za povrhu Krice Krace za otroke. Z vsemi občasno sodelujemo, bodisi pripravljamo skupne projekte ali akcije bodisi gostujejo pri nas,« jo je dopolnil Čorović, ki ima 15-letne izkušnje delovanja po različnih zavodih, društvih in organizacijah, formalnih in neformalnih skupinah, »in ker sem iz Kranja, začetki niso bili težki«.

Podobno je z Jožetom Bizovičarjem - Jocem, ki v Layerci nadaljuje delo, pri katerem je že od nekdaj izvrsten: skrbi za tehniko in izvedbo prireditev, poleg tega je vedno tam, kjer je potrebna še kakšna dodatna roka ali nasvet. Kranjčanka je tudi Brina Leber, vodja kavarne, ki je pravzaprav srce Layerjeve hiše. »Jaz pa sem Ljubljančanka in imam velik privilegij, ker živim v dokaj starem delu Ljubljane, potem pa se z vlakom vozim v drugo staro mesto. Ker je naša ekipa zelo fleksibilna, lahko izpeljem marsikaj, in to se pogosto prepleta tudi z mojimi zanimanji. A ker smo umeščeni v staro mestno jedro, nismo samo kulturna hiša, ampak tudi nevladna organizacija, ki se povezuje z urbanizmom samega mesta, zato lahko razmišljamo o tem, kako naše aktivnosti širiti po mestu, kako vplivati na javnost …« je pristavila Zala Vidali, namigujoč na poulične dogodke, kot so KulTura, Kranj Graffiti Tour ali Žive ulice ... vse to ob »hišnem« programu, ki zajema skorajda od-do: žanrsko pestre koncerte, predavanja, filmske projekcije, fotografske in druge umetniške razstave, (otroške) delavnice ... In idej za program jim, kakor je sklepati med iskrivim pogovorom z njimi, ne manjka.



Ljudje so največji plus

Na leto se pri njih zgodi okoli tristo dogodkov, a kakor je povedal Čorović, gre za dva dela: »Eno je produkcija našega lastnega programa, ki izvira iz naših idej. Drugo pa je naša infrastruktura, ki jo ponujamo, oziroma tisti, ki jo potrebujejo, vzpostavijo stik z nami; tega je kar nekaj, vseeno pa gre vse skozi sito, saj pazimo, da so dogodki skladni z našo strategijo. Kar zadeva naš lastni program, smo že od začetka produkcijsko neodvisni, kar pomeni, da vse, kar si zamislimo, izpeljemo sami – idejno, kadrovsko, tehnično … – in prav ljudje so tukaj naš največji plus. Ker če bi morali vse najemati, bi bilo nemogoče delati, kar delamo. Vsak od nas je odgovoren za neko področje, v bistvu pa vsi delamo vse. Meni je super, da drug drugemu povemo, kaj je treba narediti, ne da to govorim samo jaz, kot neki strog direktor. Pri nas imamo neke vrste horizontalno hierarhijo, tako da smo vsi so-delavci in gremo drug k drugemu kvečjemu po nasvet, ne po dovoljenje. Tako se stvari hitreje izpeljejo, saj preskočimo vso nepotrebno birokracijo. Je pa res tudi, da smo se na kupu znašli idealisti, ki jim je delovni proces jasen: kar je treba narediti, se naredi, in pri tem pač ne štejemo ur.«

