Lydia Mihelič Pulsipher: Niste brez kolonialne preteklosti
Ameriška profesorica o slovenskem čebelarstvu in krajini, zaznamovani z imperializmom
Odpri galerijo
Dr. Lydia M. Pulsipher pravi, da je Slovenija zaradi čebel drugačna od drugih.
Foto Voranc Vogel
»Ne mislite, da ste Slovenci izvzeti iz kolonialne preteklosti, čeprav niste imeli kolonij,« je neposredna gospa Lydia Mihelič Pulsipher. Ameriška profesorica slovenskih korenin trdi, da je suženjstvo, ki so ga zahodne države izvajale v čezmorskih kolonijah, še vedno opazno tudi v Evropi. V Ljubljani, ki jo pogosto obišče, je predavala o pomenu geografije za razumevanje sodobnega kompleksnega sveta, preden se je vrnila v domači Tennessee v ZDA.
Tam je zaslužna profesorica z oddelka za geografijo univerze v Knoxvillu, sicer rojena v Čikagu, tudi častna konzulka Slovenije in ima, pravi, prijetno dolžnost predstavljati sodržavljanom domovino svojih staršev. Rada jim pove, da je Slovenija zelo lepa dežela s čudovitim podeželjem in še lepšim glavnim mestom, da ima izjemno pestro kulinariko in je celo ena prvih držav – Američanom, navajenim hitre hrane, je to verjetno zelo eksotično – ki so sprožile gibanje počasnega prehranjevanja (slow food).
Prav tako pa pove, da sta si Tennessee in Slovenija v marsičem zelo podobna, oba imata gore, sicer so njihove precej nižje kot slovenske, oba imata veliko podeželja in veliko ljudske glasbe, vinsko kulturo in visok življenjski standard.
Slovenija je za pripadnico druge generacije slovenskih izseljencev v ZDA ena najbogatejših držav na svetu, čeprav res ni druga Švica, kakor je bila pripravljena trditi še v začetku tisočletja. Zdaj ne misli več tako, a vztraja, tako kaže tudi statistika OZN, pravi, da je Slovenija med najbogatejšimi državami na svetu. »Vem, da Slovenci tega na slišite radi, a vendar ste na 27. mestu svetovne lestvice najbogatejših po dohodku, izobrazbi in še nekaterih kazalcih. Slovenija je industrijsko razvita država, njeni prebivalci so bistri in delavni ter so bili tudi dovolj modri, da so videli prednosti pridružitvi Evropski uniji. In ta pridružitev je za Slovenijo še danes prednost, čeprav je veliko nasprotnih mnenj, a številke tako kažejo ...«
Čebele delajo Slovenijo drugačno od drugih.
Geografinja in kulturna antropologinja, kakor se predstavi, obiskuje Slovenijo že vse od leta 1958, ko je prvič pripotovala še kot najstnica v spremstvu staršev. Od takrat je vezi z domovino svojega očeta nenehno poglabljala; že v zgodnjih devetdesetih je tudi predavala na oddelkih za antropologijo in geografijo na ljubljanski filozofski fakulteti, pred desetimi leti pa je bila tudi gostujoča profesorica geografije na koprski univerzi.
A kaj je tisto, kar Slovenijo dela drugačno od drugih podobno razvitih držav? To so čebele, izstreli Mac Goodwin, sicer arheolog in življenjski sopotnik ter raziskovalni sodelavec Lydie Pulsipher: »Za Slovenijo je značilna čebelna kultura. Čebelnjaki so del kulturne krajine, imate tudi muzej čebelarstva ter terapije s čebelami in njihovimi izdelki, med uporabljate v kulinariki in pri izdelovanju pijač.«
Del te kulture je par zdaj prenesel tudi v svoj dom v Tennesseeju, saj sta na vrtu postavila čebelnjak, ki ga bosta okrasila z motivi iz njunega življenja. Na čebele še čakata, saj želita vanj vseliti prav rod kranjske čebele, ki jo je mogoče nabaviti tudi v ZDA. Njun čebelnjak bo stal nedaleč stran od miniaturnega kozolca, ki sta ga postavila že pred leti.
