Kaj tare sodobne moške

Moški v zadnjih desetletjih izgubljajo tla pod nogami, obenem pa se od njih vedno več pričakuje.
Fotografija: FOTO: Shutterstock
Odpri galerijo
FOTO: Shutterstock

Ženske pogosto potožijo, da je moškega težko pripraviti k temu, da bi sploh naredil kak korak na skupni poti. Menda preradi obtičijo na kavču, otepajo se sprememb, raje se oklepajo preverjenih zadev, kot so šport, služba, rekreacija in druženje s prijatelji. Glede na to, kar lahko opazujem okrog sebe, in še bolj glede na tisto, kar doživljam v svoji pisarni, moram pritrditi, da so moški, ko gre za odnose, res vedno bolj pasivni. Ne toliko zato, ker bi to zavestno želeli, ampak je to bolj posledica njihove zmede in nemoči.

Moški v zadnjih desetletjih izgubljajo tla pod nogami, obenem pa se od njih vedno več pričakuje. Pričakuje se le tisto, kar bi se moralo od nekdaj, a so se temu bolj ali manj spretno izogibali. Ne gre za neko sodobno krivico, ampak bolj za izravnavo bremen med spoloma in povrnitev porušenih razmerij, ki v sodobni družbi povzročajo drugačne težave. Najbolj opazne so povečanje deleža ločitev, večanje števila samskih, porušena avtoriteta staršev in permisivno zanemarjeni otroci.


image_alt
Duši me vrnitev v normalnost

 

Ženske v glavni vlogi


Razlike med spoloma se manjšajo. Ženske so dokazale, da zmorejo parirati moškim skoraj povsod, razen kjer odloča surova telesna moč. Moški, ki zviška gledajo na ženske ali jih prezirajo, bodo delež­ni odobravanja samo še v ozkem krogu enakomislečih. Družba jih bo potiho ali celo na glas obsojala, morda celo pomilovala v njihovem primitivizmu in zgrešenem občutku za realnost.

Ob odsotnih očetih nosijo matere glavno breme vzgoje v družinah. Otroke v vrtcih in osnovnih šolah predajo učiteljicam, moško čast branijo bolj ko ne le še učitelji telovadbe. Ti otrok ne učijo odnosov, ukvarjajo se z njihovimi telesi. V odločilnih zgodnjih letih, ko se bolj ali manj dokončno oblikuje posameznikova osebnost, ključno vlogo igrajo – ženske. Otroci ponotranjijo njihove poglede na svet, sprejmejo njihove vzorce odnosov in se naučijo upoštevati njihova pravila. Ali se jim upirati, kar je samo druga plat istega kovanca. Ob odsotnih očetih sinovi prepogosto odraščajo v poženščene moške ali zagrizene alergike na vse, kar je ženskega.

image_alt
Sindrom Petra Pana


Odsotnost moških ni nič novega. Tudi njihova nesposobnost in zmedenost nista od včeraj, sodobna družba ju je le razkrila. Včasih so ju moški zmogli prikriti z odsotnostjo, partnerke pa prikovati nase z ekonomsko podrejenostjo ali celo nasiljem. Ženske so danes samostojnejše, moškega ne potrebujejo za svoje preživetje, zlasti potem ko otroci odrastejo.

Moškim sta bila odvzeta ključna vzvoda, s katerima so vzdrževali avtoriteto nad partnerko in otroki: ekonomska nadrejenost in nasilje. Po drugi strani družba vedno bolj pritiska nanje, da postanejo »pravi« moški, kar pomeni dobri partnerji in še boljši očetje. Pritiski so vedno hujši in bolj jasni, razoroženi moški vedno bolj nemočni. Posledice so nezadovoljstvo v partnerskih odnosih, razpadle družine ter razpuščeni, izgubljeni in nemotivirani otroci, ki jim nihče več ne zna pokazati omejitev. Moški nimajo kaj dosti izbire; ali se bodo naučili, kaj sploh pomeni biti moški in kaj oče, ali pa bodo ženske še bolj odločno določale dinamiko odnosa ter kdaj in kako se bo ta končal.
 

Dvakratna nemoč


Smo družba zaporednih generacij odsotnih očetov in mam, ki so podpirale tri ali vse štiri stebre družine in skrbele za vsaj malo vsebine v partnerskem odnosu. Zato mora moški, če želi biti kos nalogi part­nerja in očeta, najprej opraviti z vzorci, ki jih je vanj zapisal njegov oče. Daleč najprimernejši prostor za spreminjanje vzorcev je prav partnerski odnos. Vendar učenje ni preprosto, saj je partnerski odnos lahko vir najhujših stisk in bolečin.