Kljub vsemu je to delo, ki je, kakor je že v začetku poudarila Vidalijeva, prepleteno tudi z njihovimi osebnimi zanimanji in strastmi. »Sama bdim predvsem nad umetniškim programom – likovno umetnostjo, fotografijo ... Pri tem je Layerjeva hiša kot neko razstavišče, saj imamo več razstavnih prostorov in si zato lahko čez leto privoščimo več festivalov in produkcijskih dogodkov. Smo pa v zadnjem času iskali nekaj večjega, nišo v tem likovnem svetu, nekaj, kar bi se dogajalo vsako leto, pri čemer navdih vedno iščemo v lokalnem okolju. Meni se je zazdel zelo neizkoriščen kolaž, ki je še precej neobdelana tema, v Sloveniji niti ni večjih razstav ali festivalov, imamo pa prav v Kranju eno najboljših ustvarjalk kolaža, Marušo Štibelj. Zaradi tega bomo konec junija prvič zagnali mednarodni festival sodobnega kolaža, za katerega sva s Štibljevo pripravili dober program, tudi s tujimi umetniki, trajal pa bo mesec in pol, med 29. junijem in 14. avgustom, z različnimi spremljevalnimi dejavnostmi.« Mimogrede, prav danes, 12. maja, se pridružujejo svetovnemu dnevu kolaža z dvema delavnicama (podrobnosti v okvirčku), predstavili pa bodo tudi vse razstavljavce in celoten program festivala.



Odlično koncertno prizorišče

Velik del programa Layerce predstavlja tudi glasba. Zlasti so znani po glasbenih rezidencah Dvocikel, kar počnejo že štiri leta. »Že spet se to lahko gremo zato, ker imamo na voljo infrastrukturo – apartmaje, galerijo, atelje, dvorano …, kjer lahko umetnik teden dni gostuje in ustvarja. Pri Dvociklih skupaj ustvarjata dva glasbenika ali bend, pri čemer nastajajo zanimiva glasbena zlitja in nove skladbe, ki jih nato predstavijo tudi na koncertu. To bomo počeli še najmanj štiri leta, ker smo si zagotovili financiranje, glede umetniških rezidenc pa še nismo na zeleni veji, a se letos bolj intenzivno ukvarjamo s tem. Ravno tu se kaže, da smo morebiti vseeno premajhna ekipa, saj gre za ogromen projekt in še precej manjka, da bi se v celoti razvil, za to pa bomo potrebovali najmanj enega celega človeka. Ker želja je, da bi tudi to postala stalnica in bi se postavili na zemljevid umetniških rezidenc. Gremo pa v pravo smer.«



Glede preostalega glasbenega programa »se veliko posvetujem z Jocem, na našem odru se mešajo etno glasba, mainstream alternativa in alternativni pop, če nas že moram nekam žanrsko umestiti. Joco je velik glasbeni poznavalec, hkrati pa me nenehno postavlja v lokalni kontekst, da ne pozabim na kranjsko srž, na tisto najboljše, kar Kranj ponuja. Poleg tega je nenadomestljiv pri podpori iz ozadja, ki jo naši glasbeniki in gostje vedno opazijo. Skoraj vsak teden dobivamo zahvale, nekateri nam pišejo, da je to njihovo najljubše prizorišče, kar nas res veseli,« je povedala Vidalijeva.

Duša hiše je kavarna

»Že dnevno dobivamo ogromno povratnih informacij od izvajalcev, obiskovalcev, sosedov … Vmes so seveda tudi kritike, na katere se poskušamo konstruktivno odzvati,« jo je dopolnil Čorović. »Tudi težav z najbližjimi sosedi nimamo, saj se držimo dogovorjenih omejitev,« je povedal Joco. »Vsi smo fer, pa je!« je strnila Brina, vodja menda ene najlepših kavarn v Sloveniji. »No, je še kje tako lepo, kot je tukaj?« je retorično vprašanje med našim pogovorom postavila Vidalijeva. »Kavarna je ključna stvar Layerce, saj združuje obiskovalce, goste, turiste, rezidente …«

»Dejansko podpira celoten program: zjutraj ljudje pridejo na kavo, zvečer pa se vrnejo na koncert brez otrok. A mogoče se to ne bi zgodilo, če se ne bi že čez dan tako dobro počutili tukaj. No, očitno se,« je potrdila simpatična Brina Lebar, ki ve, kako se stvarem streže. »Zato mislim, da če bi bili le umetniška hiša brez družabnega dela, skorajda zagotovo ne bi govorili o tako veliki zgodbi,« razmišlja Zala Vidali. Ker številke iz leta v leto rastejo – glede obiska, kavarne, programa …

