Lepota bo rešila svet
Spomnim se, ko sem prvič brala roman Dostojevskega Idiot. Bil je november, medla svetloba je pronicala skozi zavese spalnice, gosti tekst je name deloval kot urok, kot zakletev, brala sem vso noč, z žarečimi možgani, bila je izkušnja, ki je primerljiva s stanjem zamaknjenosti.
Ne vem, kdaj me je branje še tako v celoti pretreslo. In ne, Idiot morda ni moj najljubši roman Dostojevskega, če že, je bolj moj njegov temeljni roman Bratje Karamazovi, ki ga je napisal dvanajst let kasneje. In vendar. Idiot je bil zame iniciacija v Dostojevskega. In knez Miškin je od takrat tudi zame ideal novega človeka, ideal dobrote, kristusovske ljubezni do bližnjega, sočutja. Sočutje je morda najpomembnejši, morda celo edini zakon človekovega obstoja, pravi Dostojevski.
Zato se ne morem strinjati z vprašanji, zakaj Dostojevski v času, ko tako blizu divja ruska agresija. V pisateljih, ki so govorili o tako presežnih stvareh, ni mogoče iskati razlogov ne apologij za nekaj tako strašnega, kot je vojna.
November je in Ivica Buljan v Beograjskem dramskem gledališču z mladim ansamblom vadi za novo predstavo: Idiot. Pred mano se dogaja prvi prizor na vlaku v Sankt Peterburgu, ko se knez Miškin, ki na novembrsko jutro prihaja iz zdravilišča v Švici, prvič sreča z Rogožinom, strastnim, impulzivnim mladim trgovcem, obsedenim s fatalko Nastasjo Filipovno. Zdi se mi, da sem ta isti prizor že videla v svoji domišljiji. Svetlolasi igralec Luka Grbić, ki igra Miškina, ima v sebi nekaj nadzemskega, nekaj eteričnega; to je Miškin, kakršnega sem si zamislila takrat.
Vsakič, ko po mnogih letih ponovno beremo roman, ki se nas je dotaknil, se zdi, da ta roman ni več isti. Ker mi nismo več isti.
Ko sem gledala to prvo bralno vajo v Beogradu, kako je iz tega obsežnega romana nastajala predstava, ko sem gledala mlade ljudi na odru, sem pomislila, da so bili tudi liki v romanu vendar resnično zelo mladi ljudje, živeli so v drugem času, a hkrati stremeli po presežnem, verjeli v ljubezen, s katero bi se ogrnili pred grozo in pohlepnostjo sveta.
Ta roman ga je vznemirjal od nekdaj, je rekel Ivica Buljan. Tudi zato, ker ga lahko beremo na toliko različnih ravneh, kot filozofski roman, kot kriminalko ali celo kot telenovelo, polno divjih strasti, vzpenjajočih se čustev in čustvenega mučenja.
Vedno so ga vznemirjali tisti temeljni teksti, ki jih ni mogel razvozlati do konca. Režija je zanj način, kako doumeti veliko delo, kako razvozlati tiste plasti, ki se na novo odpirajo z vsakim branjem. Vsakič, ko po mnogih letih ponovno beremo roman, ki se nas je dotaknil, se zdi, da ta roman ni več isti. Ker mi nismo več isti. Veliki romani so naše ogledalo tega, kako smo se spremenili s časom.
In zdaj gledam to predstavo, ki gostuje na odru ljubljanske Drame, vidim čarovnijo, kako se je tako kompleksen, nenavaden roman sestavil v alegorijo sveta danes, ki ga, tako kot takrat, le da zdaj še hitreje, še močneje, ženejo temačne strasti, pohlep, želja po nadvladi.
V središču predstave stoji križ kot svetlikajoč se totem iz Las Vegasa, sestavljen iz igralnih avtomatov in mobilnih telefonov. Križ na odru je simbol Kristusa Miškina in hkrati aluzija na kockarsko strast, ki je bila za pisatelja tako uničujoča. Križ je hkrati tudi simbol časa, v katerem so pametni telefoni, njihovo zasvojljivo žarenje in slot mašine, ikone denarja in pohlepa, postali nadomestek za religijo.
Dostojevski je svojega najlepšega literarnega junaka imenoval idiot, a z ironičnim odmikom, je zapisal pisatelj in avtor dramatizacije Vladimir Tabašević. Danes te ironične distance ni, pravi. Dober človek v današnjem svetu je dejansko usmiljenja vreden idiot.
Polni smo besed o sočutju, o empatiji, a se ljudem, ki jih pretirano občutljivi za bolečino drugih, posmehujemo; nič drugače kot v Rusiji v času Dostojevskega. Kot da se res, kot je rekel nekoč Dostojevski, bolj kot svojih nizkih strasti sramujemo tistega najlepšega v nas in raje ustvarjamo brezčutne maske, da lahko preživimo v svetu, kjer vladata tekmovalnost in gon za uspehom.
Ko Luka Grbić na koncu izstopi iz vloge Miškina in iz svojega telefona bere lastne zapisane misli, se med hipnotično glasbo Mitje Smrekarja stavek Dostojevskega »lepota bo rešila svet« ponavlja kot mantra, kot zaklinjanje. Lepota bo rešila svet. Stavek, v katerega hočem verjeti, a ne vem, ali je to še mogoče.
