V nadaljevanju preberite še:

Profesor in raziskovalec Mamduh Eldamati je trenutno profesor egiptologije na Univerzi Ain Šams. Med letoma 2001 in 2004 je bil generalni direktor Egipčanskega muzeja v Kairu, med letoma 2014 in 2016 pa egiptovski minister za antikvitete. Za svoje delo je prejel več mednarodnih nagrad. Lani oktobra je bil prvič v Ljubljani, kjer je sodeloval na tretjem kolokviju SloveNile: Slovensko-egiptovska platforma za dediščinsko znanost. Takrat je na ljubljanski filozofski fakulteti, na dogodku z naslovom Na poti h koptskim študijam na Univerzi v Ljubljani, s predavanjem o vplivih staroegipčanske umetnosti na koptsko kulturo slovesno odprl Leto dediščine.

V zadnjem času je platforma SloveNile, ki jo je ustanovil dr. Abdelrazek Elnaggar, postala neuradno slovensko egiptološko društvo, na Filozofski fakulteti pa je v okviru Centra za bližnjevzhodne študije pod vodstvom dr. Jana Ciglenečkega zaživel tudi Odsek za egiptologijo in koptologijo, ki je prva institucionalizirana enota za študij in preučevanje starega Egipta v Sloveniji.

Na povabilo novoustanovljenega Centra za bližnjevzhodne študije, ki deluje v okviru Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in vključuje tudi Odsek za egiptologijo in koptologijo, je bil junija tukaj še drugič. Srečala sva se nekaj dni po njegovem zadnjem predavanju, ko je v okviru rednih Lavrinovih egiptoloških večerov govoril o motivu bega svete družine v Egipt v koptski in renesančni umetnosti.

Mamduh Eldamati: Bolj ko preučujemo zapise starega Egipta, bolj z gotovostjo lahko trdim, da so ženske v starem Egiptu imele poseben status in položaj, kakršnega niso imele v drugih civilizacijah. Na številnih upodobitvah, skulpturah in reliefih z zapisi lahko vidimo in sklepamo na enakopraven odnos žensk in moških, njihovo vključenost v družbeno dogajanje, tudi njihov odnos do skrbi za telo, lepoto, modo.Tudi navadne ženske so se lahko poročale po svoji izbiri, lahko so se ločile od soproga, lahko so vodile svoj posel, imele so pravico do dedovanja, zasedale so visoke državniške funkcije, bile so zdravnice, učiteljice, pisarke ...

- Kje je razlog, da je bilo v zgodovini starega Egipta kar nekaj samostojnih, pomembnih vladaric? Sploh če to primerjamo z zgodovino zahodne civilizacije po Kristusu.

Spet se moram vrniti k boginji Izidi. V staroegipčanski tradiciji velja, da je bil prvi kralj Egipta bog Oziris. Ki ga je ubil njegov brat Set. A Izida, njegova soproga in sestra, je bila tedaj noseča z njunim sinom Horusom, rodila je sina, odšla je v delto Nila in tam vzgajala otroka, dokler ni odrasel, in ga nato spodbudila, da Setu prevzame očetov prestol. Horusu je to tudi uspelo, premagal je Seta, ki se je predstavljal tudi v podobi krokodila, in maščeval očetovo smrt. Tako so vsi kralji, ki so vladali Egiptu, morali postati utelešenje Horusa. Imeli so naziv Horus.

In če je ženska kot mati zavarovala svojega sina, da je postal Horus, ker je bil premlad, da bi vladal, je sama vladala kot regentka v njenem imenu. To pomeni, da je sama prevzela vlogo boginje Izide in je vladala, dokler njen sin ni odrasel in prevzel prestol. Zato imamo veliko žensk, ki so vladale Egiptu kot koregentke in so varovale prestol, dokler ga ni nasledil sin.

- Imate svojo lestvico najpomembnejših vladaric?

Gotovo velja za najpomembnejšo Hačepsut, takoj za njo je Kleopatra VII., ki je Egiptu vladala 21 let, izvedla številne gospodarske reforme in v enem najbolj kritičnih trenutkov egipčanske zgodovine z diplomacijo in odločnostjo skušala ohraniti neodvisnost Egipta. Tretja pa je po mojem mnenju sultanka Šajar al Dur, ki je vladala v Egiptu in Siriji v sredini 13. stoletja.

Da, vladala je zelo kratek čas, po smrti svojega prvega moža med sedmo križarsko vojno proti Egiptu je imela ključno vlogo. Postala je prva egiptovska sultanka, kar je pomenilo konec vladavine Ajubidov in začetek dobe mamelukov.