Priznani egiptolog: Sarkofaga v Vipavi sta izjemna, na svetu le še štirje takšni

Profesor in raziskovalec Mamduh Eldamati je trenutno profesor egiptologije na Univerzi Ain Šams. Med letoma 2001 in 2004 je bil generalni direktor Egipčanskega muzeja v Kairu, med letoma 2014 in 2016 pa egiptovski minister za antikvitete. Za svoje delo je prejel več mednarodnih nagrad. Lani oktobra je bil prvič v Ljubljani, kjer je sodeloval na tretjem kolokviju SloveNile: Slovensko-egiptovska platforma za dediščinsko znanost. Takrat je na ljubljanski filozofski fakulteti, na dogodku z naslovom Na poti h koptskim študijam na Univerzi v Ljubljani, s predavanjem o vplivih staroegipčanske umetnosti na koptsko kulturo slovesno odprl Leto dediščine.

V zadnjem času je platforma SloveNile, ki jo je ustanovil dr. Abdelrazek Elnaggar, postala neuradno slovensko egiptološko društvo, na Filozofski fakulteti pa je v okviru Centra za bližnjevzhodne študije pod vodstvom dr. Jana Ciglenečkega zaživel tudi Odsek za egiptologijo in koptologijo, ki je prva institucionalizirana enota za študij in preučevanje starega Egipta v Sloveniji.

Na povabilo novoustanovljenega Centra za bližnjevzhodne študije, ki deluje v okviru Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in vključuje tudi Odsek za egiptologijo in koptologijo, je bil junija tukaj še drugič. Srečala sva se nekaj dni po njegovem zadnjem predavanju, ko je v okviru rednih Lavrinovih egiptoloških večerov govoril o motivu bega svete družine v Egipt v koptski in renesančni umetnosti.

Na zadnjih dveh obiskih ste videli kar lep del naše dežele, zdaj ste se vrnili z Bleda. Kakšni so vaši vtisi o Sloveniji?

Moram reči, da sem izredno vesel, da sem tukaj že drugič, in glede na naše uspešno sodelovanje z Univerzo v Ljubljani upam, da to ni zadnjič. Zelo sem navdušen nad lepoto vaše dežele, vaše prestolnice, in da, seveda, tudi Bled je edinstven kraj, z jezerom, otočkom, gozdovi ... Zelo romantičen kraj. Žal nisem imel dovolj časa, da bi vašo deželo raziskal še podrobneje.

Zadnjič, ko ste bili tukaj, ste obiskali tudi Vipavo, kjer sta dva sarkofaga, ki ju je iz Gize pripeljal eden naših pionirjev arheologije, konzul Anton Lavrin. Obiskali ste tudi grad Miramar v bližini Trsta, kjer na pomolu stoji sfinga iz rdečega granita, ki jo je Lavrin podaril nadvojvodi Maksimiljanu. Kako gledate na te kose starega Egipta, raztresene po svetu?

(Nasmešek.) To samo pomeni, da je stari Egipt povsod. Sarkofaga, ki ju je Anton Lavrin odkril v Gizi, sta res izjemna spomenika iz starega kraljestva, imata izjemno visoko starost, okrog 2450 pr. n. št., in visoko vrednost, saj so na svetu le še štirje takšni sarkofagi.

In tudi mumija v vašem Narodnem muzeju je zelo star kos. Dobro se spomnim tudi obiska vile Rafut blizu Nove Gorice, zgrajene v mameluškem slogu, vašega arhitekta Antona Laščaka.

Arhitekta, ki je v Egiptu skoraj večja zvezda kot pri nas.

Da, v Egiptu je bil dobesedno dvorni arhitekt. Že konec 19. stoletja, ko je prišel v Aleksandrijo, je zaslovel z galerijo Menasce. Nato je tako v Aleksandriji kot v Kairu projektiral številne prestižne palače, kot na primer palačo Suarez in palačo velikega vezirja, kraljevski klub, sedež narodne banke Misr, kraljevo rezidenco Abdin ter znamenito koptsko cerkev sv. Petra in Pavla. V Aleksandriji pa vilo Mazloum paše, vilo Laurens in glavno železniško postajo.

