Liznjekova domačija je kot dobra učiteljica

»Lonca z goldinarji pa le še nisem našel,« kar resno reče vod­nik po Liznjekovi domačiji Silvester Mirtič, ko ga sprašujemo, ali v stari hiši po vseh letih, kar je njen oskrbnik, odkrije še kakšen skrit kot. Nekdanji grunt, ki ga upravlja Gornjesavski muzej Jesenice, trdno stoji nasproti gasilskega doma ob Borovški cesti sredi Kranjske Gore, kjer letos v turistični dejavnosti pričakujejo rekordno poletno sezono. Zdaj v kraju na 806 metrih nadmorske višine še ni dopustniške gneče, tudi v hiši na stari kmečki posesti ne, ki je edini tukajšnji muzej.

Silvester Mirtič, ki v Gornjesavskem muzeju Jesenice kot vodnik in oskrbnik skrbi za staro domačijo, zlepa ne bo izvedel, ali so nekdanji gospodarji svoje dragocene goldinarje res zakopali pod en vogal hiše in jih shranili za hude čase. Temelji nekdanje gruntarske posesti, ki je bila dom premožne kmečke družine, so namreč zadnja desetletja spet trdo zasidrani ob nekdanjo glavno prometnico skozi naselje in samo iz radovednosti ne bo nihče kopal pod njimi.



Domačija je bila v 70. letih pred propadom, a so jo odkupili od družine in jo po temeljiti obnovi namenili za muzej. »Prvotna stavba je bila zgrajena v drugi polovici 17. stoletja, pozneje pa dozidana do sedanje velikosti, zato je v stropnik v hiši vrezana letnica 1781. Takrat so Liznjekovi hišo povečali, že pred tem pa so pozidali dotlej brunaste stene hiše in hišne kamre. V tistem času je dobila tudi še vedno ohranjeno fresko ob vhodu in šivane, poslikane vogale. Prvotna hiša je bila za četrtino do tretjino manjša kot današnja,« pripoveduje naš vodnik skozi čas.

Trden alpski dom

Takšna je torej preteklost približno tri stoletja stare stavbne dediščine iz obdobja, o katerem v Kranjski Gori ni enakovrednih pričevalcev, kot je Liz­njekova domačija, saj so se stare hiše druga za drugo umikale razvoju, posebno turističnemu, ki je temeljil na novih nastanitvenih zmogljivostih: »Stavba na Borovški cesti 63 je značilen primer alpske hiše. Zgrajena je iz materiala, ki ga je tu veliko – iz proda, kamna in lesa, macesna in smreke. Kot celota je ta dediščina alpski dom z izjemnim, v celem ohranjenim stanovanjskim in skladiščnim podstrešnim delom. Posamično je v Kranjski Gori še nekaj podobne arhitekture, veliko pa ne.« O prebivalcih hiše, ki so se v njej vrstili skoraj tri stoletja, vedo etnologi za zdaj manj kot o zidovih, kajti obsežnih podatkov o njih ni, pravi sogovornik, in ta naloga raz­iskovalce še čaka. Reči pa je mogoče, da ljudje, ki so živeli na tem velikem gruntu, niso bili lačni, razen če se niso nanje zgrnile hude nadloge: »Konec 19. stoletja je imela kmetija 50 hektarov gozda in 50 hektarov preostalega sveta, za grunt pa podatki navajajo 12 hektarov. Njive so bile predvsem v ožjem delu vasi. Senožeti so bile res bolj v strmini in gozd ponekod težko dostopen. Ampak s pašno živinorejo se je dalo gospodariti.«



