Mlin in Mura sta mu bila vse

V mlinu je vztrajal skoraj do zadnjega, še na silvestrovo se je s kolesom pripeljal pogledat, ali je vse v redu, in poklepetat s strankami.
Fotografija: Mirč se je poslovil za vedno. A njegova duša gotovo lebdi kje nad mrtvicami ali prodišči Mure. FOTO: Jože Pojbič
Odpri galerijo
Mirč se je poslovil za vedno. A njegova duša gotovo lebdi kje nad mrtvicami ali prodišči Mure. FOTO: Jože Pojbič

»Lepo, spokojno je sedeti na klopci ob Muri, opazovati počasno vrtenje vodnega kolesa Babičevega mlina, poslušati žuborenje vode ob kumpih (čolnih) in z Mirčem Babičem razpredati o starih časih. Poln mirnega zadovoljstva je ta šestinosemdesetletnik, ki kljub temu, da je mlinarsko obrt že davno prevzela njegova hči Karmen, še vedno vsak dan prihaja delat in tu ostaja do večera. To počne že več kot sedemdeset let, in kolikor ga poznam, bo isto počel, dokler bo mogel,« sem pred poldrugim letom zapisal v članku o reki Muri v Delovi prilogi ob stoti obletnici priključitve Prekmurja.

Mlin je bil Mirču delavnica, pisarna, dnevna soba, včasih tudi spalnica. FOTO: Jože Pojbič
Mlin je bil Mirču delavnica, pisarna, dnevna soba, včasih tudi spalnica. FOTO: Jože Pojbič


Res je Mirč vztrajal v mlinu skoraj do zadnjega. Še na silvestrovo se je s kolesom pripeljal pogledat, ali je vse v redu, in poklepetat s strankami, se spominja hči Karmen. Po novem letu pa so na testiranju ugotovili, da je okužen z novim koronavirusom. Nobenih znakov ni imel in nobenih težav, pravi Karmen.


Kraj, kjer se je počutil domače in živo


Tudi drugače je bil ves čas zdrav in še največja težava zanj je bila, da zaradi karantene ni mogel k mlinu. Tako dolgo ni bil odsoten verjetno še nikoli v zadnjih sedemdesetih letih, odkar je kot vajenec začel mlinariti pri svojem očetu. »Potem se je kar zgodilo. Še zdaj ne vemo, zakaj je umrl, rezultatov obdukcije še nimamo, toda nobenih znakov resne bolezni ni imel.«

A tudi ko bodo rezultati obdukcije znani, v njih najbrž ne bodo zapisani vsi vzroki nenadne smrti. Kajti kolikor sem poznal Mirča – in poznal sem ga štiri desetletja –, je k temu, da se je poslovil, vsaj malo pripomoglo dejstvo, da ni več smel k mlinu.

Ko ob visoki Muri voda teče čez dvorišče Babičevega mlina, do njega ni mogoče priti drugače kot s čolnom. Tudi oziroma še posebno takrat je Mirč vztrajal v mlinu. FOTO: Jože Pojbič
Ko ob visoki Muri voda teče čez dvorišče Babičevega mlina, do njega ni mogoče priti drugače kot s čolnom. Tudi oziroma še posebno takrat je Mirč vztrajal v mlinu. FOTO: Jože Pojbič


Ker zanj sta bila mlin in Mura vse. Mlin je bil večna skrb in večno delo, a edino v njem se je počutil domače in živega. Mura pa je bila po eni strani zaveznica, ki je gnala in ohranjala pri življenju mlin, po drugi večna grožnja in potuhnjena sovražnica, ki je kadarkoli lahko naglo narasla, razbijala in uničevala. Nekakšen neločljiv, v dobrem in slabem, v ljubezni in sovraštvu, v medsebojnem podpiranju in grožnjah povezan trio so bili teh več kot sedem desetletij Mirč, njegov mlin in dvolična reka. »Res je, več je bil pri mlinu kot doma. Samo ob redkih praznikih, kot so božič, novo leto ali velika noč, je ostal ves dan doma, sicer pa je vedno šel tja,« se spominja Karmen.

»Z mlinom je tako, da moraš z njim živeti. Tu moraš pustiti življenje,« mi je o svoji večni prisotnosti pri njem vedno govoril in priznaval, da drugače sploh ne bi znal živeti.


Tu bi lahko lebdela tudi Mirčeva duša


A ni bil samo mlin tisto, kar ga je vedno znova privabljalo k reki. Mirč si je v desetletjih mlinarstva ob Muri ustvaril mehurček počasne spokojnosti, v katerem je edino znal živeti in v katerega je sicer z veseljem, a le za kratek čas spuščal obiskovalce od zunaj, stranke, kupce moke, radovedneže, nas novinarje ... Najraje pa je bil v svojem mehurčku sam.

V svojem mehurčku ob Muri je bil najbolj srečen.
V svojem mehurčku ob Muri je bil najbolj srečen.


In bil je v njem tudi v razmerah, v kakršnih si nihče drug ni upal ali pa ni mogel k reki. Ko je narasla silila iz struge in zalivala jarke in gozd znotraj obrambnih nasipov, se je kar zabarikadiral v mlinu in pazil, da visoka voda ne poškoduje plavajočega mlinskega kolesa. S čolnom je le enkrat na dan na suho prihajal po hrano, drugače pa je bil v mlinu, dokler voda ni upadla. Takrat je tam tudi prenočil in prisluškoval dogajanju na reki, da bi lahko takoj reševal, če bi se v kolo zagozdilo kakšno plavajoče deblo. In nikoli ga ni bilo strah zase. Vedno ga je skrbelo le, da se ne bi kaj zgodilo mlinu.

Hči Karmen pravi, da ne ve, kako bo zmogla sama, brez Mirča. Če se karkoli zgodi na plavajočem kolesu, sta za posredovanje in popravilo potrebna dva moška, ki se na zadeve spoznata. Pa tudi ni pripravljena vsega svojega življenja pustiti v mlinu, kot je to storil on, nam je dejala že pred časom. »Počakali bomo, da se stvari umirijo in se poslovimo od očeta, nato pa bomo razmislili, kako naprej,« pravi.

Za popravila plavajočega kolesa, kot ob visoki Muri lani poleti, sta potrebna dva izkušena možaka.
Za popravila plavajočega kolesa, kot ob visoki Muri lani poleti, sta potrebna dva izkušena možaka.


Pokojni filozof, etnolog in novinar Štefan Smej je o njemu tako ljubi Muri napisal, da bi tu lahko lebdela duša. Njegova je zagotovo tu nekje, v mrtvicah ali nad brzico, ki žubori čez prodnike. In brez dvoma se ji je v teh hladnih januarskih dneh pridružila tudi Mirčeva. A ta najbrž ne lebdi daleč od mlina. Za vsak primer ...

Kadar je Mura narasla, je Mirč k mlinu odhajal s čolnom. Foto Jože Pojbič
Kadar je Mura narasla, je Mirč k mlinu odhajal s čolnom. Foto Jože Pojbič

Komentarji: