Ob največji kolesarski predstavi čas tudi za nanizanko o dopingu
Hvala bogu, da imamo Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča. Če kolesarska Slovenija ne bi bila prezasedena z vprašanjem, kateri je v resnici boljši in kateri bo zmagal na letošnjem Touru, bi se morala podrobneje posvetiti precej bolj neprijetni temi. Ko pride čas za največjo kolesarsko predstavo na svetu, je vedno tudi čas za nadaljevanje nanizanke o dopinških ravbarjih in žandarjih. In ta kriminalka, v kateri bi se lahko nekoč v glavni vlogi znašel tudi knjižni junak Tadeja Goloba Taras Birsa, se dogaja nevarno blizu naših logov.
Bahrain Victorious, ekipa, na katero so se neumorno spravili francoski organi pregona, ne zveni pretirano slovensko, vendar je v svoji srži zelo slovenska. Denar v večjem delu prispevajo arabski šejki, s številnimi rojaki v vodstveni, podporni in kolesarski zasedbi pa jo vodi Novomeščan Milan Eržen, človek, ki je v kolesarstvu počel že malodane vse. Bil je član novomeške Krke, nato trener, športni direktor, selektor, njegovo življenjsko delo pa je vendarle ekipa svetovne serije, kolesarske lige prvakov, ki so jo po njegovi zaslugi lansirali v svet po končani sezoni 2016.
V petih letih na svetovnem kolesarskem zemljevidu se sicer še ni veselila končne zmage na tritedenski dirki, a je nanizala številne uspehe, tudi izjemne zmage Mateja Mohoriča na lanskem Touru in letošnji največji italijanski klasiki Milano–Sanremo.
To pa je tudi obdobje, v katerem so se bahrajnci znašli na tnalu tožilstva v Marseillu, ki se jih je lani lotilo s preiskavo hotela v Pauju, kjer je bila pred 18. etapo Toura nastanjena ekipa. Zdaj jim ne da miru niti na tujem.
Če se bo izkazalo, da so fantje, ki so v kolesarstvu že od najbolj temačnih časov tega športa na prelomu tisočletja in še dlje, grešili, naj oni plačajo za svoje prekrške, ne slovenska kolesarska sedanjost in prihodnost.
V začetku tedna so prek Europola opravili hišne preiskave v Italiji, Španiji, Belgiji, Sloveniji (po poročilu Europola so pri nas zasegli 412 kapsul s še neznano rjavo vsebino in 67 kapsul s še neznano belo vsebino), na Poljskem in Hrvaškem, sledila je še ena hotelska racija, v Københavnu, dan pred startom 109. Toura. Nič čudnega ne bo, če se bo kaj takšnega ponovilo, ko se bo v ponedeljek karavana velike pentlje iz Danske preselila v Francijo …
In kaj je namen preiskave, ki uradno še ni obrodila nikakršnih sadov? Sporočilo se zdi jasno, na naši dirki niste dobrodošli, čeprav še nismo dokazali, da ste storili kaj prepovedanega. Ni pa jasno, ali je tarča celotna ekipa ali se preiskava osredotoča na slovenskega direktorja ekipe, ki so ga povezovali že z zloglasno afero Aderlass v Avstriji, zaradi katere sta dveletno prepoved tekmovanja oziroma delovanja v kolesarstvu (sicer zaradi grehov iz bolj oddaljene preteklosti, pred nastankom sedanje ekipe) prestala nekdanja člana Bahraina Kristijan Koren in Borut Božič.
Okoli Eržena je bilo veliko dima in nič ognja. Bo tokrat drugače? »Spimo kot dojenčki in delamo kot konji. Vse kažemo s svojimi rezultati, naše delo pa je 100-odstotno transparentno,« zagotavlja njegov bližnji sodelavec, športni vodja ekipe Vladimir Miholjević.
Če to drži, bodo neverodostojni izpadli francoski kolesarski žandarji, pri katerih tudi ni dvoma, da si za svoje delo želijo veliko publicitete. Skoraj leto dni se ni zgodilo nič, v tednu začetka Toura so dopinško želeli prečesati pol Evrope …
Če pa se bo izkazalo, da so fantje, ki so v kolesarstvu že od najbolj temačnih časov tega športa na prelomu tisočletja in še dlje, grešili, naj oni plačajo za svoje prekrške, ne slovenska kolesarska sedanjost in prihodnost.