Njena naloga kot častne konzulke Slovenije je med drugim tudi, da Američanom predstavlja Slovenijo, pravi hči Josepha (Jožeta) Miheliča, ki se je iz Ribnice izselil v ZDA enkrat po prvi svetovni vojni. Kljub težkemu emigrantskemu življenju je tam doštudiral teologijo in željo po znanju prenesel na hčer, ki je leta 1977 doktorirala na Univerzi Južnega Illinoisa, od leta 1981 pa je predavala na univerzi v Tennesseeju ter se začela zanimati za kulturno in politično zgodovino Vzhodnih Karibov v času evropske dominacije.
Tudi k tej njeni odločitvi je pripomogel očetov vpliv. Joseph je bil politično aktiven še v stari Jugoslaviji; sodeloval je v plebiscitnem gibanju, maturirati pa je moral na Dunaju, ker je prišel v konflikt z domačo duhovščino. V novem svetu je spoznal Afroameričane in razmere, v katerih so morali živeti, ter je o tem doma veliko pripovedoval. Lydie, ki je takrat živela v tako imenovanem belskem delu države, pa se je črnska problematika resnično dotaknila šele, ko je gostovala na Univerzi Tulane v Louisiani, ki je v osrčju afroameriške naselitve v ZDA. Takrat se je odločila za raziskavo suženjstva, ki je skupaj s kolonializmom, neokolonializmom in globalizacijskimi procesi še vedno v središču njene pozornosti.
Njeno raziskavo s plantaže Galway na karibskem otoku Montserrat, o tem, kako so si afriški sužnji organizirali življenje, je prirodoslovni muzej Smithsonian v letih 1990–1993 predstavil v razstavi Semena sprememb. Potem pa ji je nenaden ognjeniški izbruh leta 1997 za 20 let onemogočil nadaljnje raziskave in še danes se je na tem območju nevarno gibati, pravi geografinja in kulturna antropologinja, ki bo v kratkem praznovala 80 let.
Ko je dobesedno ostala brez svojega preučevanega terena, se je lotila knjige Svetovna geografija regij, ki je do danes dočakala že sedem izdaj. Svet se tako hitro spreminja, da morata knjigo – učbenik posodabljati že vsakih 18 mesecev, pravi Goodwin. Na novo ovrednotita vsako zapisano besedo in preverita vsako številko. Skupaj še naprej raziskujeta tudi način življenja afriških sužnjev, ki so se morali na Karibih za britanske, francoske, nizozemske in španske gospodarje mučiti na plantažah sladkornega trsa.
Sladkor je bil v Evropi pred 18. stoletjem veliko razkošje, potem pa je postal vsakdanja potreba, zaradi česar je bila trgovina z njim ena najbolj dobičkonosnih. Toda, kaj ima z zasužnjevanjem Afričanov na plantažah opraviti Slovenija? Neposredno nič, a njegovi sledovi so kljub temu vidni tudi v slovenski krajini, reče gospa Pulsipher in s prstom pokaže na idrijski rudnik, od koder so nakopano živo srebro prodajali Španiji, ki ga je mešala v litino za srebrnike v Mehiki in Južni Ameriki, s katerimi so pospeševali svetovno trgovino.
Čeprav se je zgodovina idrijskega rudnika začela pisati še pred evropsko uvedbo suženjstva, je to dejansko pospešilo razcvet ne le rudnika, ampak celotne industrije, ne toliko na Slovenskem, kot pa v takrat najmočnejših kolonialnih silah. A tudi naša mala zgodovina je zaznamovana s kolonializmom; kako drugače opisati pohod avstrijskega nadvojvode Maksimilijana na mehiški prestol, ki ga je spremljala tudi kakšna tisočerica najemniških vojakov z območja takratnih kranjskih dežel, zato se, pribije, Slovenci ne morejo opravičevati sami pred seboj, da so bili imperialisti drugi.