Zlasti junij in september sta močna meseca, je povedal Jože Bizovičar, »zimski del pa rešuje predvsem stolp Škrlovec, pri čemer odlično sodelujemo s Prešernovim gledališčem; večnamenska dvorana, ki je res odlična, ravno prav velika, akustična ... postane drugi, mali oder, zgoraj pa je galerija, ki jo že od začetka upravljamo mi. A kadar je dvorana prosta, jo s programom polnimo mi. Zato je tudi december pri nas zelo živ ...« Sistem je res dobro nastavljen: »Vsi, ki jih občina sofinancira, se v glavnem obračajo na nas, in ker dvorana zaradi svojih lastnosti ustreza večini drugih umetnikov in društev, številni v njej najdejo prostor, ki ga potrebujejo. Mi pa jim zagotovimo vso podporo, tudi promocijsko, če vidimo, da kaj manjka. Ne nazadnje upravljamo javno infrastrukturo, delujemo v javnem interesu, zato je prav, da se tako obnašamo,« je prepričan Čorović.



Primer dobre prakse

Prav pred kratkim je bila Layerjeva hiša vključena v eno od razstav, v kateri so jo predstavili kot enega boljših modelov upravljanja kulturne dediščine v Sloveniji. »S tem smo dobili tudi mednarodno priznanje in podobne ustanove, ki si želijo tak način upravljanja, se že dlje obračajo k nam po pomoč. Smo primer dobre prakse, znamo z neko preteklostjo ustvarjati prihodnost,« je prepričana Vidalijeva. »V tem času je tako nastala kar močna institucija, dovolj glasna in uveljavljena, da se njen glas širi tudi zunaj mja Kranja. Zato se ne strinjamo z izjavami, da je treba Kranj oživljati, saj je Kranj živ! Veliko je namreč dogodkov, iniciativ in ljudi, ki si želijo ustvarjati to sliko. Morebiti je težava v tem, da se nanj še vedno gleda kot na mesto, kjer je bila nekdaj industrija, pa tudi močna alternativa in da je bilo zato včasih vse toliko boljše … A vse to v nekih oblikah še danes obstaja, se prepleta, živi!«

S tem se strinja tudi »domorodni« direktor: »Če pogledamo 15 ali 20 let nazaj, ko so se tukaj začela porajati vsa ta alter društva – Izbruhov Bazen, društvo Izbruh, SubArt, še precej več let nazaj Klub študentov Kranj; ljudje, ki so se takrat ukvarjali s prireditvami in organizacijo, zdaj vodijo posamezne celice, pri čemer ima vsaka svojo identiteto, svoj žanr, svojo publiko … In v Kranju je to lepo razporejeno, nič se ne tepe med seboj; Trainstation, Bazen, KluBar, Kavka, Layerca, Khislstein … dobro obratujejo same zase, se pa tudi povezujemo med seboj, tako da smo si pozitivna konkurenca.«

Z Banksyjem prek meja

Vseeno je njihov program nekoliko drugačen. Najbolj so nase opozorili, ko jim je pred dvema letoma uspelo pripraviti razstavo gverilskega grafitarja Banksyja – Banksy, hvala za rože. »On je tako provokativen umetnik, da že samo to izvablja reakcije, poleg tega je skoraj vsak že slišal zanj in dogodek pri nas je res odmeval. Sem je treba privleči tujino oziroma kako mednarodno ime, kar je sicer drago, ampak če ti uspe vsaj en tak dogodek na leto, si že nekaj naredil. Mi smo imeli pač srečo, da smo pridobili zasebno zbirko Banksyjevih del,« je povedala Vidalijeva.