Kot sem slišal, poskušajo narediti projekt za obnovo te njegove vile, morda jo bodo uporabili kot muzej, kar bi bila dobra rešitev, saj bi hiša predstavljala arhitekturno zgodovino tako Egipta kot Slovenije. Velja za enega najlepših primerov neoislamskega sloga v Evropi.

Mamduh Eldamati: Stari Egipčani so govorili staroegipčanski jezik, imeli so dve vrsti pisave. FOTO: Leon Vidic

Očitno obstaja veliko bolj intenzivna povezava med Egiptom in Slovenijo, kot se je zavedamo. Od Laščaka, Lavrina, naših aleksandrink se zdaj povezujemo še na ravni Univerze v Ljubljani in vaše Univerze Ain Šams. Prav tako naši in vaši raziskovalci sodelujejo na številnih projekti, kot sta SloveNile in Center za bližnjevzhodne študije?

Resnično sem vesel, da je steklo sodelovanje med obema univerzama. Začeli smo z izmenjavami študentov in profesorjev na področju dediščinske znanosti, kar je pomembno za prihodnje odnose in izmenjave. Zdaj pa razširjamo stike tudi v egiptologiji in koptologiji. Prejšnjič sem Ljubljano obiskal skupaj z rektorjem Univerze Ain Šams in podpisali smo memorandum o sodelovanju z rektorjem Univerze v Ljubljani dr. Gregorjem Majdičem. To je bil tudi namen mojega tokratnega predavanja – dati zagon temu področju.

V Egiptu imamo dobre izkušnje s šolo egiptologije, ki bi lahko delovala pod okriljem univerze, in to za javnost – ne samo za študente. To da obiskovalcem dober uvid v egiptologijo. Kot direktor Egipčanskega muzeja v Kairu sem vzpostavil to šolo, kjer so se tako mladi kot starejši lahko seznanili z muzejskimi artefakti, s simboli, lahko so študirali hieroglife, staroegipčanske tekste, imeli smo tudi poletno šolo za najmlajše.

Lani ste imeli na sedežu Univerze v Ljubljani zelo obiskano predavanje o vaših raziskavah v Tutankamonovi grobnici, v prostorih filozofske fakultete pa še predavanje o vplivu staroegipčanske umetnosti na koptsko umetnost – a vaše osrednje področje raziskovanja je sicer staroegipčanski jezik?

Da, osnovno področje mojega študija so hieroglifi, staroegipčanska pisava. Vendar sem vodil tudi številna izkopavanja, v Heliopolisu, v Luksorju, pa tudi v templju Dendera, posvečenem boginji Hator.

Dendera, eden najlepših in najbolj ohranjenih templjev, ki ga je obnovila ptolemajska dinastija? Kaj ste našli tam?

Jaz sem sicer vodil izkopavanja zunaj templja, na območju, kjer sem našel koptski kompleks, ostanke zgodnjekrščanskega mesta, ki smo ga datirali med 5. in 11. stoletje našega štetja.

Raziskovanje v bližini templja Dendera, marca 2023. FOTO: arhiv Mamduha Eldamatija

Zanimivo se mi zdi, da se kot raziskovalec kulture in umetnosti starega Egipta ukvarjate tudi z zgodnjekrščansko, torej koptsko dediščino. Kaj vas tako fascinira pri tem?

Vsak egiptolog se dobro zaveda, zakaj je koptska umetnost tako pomembna – ker pomeni nadaljevanje egipčanske civilizacije, skozi koptsko umetnost lahko vidiš kontinuiteto. Tudi zato sem se posvetil študiju koptskega jezika in koptske umetnosti.

Je koptščina torej zadnji jezik, v katerem lahko zasledimo ostanke staroegipčanskega jezika? Je res, da je koptski jezik najverjetneje najbolj podoben jeziku, ki ga je govorila tudi Kleopatra VII., če vemo, da se je edina v dinastiji naučila jezika egipčanskega ljudstva?

To je zelo pomembno in hkrati kompleksno vprašanje, ker vam bom moral v obrisih razložiti celoten razvoj jezika. Staroegipčanski jezik se je namreč razvijal skozi tisočletja in iz klasičnega prešel v različne dialekte, ki so obstajali v zadnjem obdobju pred prihodom Aleksandra Velikega, pred Ptolemajci.

Stari Egipčani so govorili staroegipčanski jezik, imeli so dve vrsti pisave. Hieroglifi so, kot veste, pisava, ki kombinira slikovne simbole s fonetičnimi elementi, ki so se razvili v kompleksnejši sistem z več kot tisoč različnimi znaki. Kot vemo, hierós v grščini pomeni svet in glýphō pomeni graviram oziroma pišem. Torej gre za »sveto pisavo«.

Potem imamo hierotsko pisavo, ki so jo uporabljali svečeniki. Iz nje se je razvila demotska, kurzivna oblika staroegipčanskega jezika, ki se je uporabljala za vsakdanje dokumente in nekatera literarna dela. Ko je na ozemlje Egipta, ki je bil takrat pod Perzijci, vstopil Aleksander Veliki, si je po njegovi smrti del njegovega ozemlja, Egipt, vzel Ptolemaj I. Soter, ki je začel z dinastijo Ptolemajcev. Ta grško-makedonska dinastija je govorila in pisala zgolj grško.

Prof. dr. Eldamati:  Tudi Kleopatra VII. je svojo vlogo samostojne vladarice, namestnice Izide, gradila na tem, da je vladala kot regentka svojemu sinu Cezarionu, ki sta ga imela s Cezarjem. Ta je postal Horus, maščevalec svojega umorjenega očeta Cezarja, ki ga je v Egiptu povzdignila v Ozirisa. FOTO:  Shutterstock Shutterstock

V knjigi Kraljice Egipta postavite zanimivo teorijo, da je bila mati Kleopatre VII., o kateri se zgodovinarji ne morejo zediniti, v resnici hčerka visokega svečenika, od tod naj bi tekoče govorila egipčanski jezik.

Zavedam se, da so mnenja zgodovinarjev in arheologov o tem različna, večina trdi, da je mati Kleopatre VII. še vedno neznanka, a vendar se na podlagi novih odkritij vse bolj nagibam k temu, da je morala biti njena mati hči svečenika, in sicer visokega svečenika Ptaha v Memfisu. Kar pomeni, da je poleg grške v njej tudi nekaj egipčanske krvi. In tudi zato je lahko tekoče govorila egipčanski jezik, ker je bil to jezik njene matere.

Kot sem rekel, se je v ptolemajskem obdobju v Aleksandrijo naselilo še posebej veliko Grkov, ki so se naselili po vsej deželi. Z njimi so v stik prišli tudi domačini, ki so govorili staroegipčanski jezik, vendar so zaradi enostavnosti od Grkov prevzeli pisavo in v grški pisavi začeli zapisovati svoj jezik.

To je bilo okrog leta 204 pred našim štetjem, v času Ptolemaja IV., ko je nekdo zapisal njegovo ime z grškimi črkami. Ne vemo, kdo je to zapisal, a smo našli zapis njegovega imena v grški pisavi.

V tistem obdobju so ljudje, ki niso več poznali demotske pisave, postopoma svoj dialekt začeli zapisovati z grškimi črkami. Do 4. stoletja našega štetja je demotsko pisavo nadomestil koptski jezik. In tako je postal tudi jezik Biblije, ko so knjigo knjig prevedli v koptski jezik.

Ena od upodobitev egipčanske boginje Izide FOTO:  Mary Prentice Getty Images/istockphoto

Kako je torej staroegipčanska umetnost vplivala na koptsko umetnost? Kako si razložimo to, kar smo slišali tudi na vašem predavanju: da je podoba Marije z Jezusom posnetek podobe boginje Izide s Horusom v naročju? Kako si razložimo, da so nekatere molitve Devici Mariji predelava starodavnih molitev boginji Izidi? Kako si, če to vse vemo, racionalno razložimo vero?