Še posebno zato, ker, to je njena osrednja misel, pravi upokojena profesorica, je industrijski razvoj celotne Evrope 18. in 19. stoletja posledica suženjstva, ki so ga imperialistične države uvedle v kolonijah. Razcvet Evrope se seveda ni začel z industrijsko revolucijo, ampak že davno prej s sposojanjem idej z Bližnjega vzhoda in osrednje Azije.
Prav tako je prepričana, da imajo Američani, ki so suženjstvo uradno odpravili, ne prvi, po državljanski vojni leta 1865, še danes koristi zaradi tega madeža v svoji zgodovini. Navsezadnje so tudi Belo hišo, enega najbolj znanih simbolov ZDA, zgradili s pomočjo suženjskih rok. Ta madež je še temnejši tudi zato, ker so bili osvobojeni temnopolti sužnji žrtve privilegirane bele rase, ki jih je še naprej izkoriščala kot najcenejšo delovno silo.
Kljub izjemno težkim življenjskim razmeram, v katerih so morali životariti sužnji oziroma zasužnjeni ljudje, kot se zdi korektno imenovanje profesorici, je tem uspelo, da so našli oziroma obdržali svoj življenjski smisel in celo razvili nekakšno svojo kulturo. Ustvarjali so si družine in celo skupnosti. Čeprav so prihajali z različnih koncev Afrike, sporazumevali so se lahko le v angleščini, so razvili svoj, nekakšen vaški način življenja, ki jim je in jim še danes pomaga preživeti. Iz te komunikacije so razvili svoj lastni jezik, kreolščino, ki temelji na angleških besedah in afriški slovnici in ima izjemno poveden način podajanja misli, pravi antropologinja. Podatke o nekdanjem življenju sužnjev je črpala iz različnih pisnih virov, sodni zapiski so običajno za to zelo primerni, ko pa sta si z Goodwinom, ki ji je pomagal pri raziskavi, na terenu počasi pridobila zaupanje domačinov, pa tudi iz pričevanj o življenju njihovih starih staršev.
Učbenik Svetovna geografija regij je do dočakal že sedem izdaj.
Značilno za te skupnosti je bilo skupno dvorišče, okrog katerega je bilo razvrščenih kakšnih pet hiš, v katerih so živeli ne toliko po sorodstvenih kot prijateljskih vezeh. Vodje takšne skupnosti so bile običajno starejše ženske in drugi so jim ta status tudi priznavali. Bivalne hiške so si prebivalci postavili sami v prostem času, to je bilo zgodaj zjutraj ali zvečer po celodnevnem delu na plantažah. Material za gradnjo so smeli vzeti iz odpadkov na plantažah, pozneje so jim lastniki dovolili tudi hoditi v gozd. Sčasoma so jim omogočili proste nedelje, pozneje še sobotne popoldneve in v vsem tem času so nenehno delali zase. Začeli so gojiti tudi rastline, katerih pridelke so nato prodajali belim lastnikom, in tako so ti sčasoma postali pravzaprav odvisni od njihovega pridelka.
Še večji, čeprav večinoma zatajevan, je bil prispevek sužnjev v kulturno zakladnico Karibov. Njihova je glasba z žanrom soka oziroma calypso, pod njihovim vplivom je glasba postala tudi sestavni del verskih obredov, njihov vpliv je izrazit tudi v kulinariki, zdravilstvu, zasnovanem na zeliščih, ki so jih spoznali šele na Karibih, in na splošno v kulturi.
Sčasoma so sužnjem lastniki podelili svobodo. Na otokih pod angleško upravo se je to zgodilo že leta 1836, na drugih nekoliko pozneje in danes njihovi potomci vodijo Montserrat. Zaradi svoje delavnosti se, tudi ko emigrirajo v ZDA, razmeroma hitro prebijejo v zgornji srednji razred; številni postanejo profesorji, doktorji ali odvetniki, njihovi dohodki so večinoma višji od povprečnih.