Moški, zapuščeni od očetov in zmehčani od mater, se v enakovred­nem odnosu z žensko ne znajdejo. V svoji podrejenosti in neaktivnosti pobudo prepustijo partnerki, pogosto slepo verjamejo v mite, ki jih večinoma kreirajo ženske. Partnerke si želijo odločnega in aktivnega moškega, zato pritiskajo in provocirajo. Ti pritiski razgalijo dvakratno nemoč. Moški se ne zmore postaviti zase, ustaviti partnerke, ko iz zelenega polja upravičene jeze prehaja v oranžno polje obtožb in agresije ali celo v rdeče polje nasilja. Druga, morda še usodnejša težava je, da pritiske, ki so še vedno globoko v zelenem polju sprejemljivosti (jeza, prizadetost, razočaranje), doživlja kot neprimerne, pretirane in krivične. Preprosteje povedano, moški ne zdržijo tega, kar bi morali, in dovoljujejo to, česar nikakor ne bi smeli.

Moški se morajo vztrajno in pogumno učiti partnerstva in očetovstva. Njihova ključna in najtežja naloga je, kako odločno in spoštljivo, brez kančka nasilja, predstaviti in uveljaviti svojo voljo moškega, partnerja in očeta, ne da bi ob tem nujne kompromise in popuščanja doživljali kot neuspeh ali poraz.

Ženske se morajo nasprotno učiti umikanja. Bolj zaupati moškim, čeprav si morda tega še ne zaslužijo, in jim potrpežljiveje prepuščati, kar je njihovega. Jih podpirati pri prvih nerodnih poskusih, namesto da jih nagradijo s prezirom in obtožbami – ali s potuho, ko raje spet vse naredijo same.

Naši možgani so plod večstotisočletne evolucije. Nekaj desetletij silovitih sprememb razmerij med spoloma je le bežen utrinek na časovni premici. V nas ostajajo globoko vtisnjeni evolucijski zapisi in vzorci, kaj pomeni biti ženska, kaj moški, kaj je družina in kako naj bi ta delovala. Moški ima zato jasno vlogo v partnerski zvezi in družini. Če je ne opravlja, zveze in družine razpadajo. Če jo opravlja slabo, so taki tudi odnosi v družini.

image_alt
Bernarda Žarn: Če se v odnosu zatika, je lažje biti sam


Podobno velja za ženske: tudi one se morajo naučiti svojega dela. To ne pomeni, da morajo ostati za kuhinjskimi lonci in pospravljati. Ni pomembno, kaj kdo dela. Moški s pomivanjem posode prav nič ne izgublja avtoritete – če to počne zaradi sebe in z moško držo. So moški s čudovitimi bicepsi, ki prekipevajo od moči, se ne dotaknejo ničesar v hiši, svojo žensko držijo v šahu, a so videti kot karikatura. In so moški, ki žarijo kot steber trdnosti tudi v predpasniku ali s solzami v očeh.

Izkušnje s partnerskih terapij mi vedno znova potrjujejo, da se tudi najbolj samostojna in uspešna ženska želi vsaj na trenutke izgubiti v varnem objemu moškega. Ko se prebijamo skozi plasti in usedline odnosa, na dnu skoraj vedno najdemo žensko željo po trdnem moškem, na katerega se lahko čust­veno zanese in računa nanj, da bo kot oče steber družine. Moški si nasprotno želi ženske, ki mu bo znala pokazati, da ga ceni, upošteva in spoštuje. Konkretne želje in pričakovanja so različna, a jedro je vedno podobno: »Sprejmi in potrdi me takega, kot sem.«

Upam si napisati, da si večina moških želi boljših odnosov. Trudijo se, čeprav morda tega ni videti. Kako naj moški zaprosi za pomoč in ob tem ne izgubi svoje moškosti? Izziv njihovih žensk je, kako jim pomagati, jim prepustiti prostor in obenem dajati občutek, da jih cenijo in se zanesejo nanje, jih spodbujati, da prevzamejo svojo naravno vlogo, ne da bi jih sesule s kritiko in »požrtvovalnostjo«.

Objavljamo odlomek iz najnovejše knjige Izidorja Gašperlina Striptiz v dvoje.

Komentarji: