Koraki proti največjemu morskemu rezervatu
Se bo oktobra končal lov temelja življenja na 1,8 milijona kvadratnih kilometrov Antarktičnega oceana?
Odpri galerijo
Upadanje količine antarktičnega krila bi imelo najbolj uničujoče posledice za vosate kite, saj predstavlja glavnino njihove prehrane v vodah Antarktike. FOTO: Reuters
Konec oktobra se bo sestala Komisija za ohranitev živih morskih virov na Antarktiki (Commission for the Conservation of Antarctic Marine Living Resources – CCAMLR). Na mizi bo imela predlog za zaščito 1,8 milijona kvadratnih kilometrov Antarktičnega oceana – to je površina, devetdesetkrat večja od Slovenije – ob Antarktičnem polotoku, kjer gnezdijo pingvini, in v Weddellovem morju. Če bo CCAMLR predlog sprejela, bodo tam prenehali loviti kril, temelj morskega življenja ob Antarktiki.
Kril je skupno ime za več vrst majhnih rakov, ki živijo v vseh morjih. Največji, približno šest centimetrov dolgi rakci živijo v vodah Antarktičnega oceana okrog Antarktike.
Kril je na teh območju Antarktičnega oceana izjemno pomemben. Hrani se namreč s planktonom in je plen za večje živali. Je nujni člen prehranjevalne verige, saj se z njim prehranjujejo tudi ribe. Neposredno in posredno, prek rib, se z njim prehranjujejo pingvini, tjulnji in kiti. Kril, na primer, je največji vir prehrane za največje živali, kar jih je kdaj živelo na Zemlji, 30 metrov dolge in več kot 150 ton težke sinje kite.
Lov na antarktični kril se je začel v 60. letih prejšnjega stoletja, ko so mreže prve vrgle ladje takratne Sovjetske zveze. Vendar se je pravi komercialni lov začel šele v 70. letih. Sovjetom so se pri lovu najprej pridružili Japonci, potem Južni Korejci, nekaj časa so kril lovili tudi Američani ter po razpadu Sovjetske zveze Rusi, ki tega zdaj ne počnejo več, in Ukrajinci. Največ krila zadnja leta nalovijo Norvežani.
Kril v nasprotju z bolj znanimi raki, kot so jastogi, rarogi ali škampi, neposredno nima velike vloge v prehrani ljudi in tudi ne privlačne cene. Zato ga veliko večino porabijo za prehrano rib v ribogojnicah in prehrano akvarijskih živali. Vsebuje namreč zelo veliko beljakovin in maščob. Posredno pa pride tudi v prehrano ljudi, saj iz njega pridobivajo omega3 maščobne kisline, ki so zelo razširjen prehranski dodatek.
Čeprav kril ne spada med ogrožene vrste, nekateri opozarjajo, da lahko pretiran lov, predvsem na občutljivem območju Antarktike, hitro poruši krhko naravno ravnotežje. Ker bi imelo to nepredvidljive posledice za tamkajšnji morski živelj, se je v boj proti pretiranemu lovu vključila okoljevarstvena organizacija Greenpeace, ki si je ime zgradila z uspešnim bojem proti komercialnemu kitolovu v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja; upadanje količine krila bi najbrž najbolj uničujoče vplivalo prav na vosate kite, saj predstavlja glavnino njihove prehrane v vodah Antarktike.
V začetku letošnjega leta je na trimesečno odpravo proti Antarktiki odplul Greenpeaceov ledolomilec Arctic Sunrise, na katerem so bili poleg posadke tudi znanstveniki, novinarji in aktivisti organizacije. Prvi so zbirali vzorce, na podlagi katerih so pripravili predlog za CCAMLR in sproti iz vzorcev vode in snega ugotovili še, da se mikroplastiko pojavlja tudi v teh najbolj odročnih koncih planeta. Novinarji so šli z njimi zato, da bi širili informacije o dogajanju na Antarktiki, aktivisti Greenpeacea pa so seveda počeli to, kar najbolje znajo – pripravili so tudi za organizacijo tipično akcijo, med katero so na ukrajinsko ladjo za lovljenje krila izobesili transparent s pozivom k zaščiti ledene celine.
Greenpeace je bil lani med najbolj zaslužnimi za to, da so zavarovali Rossovo morje na nasprotni strani Antarktike od Weddellovega morja; to je za zdaj največje morsko varovano območje na svetu. Takšnih zaščitenih območij je na svetu precej, vendar, glede na različne ocenjevalne vatle, skupaj obsegajo le od tri do sedem odstotkov vseh svetovnih morij. Po besedah Ines Kavgić iz slovenskega Greenpeacea obstaja v znanstveni skupnosti konsenz, da bi morali za ohranitev ravnovesja zavarovati vsaj tri desetine svetovnih oceanov.
Ima prepoved lova na kril ob obali Antarktičnega polotoka in v delu Weddellovega morja, kar bi bil po prepričanju Greenpeacea prvi korak k še večji zaščiti tega območja, možnosti za uspeh? Ima, in to kar dobre. Največja podjetja za lov na kril, ki skupaj ulovijo kar 85 odstotkov teh rakcev, so se namreč zavezala, da na tem območju ne bodo več lovila. In da ne bodo poskušala vplivati oziroma ne bodo nasprotovala oktobrski odločitvi CCAMLR o vzpostavitvi rezervata. Da bi se komisija odločila v prid narave, poskuša Greenpeace doseči tudi s peticijo za rezervat v Antarktičnem oceanu, ki jo je v nekaj mesecih podpisalo že 1,7 milijona ljudi.
Komisijo za ohranitev živih morskih virov na Antarktiki, kakor se nekoliko nerodno prevede njeno ime, so z mednarodno pogodbo ustanovili leta 1982. Njen cilj je ohranitev življenja v oceanu okrog Antarktike. Neposredni vzrok za pogodbo in ustanovitev komisije je bil vedno večji komercialni interes za lov na kril, majhne rake, ki so temelj ekosistema Antarktičnega oceana. Seveda so k sklenitvi pogodbe odločilno prispevale zgodovinske izkušnje s tem, kaj se zgodi, če na občutljivem antarktičnem območju vlada anarhija; z nereguliranim lovom so v preteklosti tam skoraj iztrebili kite.
Kril je skupno ime za več vrst majhnih rakov, ki živijo v vseh morjih. Največji, približno šest centimetrov dolgi rakci živijo v vodah Antarktičnega oceana okrog Antarktike.
Kril
Kril je na teh območju Antarktičnega oceana izjemno pomemben. Hrani se namreč s planktonom in je plen za večje živali. Je nujni člen prehranjevalne verige, saj se z njim prehranjujejo tudi ribe. Neposredno in posredno, prek rib, se z njim prehranjujejo pingvini, tjulnji in kiti. Kril, na primer, je največji vir prehrane za največje živali, kar jih je kdaj živelo na Zemlji, 30 metrov dolge in več kot 150 ton težke sinje kite.
Lov na antarktični kril se je začel v 60. letih prejšnjega stoletja, ko so mreže prve vrgle ladje takratne Sovjetske zveze. Vendar se je pravi komercialni lov začel šele v 70. letih. Sovjetom so se pri lovu najprej pridružili Japonci, potem Južni Korejci, nekaj časa so kril lovili tudi Američani ter po razpadu Sovjetske zveze Rusi, ki tega zdaj ne počnejo več, in Ukrajinci. Največ krila zadnja leta nalovijo Norvežani.
Kril v nasprotju z bolj znanimi raki, kot so jastogi, rarogi ali škampi, neposredno nima velike vloge v prehrani ljudi in tudi ne privlačne cene. Zato ga veliko večino porabijo za prehrano rib v ribogojnicah in prehrano akvarijskih živali. Vsebuje namreč zelo veliko beljakovin in maščob. Posredno pa pride tudi v prehrano ljudi, saj iz njega pridobivajo omega3 maščobne kisline, ki so zelo razširjen prehranski dodatek.