Lydio Pulsihper je življenje z Afroameričani zaznamovalo še bolj kot njenega očeta, ki je pred skoraj 80 leti peš odromal iz Ribnice v francoski Le Havre in od tam odrinil v ZDA, saj sta s partnerjem, ob dveh sinovih, posvojila dve temnopolti deklici. Danes sta to že odrasli ženski, ki morata, zaradi podedovanih družbenih razmer, še vedno razmišljati, ali bosta, čeprav vzgojeni v belopolti družini, a s temnopoltima partnerjema, bolje živeli v belopoltem ali temnopoltem okraju.
Tam je zaslužna profesorica z oddelka za geografijo univerze v Knoxvillu, sicer rojena v Čikagu, tudi častna konzulka Slovenije in ima, pravi, prijetno dolžnost predstavljati sodržavljanom domovino svojih staršev. Rada jim pove, da je Slovenija zelo lepa dežela s čudovitim podeželjem in še lepšim glavnim mestom, da ima izjemno pestro kulinariko in je celo ena prvih držav – Američanom, navajenim hitre hrane, je to verjetno zelo eksotično – ki so sprožile gibanje počasnega prehranjevanja (slow food).
Slovenija kot bogata država
Prav tako pa pove, da sta si Tennessee in Slovenija v marsičem zelo podobna, oba imata gore, sicer so njihove precej nižje kot slovenske, oba imata veliko podeželja in veliko ljudske glasbe, vinsko kulturo in visok življenjski standard.
Slovenija je za pripadnico druge generacije slovenskih izseljencev v ZDA ena najbogatejših držav na svetu, čeprav res ni druga Švica, kakor je bila pripravljena trditi še v začetku tisočletja. Zdaj ne misli več tako, a vztraja, tako kaže tudi statistika OZN, pravi, da je Slovenija med najbogatejšimi državami na svetu. »Vem, da Slovenci tega na slišite radi, a vendar ste na 27. mestu svetovne lestvice najbogatejših po dohodku, izobrazbi in še nekaterih kazalcih. Slovenija je industrijsko razvita država, njeni prebivalci so bistri in delavni ter so bili tudi dovolj modri, da so videli prednosti pridružitvi Evropski uniji. In ta pridružitev je za Slovenijo še danes prednost, čeprav je veliko nasprotnih mnenj, a številke tako kažejo ...«
Čebele delajo Slovenijo drugačno od drugih.
Geografinja in kulturna antropologinja, kakor se predstavi, obiskuje Slovenijo že vse od leta 1958, ko je prvič pripotovala še kot najstnica v spremstvu staršev. Od takrat je vezi z domovino svojega očeta nenehno poglabljala; že v zgodnjih devetdesetih je tudi predavala na oddelkih za antropologijo in geografijo na ljubljanski filozofski fakulteti, pred desetimi leti pa je bila tudi gostujoča profesorica geografije na koprski univerzi.
A kaj je tisto, kar Slovenijo dela drugačno od drugih podobno razvitih držav? To so čebele, izstreli Mac Goodwin, sicer arheolog in življenjski sopotnik ter raziskovalni sodelavec Lydie Pulsipher: »Za Slovenijo je značilna čebelna kultura. Čebelnjaki so del kulturne krajine, imate tudi muzej čebelarstva ter terapije s čebelami in njihovimi izdelki, med uporabljate v kulinariki in pri izdelovanju pijač.«
Del te kulture je par zdaj prenesel tudi v svoj dom v Tennesseeju, saj sta na vrtu postavila čebelnjak, ki ga bosta okrasila z motivi iz njunega življenja. Na čebele še čakata, saj želita vanj vseliti prav rod kranjske čebele, ki jo je mogoče nabaviti tudi v ZDA. Njun čebelnjak bo stal nedaleč stran od miniaturnega kozolca, ki sta ga postavila že pred leti.
Očetov vpliv
Njena naloga kot častne konzulke Slovenije je med drugim tudi, da Američanom predstavlja Slovenijo, pravi hči Josepha (Jožeta) Miheliča, ki se je iz Ribnice izselil v ZDA enkrat po prvi svetovni vojni. Kljub težkemu emigrantskemu življenju je tam doštudiral teologijo in željo po znanju prenesel na hčer, ki je leta 1977 doktorirala na Univerzi Južnega Illinoisa, od leta 1981 pa je predavala na univerzi v Tennesseeju ter se začela zanimati za kulturno in politično zgodovino Vzhodnih Karibov v času evropske dominacije.
Tudi k tej njeni odločitvi je pripomogel očetov vpliv. Joseph je bil politično aktiven še v stari Jugoslaviji; sodeloval je v plebiscitnem gibanju, maturirati pa je moral na Dunaju, ker je prišel v konflikt z domačo duhovščino. V novem svetu je spoznal Afroameričane in razmere, v katerih so morali živeti, ter je o tem doma veliko pripovedoval. Lydie, ki je takrat živela v tako imenovanem belskem delu države, pa se je črnska problematika resnično dotaknila šele, ko je gostovala na Univerzi Tulane v Louisiani, ki je v osrčju afroameriške naselitve v ZDA. Takrat se je odločila za raziskavo suženjstva, ki je skupaj s kolonializmom, neokolonializmom in globalizacijskimi procesi še vedno v središču njene pozornosti.
Njeno raziskavo s plantaže Galway na karibskem otoku Montserrat, o tem, kako so si afriški sužnji organizirali življenje, je prirodoslovni muzej Smithsonian v letih 1990–1993 predstavil v razstavi Semena sprememb. Potem pa ji je nenaden ognjeniški izbruh leta 1997 za 20 let onemogočil nadaljnje raziskave in še danes se je na tem območju nevarno gibati, pravi geografinja in kulturna antropologinja, ki bo v kratkem praznovala 80 let.
Ko je dobesedno ostala brez svojega preučevanega terena, se je lotila knjige Svetovna geografija regij, ki je do danes dočakala že sedem izdaj. Svet se tako hitro spreminja, da morata knjigo – učbenik posodabljati že vsakih 18 mesecev, pravi Goodwin. Na novo ovrednotita vsako zapisano besedo in preverita vsako številko. Skupaj še naprej raziskujeta tudi način življenja afriških sužnjev, ki so se morali na Karibih za britanske, francoske, nizozemske in španske gospodarje mučiti na plantažah sladkornega trsa.
Imperialna preteklost
Sladkor je bil v Evropi pred 18. stoletjem veliko razkošje, potem pa je postal vsakdanja potreba, zaradi česar je bila trgovina z njim ena najbolj dobičkonosnih. Toda, kaj ima z zasužnjevanjem Afričanov na plantažah opraviti Slovenija? Neposredno nič, a njegovi sledovi so kljub temu vidni tudi v slovenski krajini, reče gospa Pulsipher in s prstom pokaže na idrijski rudnik, od koder so nakopano živo srebro prodajali Španiji, ki ga je mešala v litino za srebrnike v Mehiki in Južni Ameriki, s katerimi so pospeševali svetovno trgovino.
Čeprav se je zgodovina idrijskega rudnika začela pisati še pred evropsko uvedbo suženjstva, je to dejansko pospešilo razcvet ne le rudnika, ampak celotne industrije, ne toliko na Slovenskem, kot pa v takrat najmočnejših kolonialnih silah. A tudi naša mala zgodovina je zaznamovana s kolonializmom; kako drugače opisati pohod avstrijskega nadvojvode Maksimilijana na mehiški prestol, ki ga je spremljala tudi kakšna tisočerica najemniških vojakov z območja takratnih kranjskih dežel, zato se, pribije, Slovenci ne morejo opravičevati sami pred seboj, da so bili imperialisti drugi.
Še posebno zato, ker, to je njena osrednja misel, pravi upokojena profesorica, je industrijski razvoj celotne Evrope 18. in 19. stoletja posledica suženjstva, ki so ga imperialistične države uvedle v kolonijah. Razcvet Evrope se seveda ni začel z industrijsko revolucijo, ampak že davno prej s sposojanjem idej z Bližnjega vzhoda in osrednje Azije.