»Dejansko večino našega programa, ki izstopa, ustvarimo na podlagi preteklih izkušenj, moralnega kredita, kakor temu rečem sam,« je nadaljeval Čorović. »Lani se nam je tako zgodil še en ekstrem, saj smo v upravljanje, varovanje in promocijo dobili zbirke, ki imajo neprecenljivo vrednost, in sicer iz zbirke, ki se ji reče Muzej v eksilu. To je zbirka z več kot 3000 kosi, plakati, ploščami, knjigami … artefakti popularne kulture od Habsburžanov do političnega plakata v Jugoslaviji, v glavnem z območja Bosne in Hercegovine. Lani smo imeli dve razstavi, letos eno, želja pa je, da pokažemo prav vse, in to s kustosom, ki je kredibilen za vodenje po taki razstavi.«

Vodenje prirejajo tudi po kulturni četrti, mestu ... Ravno v torek, 15. maja, bo kulturni antropolog Sandi Abram ob 18. uri vodil po pretekli grafitarski in drugi ulični ustvarjalnosti v mestnem središču Kranja. »Ker smo z Banksyjem prodrli tudi prek meja Kranja, celo Slovenije, smo želeli izkoristiti to promocijo in zgodbo kontinuirano peljati naprej, kar nam je nekako uspelo z murali v mestu; dva sta pri nas, eden je pred knjižnico, želja pa je poslikati vsaj eno steno na leto. Tako namreč mesto dobi identiteto, ki ni izključno oprana, lepa, zgodovinska, ampak je turistično zanimiva tudi zato, ker potrjuje, da 6000 let staro mesto živi, ga preveva sodobni duh, saj ima umetnost tudi na ulicah. Prišleke želimo presenetiti s tem, kako lepo poslikane fasade ima mesto!« je pojasnila Vidalijeva.



»A ne gre le za lepo poslikavo, saj ima vsaka svojo osmišljeno zgodbo: prvi mural – strip pred knjižnico – je izdelal ilustrator Aleksander J. Potočnik, ki je bil pri nas na rezidenci. Izrisal je zgodbo, ki je lokalna, in jo povezal s fikcijo … Drugega je naredil pokojni Slavko Manfreda, pri čemer sta mu pomagala dva lokalca, Tim Predrag in Žiga Rautner. Tim ima tudi samostojno poslikavo na terasi Layerce, drugo pa David Almajer. Ta je član naše širše ekipe, v Layerci ima tudi svoj atelje, tako da nam pogosto pomaga, kjer je treba … Kot rečeno, smo v ožji ekipi le štirje, širše pa imamo še sodelavca, ki skrbi za rezidence, oblikovalko, tonskega tehnika, delavce na javnih delih, skupino študentov v kavarni in zunanje sodelavci za posamezne projekte … poleti, na vrhuncu sezone, nas tako skupno dela tudi do trideset …«

Uspešna zgodba

Brez podpore Mestne občine Kranj in občasno ministrstva za kulturo bi bilo seveda težje: Layerca je trenutno na triletnem programskem razpisu MO Kranj, pri ministrstvu pa ji na štiriletnem ni uspelo, vseeno pa imajo njegovo oz. podporo občine za nekatere večje ali manjše projekte, a ta sredstva predstavljajo samo četrtino sredstev. »Ker tri četrtine ustvarimo sami,« poudari Čorović, »je pa res, da večine ne zberemo z vstopninami, ampak predvsem na račun infrastrukture – kavarne, rezidence, tudi porok ali rojstnodnevnih zabav, ki občasno potekajo v naših prostorih. Smo namreč uradna nadomestna lokacija za izvajanje poročnih obredov, a ker se moramo ujeti z datumi, se tukaj zgodijo tri ali štiri na leto. Je pa toliko več rojstnodnevnih obletnic, pri čemer smo vseeno malo sitni: ne želimo namreč, da gre za golo popivanje in tudi sicer večina slavljencev najprej povabi na ogled koncerta ali kakega drugega dogodka, ki je tisti večer pri nas, potem pa se začne zabava. Je pa res, da so tisti, ki praznujejo tukaj, v glavnem naše stranke. Tako je krog sklenjen,« je smeje sklenil Selman Čorović.