Čeprav kril ne spada med ogrožene vrste, nekateri opozarjajo, da lahko pretiran lov, predvsem na občutljivem območju Antarktike, hitro poruši krhko naravno ravnotežje. Ker bi imelo to nepredvidljive posledice za tamkajšnji morski živelj, se je v boj proti pretiranemu lovu vključila okoljevarstvena organizacija Greenpeace, ki si je ime zgradila z uspešnim bojem proti komercialnemu kitolovu v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja; upadanje količine krila bi najbrž najbolj uničujoče vplivalo prav na vosate kite, saj predstavlja glavnino njihove prehrane v vodah Antarktike.
Greenpeace v akciji
V začetku letošnjega leta je na trimesečno odpravo proti Antarktiki odplul Greenpeaceov ledolomilec Arctic Sunrise, na katerem so bili poleg posadke tudi znanstveniki, novinarji in aktivisti organizacije. Prvi so zbirali vzorce, na podlagi katerih so pripravili predlog za CCAMLR in sproti iz vzorcev vode in snega ugotovili še, da se mikroplastiko pojavlja tudi v teh najbolj odročnih koncih planeta. Novinarji so šli z njimi zato, da bi širili informacije o dogajanju na Antarktiki, aktivisti Greenpeacea pa so seveda počeli to, kar najbolje znajo – pripravili so tudi za organizacijo tipično akcijo, med katero so na ukrajinsko ladjo za lovljenje krila izobesili transparent s pozivom k zaščiti ledene celine.
Aktivisti Greenpeacea so med trimesečno odpravo na Antarktiko na začetku tega leta na ladjo za lov krila obesili napis Rešimo Antarktiko. FOTO: Greenpeace
Greenpeace je bil lani med najbolj zaslužnimi za to, da so zavarovali Rossovo morje na nasprotni strani Antarktike od Weddellovega morja; to je za zdaj največje morsko varovano območje na svetu. Takšnih zaščitenih območij je na svetu precej, vendar, glede na različne ocenjevalne vatle, skupaj obsegajo le od tri do sedem odstotkov vseh svetovnih morij. Po besedah Ines Kavgić iz slovenskega Greenpeacea obstaja v znanstveni skupnosti konsenz, da bi morali za ohranitev ravnovesja zavarovati vsaj tri desetine svetovnih oceanov.
3 do 7 odstotkov svetovnih morij je zavarovanih
30 odstotkov bi jih za ohranitev ravnovesja morali zaščititi
1,7 milijona ljudi je podpisalo Greenpeaceovo peticijo za rezervat v Antarktičnem oceanu
30 odstotkov bi jih za ohranitev ravnovesja morali zaščititi
1,7 milijona ljudi je podpisalo Greenpeaceovo peticijo za rezervat v Antarktičnem oceanu
Ima prepoved lova na kril ob obali Antarktičnega polotoka in v delu Weddellovega morja, kar bi bil po prepričanju Greenpeacea prvi korak k še večji zaščiti tega območja, možnosti za uspeh? Ima, in to kar dobre. Največja podjetja za lov na kril, ki skupaj ulovijo kar 85 odstotkov teh rakcev, so se namreč zavezala, da na tem območju ne bodo več lovila. In da ne bodo poskušala vplivati oziroma ne bodo nasprotovala oktobrski odločitvi CCAMLR o vzpostavitvi rezervata. Da bi se komisija odločila v prid narave, poskuša Greenpeace doseči tudi s peticijo za rezervat v Antarktičnem oceanu, ki jo je v nekaj mesecih podpisalo že 1,7 milijona ljudi.
Antarktika
Čeprav so že v antičnih časih obstajale bolj kot ne mitske predstave o velikanskem kopnem na skrajnem jugu Zemlje, so bili menda prvi ljudje, ki so videli Antarktiko, ruski raziskovalci leta 1820. Prvi dokumentirani pristanek so šele leta 1895 izvedli Norvežani. Pozno odkritje lahko pripišemo temu, da je ledena celina zelo oddaljena od naseljenih območij in obdana z viharnim Antarktičnim oceanom, zloglasnim po vetrovih in visokih valovih ter polnim ledenih gor.