Do pritličja v hiši, v katerem so vsa okna zavarovana z »gavtrami«, se vzpnemo po lesenih stopnicah prek ganka na zadnji strani stavbe, nasproti velikega skednja, ki tudi spada k domačiji. Z dvorišča pod gankom so malo pred dvanajsto odžlobudrali šolarji, ki so v Kranjski Gori na naravoslovnem taboru, tako da je bila hiša za nekaj časa spet tiha in spokojna, kakor da bi gospodarji po kosilu legli h kratkemu počitku. V resnici že dolgo ne stopajo več po lesenih podih iz macesna, ne kurijo v črni kuhinji in si ne postiljajo v hišni kamri. Vrata muzejske kmetije zjutraj odklene njen oskrbnik in zvečer jih spet zaklene za seboj. »Hišno ime, ki se ohranja, je Pr Liznjeko. Nekje do konca 19. stoletja so se lastniki menda pisali Košir, kar je v tem delu doline zelo pogost priimek. Pred kakšnimi tremi generacijami pa naj bi posest prešla v last Domevščkov ali povedano bolj krajevno Domevščikov, kakor se je pisal novi gospodar. To je trentarski priimek. Za to menjavo ni pisnih virov. Po ustnem izročilu je generacija Koširjev na prehodu iz 19. v 20. stoletje ostala brez potomcev, a eden od moških iz družine je imel v Trenti nezakonskega otroka. Moža so našli nekje na Nemškem, kjer je bil rudar. Povabili so ga, naj pride za gospodarja k Liznjeku,« pripoveduje Silvester Mirtič.

Zaton kmetije

Zadnja izpričana lastnika posesti, na kateri je zdaj hišna številka Borovška vas 63, sta bila po pripovedovanju našega vodnika Avguštin oziroma Gustel Domevšček in njegov brat, ki je bil hudo bolan: »Ko se je Gustel postaral, je nekaj časa živel v domu ostarelih na Jesenicah in hiša v Kranjski Gori je v tem času opustela. Kmetija pa se je ustavila že veliko prej. Gustla se starejši domačini še spomnijo. Pravijo, da je bil njegova edina živina muš, osliček. Tropa ovc, v katerih je bilo po 60, 70 živali, in črede z desetimi, dvanajstimi kravami ter z dvema ali tremi voli, kakor bi bilo primerno na tako velikem posestvu, kot je bila Liznjekova hiša, na gruntu že dolgo ni bilo.«

Med raznimi predmeti na stenah visi majhna risba s portretom ženice v ruti, ki sedi za kolovratom in prede. Silvester Mirtič o njej pove: »To je Katarina Domevščik, zadnja gospodarica na gruntu in mama zadnjih dveh lastnikov, Avguština in njegovega brata. Skico s svinčnikom je naredil slikar Mak­sim Gaspari. To pa je kopija Gasparijeve risbe Liznjekove hiše iz leta 1948, vidi se, da je bila v tistem času lepo ohran­jena. Samo 30 let je bilo potrebnih, da je skoraj propadla, tako hitro gre, ko je hiša enkrat prazna.« Prvi sosedje so bili Jurčevi, kjer sta bila nazadnje lastnika sin Stane in hči Olga Jurca, ta pa je bila Gasparijeva druga žena. Velikih gruntov, kakor je bil Liznjekov, je bilo v vasi le nekaj, pove naš vodnik.



Koliko ljudi bi lahko danes preživelo na posestvu, kakršna je bila Liznjekova domačija v svojih dobrih časih, sprašujemo njenega današ­njega oskrbnika, ko sedimo v hiši, ki jo je ogrevala kmečka peč: »Tule notri si je treba predstavljati razširjeno družino. To je bil trden dom, bogat kmečki dom, ki je bil čisto zadosten za okvire precej velike družine – za generacijo starih gospodarjev ter za prevzemnika z ženo in številnimi otroki. Pa s po dvema hlapcema in dvema deklama. Tako da je bilo naenkrat v družini recimo dvanajst, petnajst, najbrž tudi dvajset ljudi.«

V vročem poletnem dnevu je hiša hladna, da si začnemo po kakšni uri sedenja zapenjati jopice. Ali je torej tudi nekdanje prebivalce v tej hiši, ki bi ji danes najbrž rekli dnevna soba, zeblo? »Ne, poleti so se v njej shladili, pozimi pa so imeli stalno zakurjeno. Hiša je bila zmeraj topla in čista, ker so kmečko peč kurili iz črne kuhinje,« odgovarja sogovornik. Prehodi med prostori pa so bili hladni in tudi kamre, kjer so spali – večji otroci so imeli dve spalnici, svoja štiblca v podstrehi, kjer so sicer hranili žito, seno, volno in lan. V bivalnem pritličju hiše so takoj za vhodom levo na hodniku vrata v črno kuhinjo in desno v shrambo, na drugem koncu pa desno kamra za dekle in levo hiša, od koder sta v svojo, hišno kamro vstopala gospodar in gospodarica. Hlapci so spali v hlevu – za govejo živino je bil zraven kleti pod bivalnim delom, drobnica je zimo preživela v ovčjih hlevih pod skednjem.