Prav tako je prepričana, da imajo Američani, ki so suženjstvo uradno odpravili, ne prvi, po državljanski vojni leta 1865, še danes koristi zaradi tega madeža v svoji zgodovini. Navsezadnje so tudi Belo hišo, enega najbolj znanih simbolov ZDA, zgradili s pomočjo suženjskih rok. Ta madež je še temnejši tudi zato, ker so bili osvobojeni temnopolti sužnji žrtve privilegirane bele rase, ki jih je še naprej izkoriščala kot najcenejšo delovno silo.
Kljub izjemno težkim življenjskim razmeram, v katerih so morali životariti sužnji oziroma zasužnjeni ljudje, kot se zdi korektno imenovanje profesorici, je tem uspelo, da so našli oziroma obdržali svoj življenjski smisel in celo razvili nekakšno svojo kulturo. Ustvarjali so si družine in celo skupnosti. Čeprav so prihajali z različnih koncev Afrike, sporazumevali so se lahko le v angleščini, so razvili svoj, nekakšen vaški način življenja, ki jim je in jim še danes pomaga preživeti. Iz te komunikacije so razvili svoj lastni jezik, kreolščino, ki temelji na angleških besedah in afriški slovnici in ima izjemno poveden način podajanja misli, pravi antropologinja. Podatke o nekdanjem življenju sužnjev je črpala iz različnih pisnih virov, sodni zapiski so običajno za to zelo primerni, ko pa sta si z Goodwinom, ki ji je pomagal pri raziskavi, na terenu počasi pridobila zaupanje domačinov, pa tudi iz pričevanj o življenju njihovih starih staršev.
Barva kože in predsodki ostanejo
Učbenik Svetovna geografija regij je do dočakal že sedem izdaj.
Značilno za te skupnosti je bilo skupno dvorišče, okrog katerega je bilo razvrščenih kakšnih pet hiš, v katerih so živeli ne toliko po sorodstvenih kot prijateljskih vezeh. Vodje takšne skupnosti so bile običajno starejše ženske in drugi so jim ta status tudi priznavali. Bivalne hiške so si prebivalci postavili sami v prostem času, to je bilo zgodaj zjutraj ali zvečer po celodnevnem delu na plantažah. Material za gradnjo so smeli vzeti iz odpadkov na plantažah, pozneje so jim lastniki dovolili tudi hoditi v gozd. Sčasoma so jim omogočili proste nedelje, pozneje še sobotne popoldneve in v vsem tem času so nenehno delali zase. Začeli so gojiti tudi rastline, katerih pridelke so nato prodajali belim lastnikom, in tako so ti sčasoma postali pravzaprav odvisni od njihovega pridelka.
Še večji, čeprav večinoma zatajevan, je bil prispevek sužnjev v kulturno zakladnico Karibov. Njihova je glasba z žanrom soka oziroma calypso, pod njihovim vplivom je glasba postala tudi sestavni del verskih obredov, njihov vpliv je izrazit tudi v kulinariki, zdravilstvu, zasnovanem na zeliščih, ki so jih spoznali šele na Karibih, in na splošno v kulturi.
Sčasoma so sužnjem lastniki podelili svobodo. Na otokih pod angleško upravo se je to zgodilo že leta 1836, na drugih nekoliko pozneje in danes njihovi potomci vodijo Montserrat. Zaradi svoje delavnosti se, tudi ko emigrirajo v ZDA, razmeroma hitro prebijejo v zgornji srednji razred; številni postanejo profesorji, doktorji ali odvetniki, njihovi dohodki so večinoma višji od povprečnih.
Lydio Pulsihper je življenje z Afroameričani zaznamovalo še bolj kot njenega očeta, ki je pred skoraj 80 leti peš odromal iz Ribnice v francoski Le Havre in od tam odrinil v ZDA, saj sta s partnerjem, ob dveh sinovih, posvojila dve temnopolti deklici. Danes sta to že odrasli ženski, ki morata, zaradi podedovanih družbenih razmer, še vedno razmišljati, ali bosta, čeprav vzgojeni v belopolti družini, a s temnopoltima partnerjema, bolje živeli v belopoltem ali temnopoltem okraju.