Antarktika je, če kopno delimo na sedem celin, večja od Avstralije in Evrope, Afrika, obe Ameriki in Azija pa so od nje večje. Po podnebju je v bistvu puščava, vendar se zaradi izjemnega mraza tisto malo padavin, kar jih pade, v obliki snega kopiči v led, debel tudi po več kilometrov. Najbrž je odveč dodati, da so tu izmerili najnižjo uradno izmerjeno temperaturo, skoraj minus 90 stopinj Celzija, s sateliti pa še nižje.
Skoraj 14 milijonov kvadratnih kilometrov ozemlja Antarktike si lastijo Argentina, Avstralija, Čile, Francija, Nova Zelandija, Norveška in Velika Britanija. Vendar države od tega nimajo kaj prida, saj sistem mednarodnih pogodb od leta 1959 prepoveduje vojaško uporabo ozemlja, rudarjenje, jedrske poskuse, odlaganje radioaktivnih odpadkov in podobno. Dovoljuje pa znanstvene raziskave. Približno 1,6 milijona kvadratnih kilometrov velika Dežela Marie Byrd je celo po antarktičnih merilih tako odročna, da si je ne lasti nihče.
Čeprav na Antarktiki ni stalnega prebivalstva in ga nikoli ni bilo, na njej poleti – se pravi takrat, ko je pri nas zima – prebiva približno 5000 ljudi, pozimi – se pravi zdaj – pa približno 1000. Gre večinoma za znanstvenike in osebje več raziskovalnih postaj. Obstaja tudi možnost turističnih obiskov, vendar so zaradi odmaknjenosti in negostoljubnosti v led okovane celine izjemno dragi. Na kopnem od večjih živali živijo samo pingvini in tjulnji, v morju pa je veliko bolj pestro. V Antarktičnem oceanu je namreč izjemno veliko življenja, od planktona, rib, rakov in lignjev do različnih vrst kitov.
Čeprav so že v antičnih časih obstajale bolj kot ne mitske predstave o velikanskem kopnem na skrajnem jugu Zemlje, so bili menda prvi ljudje, ki so videli Antarktiko, ruski raziskovalci leta 1820. Prvi dokumentirani pristanek so šele leta 1895 izvedli Norvežani. Pozno odkritje lahko pripišemo temu, da je ledena celina zelo oddaljena od naseljenih območij in obdana z viharnim Antarktičnim oceanom, zloglasnim po vetrovih in visokih valovih ter polnim ledenih gor.
Antarktika je, če kopno delimo na sedem celin, večja od Avstralije in Evrope, Afrika, obe Ameriki in Azija pa so od nje večje. Po podnebju je v bistvu puščava, vendar se zaradi izjemnega mraza tisto malo padavin, kar jih pade, v obliki snega kopiči v led, debel tudi po več kilometrov. Najbrž je odveč dodati, da so tu izmerili najnižjo uradno izmerjeno temperaturo, skoraj minus 90 stopinj Celzija, s sateliti pa še nižje.
Skoraj 14 milijonov kvadratnih kilometrov ozemlja Antarktike si lastijo Argentina, Avstralija, Čile, Francija, Nova Zelandija, Norveška in Velika Britanija. Vendar države od tega nimajo kaj prida, saj sistem mednarodnih pogodb od leta 1959 prepoveduje vojaško uporabo ozemlja, rudarjenje, jedrske poskuse, odlaganje radioaktivnih odpadkov in podobno. Dovoljuje pa znanstvene raziskave. Približno 1,6 milijona kvadratnih kilometrov velika Dežela Marie Byrd je celo po antarktičnih merilih tako odročna, da si je ne lasti nihče.
Čeprav na Antarktiki ni stalnega prebivalstva in ga nikoli ni bilo, na njej poleti – se pravi takrat, ko je pri nas zima – prebiva približno 5000 ljudi, pozimi – se pravi zdaj – pa približno 1000. Gre večinoma za znanstvenike in osebje več raziskovalnih postaj. Obstaja tudi možnost turističnih obiskov, vendar so zaradi odmaknjenosti in negostoljubnosti v led okovane celine izjemno dragi. Na kopnem od večjih živali živijo samo pingvini in tjulnji, v morju pa je veliko bolj pestro. V Antarktičnem oceanu je namreč izjemno veliko življenja, od planktona, rib, rakov in lignjev do različnih vrst kitov.