Iz Borovške vasi

Obiskovalci hiše so presenečeni, ko si ogledujejo črno kuhinjo, pravi Silvester Mirtič, ker si ne morejo predstavljati, kako so kuharice v dimu zdržale vso kuho in peko: »Ne vedo, da je bilo dima le malo, ker so pravilno kurili z dobrimi bukovimi drvmi. Kuhinja je dobro ohranjena. Po tleh so mačje glave, to je prod iz potoka Pišnica, temu tlaku se reče mačje glave.«

Drugače pa je obokana kuhinja zamišljena tako, da se dim iz ognjišča, kjer kurijo kmečko peč, ko so vratca malo priprta, in iz odprtega ognjišča dviga proti obokanemu stropu, pod njim se razkadi proti kotu, v katerem je odprtina za dimnik. Na tej svoji poti se tudi ohladi in konzervira mesnine, ki visijo s stropa: »Takšna ureditev kuhinje je povečala varnost pred vžigom, ki ga lahko povzroči vroč dim na poti skozi dimnik. Povsod okoli je bil na podstrehi les, zaloge volne in prediva.«

V hiši je ohranjena leva, stenski kamin, ki je bil vedno levo od vrat, ker je bila v notranjem, desnem kotu kmečka peč. Ta odprtina v steni je služila le kot majhno ognjišče, na katerem so kurili treske zaradi luči. Tudi na Liznjekovi domačiji se lahko od prednikov učimo iznajdljivosti in zdrave pameti, če hodimo po njej z odprtimi očmi. »V takšnih muzejih vidiš, kako se je spremenilo naše življenje, ne samo na boljše, opozarjajo nas tudi na tehnizacijo življenja v vseh pogledih, na delovnik, ki požre celega človeka. Samopreskrba je danes nekaj popolnoma pozabljenega. V tej hiši pa smo priča skoraj popolni samopreskrbi, uporabi lokalnih gradiv. Vse je leseno – postelja, pručka, zibka, skrinja ... « Ali je ta hiša iz kamna in lesa prijetna za bivanje, sprašujemo naprej oskrbnika: »Najbolj prijazno je, ko so v hiši ljudje. Drugače pa je tista kuhinjska 'timnata', shramba za živila nasproti črne kuhinje, energijsko neprijazen prostor. Stalno je v senci.«



Borovška cesta v Kranjski Gori spominja na prvo ime kraja Borovška vas, pozneje pa je bilo slovensko ime zanjo Marija na belem produ, nemško Marie Kronung an der Au, kratko Kronau, ki so ga Nemci ohran­jali do konca monarhije: »Borovška vas, kar je prvo znano ime za naselje, iz katerega je zrasla sodobna Kranjska Gora, je bila v začetnih stoletjih manjša vas, pozneje pa se je oblikovala v nekakšno središče zgornjega dela Zgornjesavske doline, sploh potem, ko je postala župnija in pridobila sodnijo z zapori. Zaradi urbanizacije naselja teh stavb žal že nekaj časa ni.«

Borovška vas ali ves in bližnje vasi so nastajale od 11. stoletja naprej, predvsem v 12. in 13., ko so se na to območje naseljevali priseljenci iz Ziljske doline in Roža. Priseljevanje iz Koroške se je ustavilo po letu 1348, ko je močan potres povzročil, da se je gora Dobrač posula in pod seboj pokopala veliko ljudi. Vse odtlej pa so ostale močne povezave prebivalstva s Koroško: »V teh krajih je bilo prebivalstvo gospodarsko vedno odvisno od živinoreje. Pridelali so osnovno hrano, s tistim, kar jim je manjkalo, so se oskrbeli pri Korošcih. Ti stiki so bili večni in še do zadnjega sorodstveni. Poznana je menjava otrok, ko so ljudje iz naše doline pošiljali otroke delat na kmetije na Koroško, kjer so se učili tudi nemščine in se navajali načina življenja pri sosedih. Tako so tudi ohranjali stik. Tja so hodili v uk, v obrtne šole, dekleta na uk gospodinjstva. Po prvi svetovni vojni sta nova država in nova meja začeli spreminjati to starodavno povezanost.«

Od nekdaj s turizmom

Prebivalstvo Kranjske Gore in bliž­njih vasi je od nekdaj povezano s turizmom – pravzaprav že iz časov, ko so tod hodili romarji na Višarje, na poti tja in nazaj so se v vasi najedli, prenočili in šli k maši. Podoba Višarske Marije krasi postelje in zibke, ki jih hranijo v muzeju: »Verjeli so, da jih bo obvarovala more, ki straši ponoči.«

V 19. stoletju so kot letoviščarji prihajali predvsem meščani iz okoliških dežel, s širšega območ­ja tedanje Avstro-Ogrske, recimo iz severne Italije, po prvi svetovni vojni pa se je struktura gostov spremenila – prihajati so začeli meščani iz Beograda in Zagreba, tudi bogati kmetje iz Vojvodine, pretežno torej z juga. Poleti jih je privabil svež gorski zrak, pozimi smučanje, a v teh krajih niso smučali le meščani, pove sogovornik, ampak tudi domači delavci. Nova železniška proga med Ljubljano oziroma Šiško in Trbižem je po letu 1870 omogočila hitro in množično potovanje v kraje Zgornjesavske doline: »Na Jasni je bilo že pred prvo svetovno vojno kopališče z lesenimi kabinami in predogreto vodo, Pišnica je bila pač premrzla.« Leta 1966 so progo v dolini ukinili.

Takoj po prvi svetovni vojni je kranjskogorske hiše že razsvetljevala elektrika, ker so na potoku Pišnica, gorskem potoku, ki se v Kranjski Gori izliva v Savo Dolinko, postavili hidroelektrarno: »Kraj, ki je bil že pred prvo vojno znan kot letovišče, je šel v korak z razvojem malo hitreje kot marsikatero drugo območje. V dolgem obdobju so se Borovci navajali, da je nastanitev ljudi, ki prihajajo občudovat naravo, lahko donosna dejavnost ali kar način življenja in vir za preživljanje.«



Vse to Silvester Mirtič rad pove tudi obiskovalcem Liznjekove domačije, ki zvečine želijo, da jih spremlja po muzeju in pripoveduje, kako so živeli ljudje v tej hiši. Na vrata starega grunta v središču Kranjske Gore trkajo obiskovalci z vseh koncev sveta: »Poletna sezona je zadnje čase za naš muzej veliko boljša kot zimska. Pozimi je dan kratek in ljudje se posvečajo predvsem smučanju. Vse več ljudi prihaja od drugod. V nekem obdobju, predvsem v predsezoni in posezoni, so to Angleži. Neka agencija ima ponudbo posebej za ljudi 60 +. Slišim, da gostje iz Azije v Kranjski Gori predvsem prenočijo, v muzej pa jih ne pride veliko. Zadnje čase je precej ljudi iz vzhodne Nemčije, tudi Madžarov in Čehov ni malo. Prihajajo seveda sosedje Italijani in Avstrijci, posebno kadar imajo cerkvene praznike, imamo pa tudi goste iz Avstralije in Amerike. Tudi Američani prek neke agencije že prihajajo organizirano na kolesarske počitnice, 25-krat na leto pripravimo zanje poseben dogodek.«

Več kot kdaj prej je na Liznjekovi domačiji Francozov in Belgijcev, znova prihaja več Nemcev, našteva naš vodnik po gruntu v Borovški vasi. Srečo smo imeli, da so ga »družbeni« lastniki in varuhi stavbne dediščine pred desetletji ohranili za današnji čas. Na Liznjekovi domačiji lahko občudujemo, kako prijetno in praktično bivališče so znali po zdravi pameti postaviti kmečki gospodarji.