To je težko razložiti in to je tudi polje, v katero je nevarno vstopati. (Nasmešek.) V 4. in 5. stoletju našega štetja je v Egiptu obstajala mešanica egipčanske in novokrščanske umetnosti, začela se je ponovna uporaba starodavnih simbolov in podob. Pred 4. stoletjem so bile podobe boginje Izide, kako doji svojega sina Horusa.

Šele v 5. stoletju našega štetja se pojavijo podobe, ki so nekakšna mešanica podobe Izide s Horusom in matere Marije, ki doji sina Jezusa. To je pomagalo ljudem, da so sprejeli in bolje razumeli novo religijo, krščansko vero. Do takrat so poznali zgolj tisto, kar so imeli prej, kult matere boginje Izide in Horusa, Ozirisa in drugih.

Ko je po Kleopatrinem porazu Egipt prešel pod oblast rimskega imperija in se je sredi prvega stoletja našega štetja začelo širiti krščanstvo, so se zgodnji kristjani morali skrivati. Uporabljali so opuščene grobnice in templje, da so tam prakticirali bogoslužje in se posvečali asketskemu življenju. Ko greste po templjih po Egiptu, boste v mnogih videli koptske znake in podobe. Recimo v templju File, posvečenem Izidi, vidimo koptske križe ...

Pa tudi uničene reliefne podobe egipčanskih božanstev.

Tudi, da. To je vse del časa, nova religija želi izbrisati prejšnjo.

Na koncu 4. stoletja, na začetku 5. stoletja, ko je krščanstvo postalo edina uradna religija, je aleksandrijski patriarh Teofil, ki mu lahko rečemo tudi prvi koptski papež, zaprosil rimskega cesarja Teodozija I., da lahko uniči egipčanske simbole v templjih in jih ponovno uporabi za nove cerkve. To dovoljenje je dobil. In ne le to. Teodozij I. je opustil poganske praznike in zaprl poganske templje, tudi znameniti tempelj Serapisa v Aleksandriji, ki je bil eden najbolj veličastnih templjev z izjemno bogato knjižnico, ki je veljala za hčerko velike Aleksandrijske knjižnice.

Od takrat, ko je krščanstvo postalo uradna religija rimskega imperija, so začeli graditi cerkve, prav tako so uporabili že obstoječe templje. In v templjih so našli kipe in podobe Izide in Horusa, ki so jih spremenili v podobe Marije in Jezusa.

Mamduh Eldamati: Križ sprva za kristjane ni mogel biti simbol ljubezni in večnosti. FOTO: Leon VidicFOTO: Leon Vidic

Toda v tistem času Marija ni bila še uradno prepoznana kot mati Boga, božja mati, saj se je to zgodilo šele na 3. ekumenskem koncilu v Efezu leta 431.

Ne. Tudi križ se je kot simbol krščanstva začel uporabljati relativno pozno. Najverjetneje izhaja iz egipčanskega križa ankh, ki simbolizira večnost, a vsaj do recimo 3. stoletja v krščanstvu ni bil prepoznan kot pozitiven simbol, ampak kot simbol kazni, orodje mučenja.

Po evangelistih Nove zaveze vemo, da je bil Jezus križan na križu skupaj z drugima razbojnikoma. Zato križ sprva za kristjane ni mogel biti simbol ljubezni in večnosti. Toda kasneje je prav križ ankh, ki ga običajno na upodobitvah v poslikavah in reliefih drži v rokah Izida, postal simbol krščanstva, torej upanja v večno življenje.

Tako preprosto in hkrati kompleksno. Vse je imitacija imitacije.

Spomnim se besed uglednega starega profesorja na fakulteti, ki mi je rekel: Če se boste odločili za študij civilizacije starega Egipta ali katere koli druge starodavne civilizacije, ne razmišljajte z umom človeka 21. stoletja. Razmišljajte s stališča njihove religije, njihovih prepričanj, da bi lahko razumeli njihova sporočila. Če hočem razumeti staroegipčansko civilizacijo, se moram posvetiti boginji Izidi, razumeti, kaj je predstavljala takrat, kako so jo dojemali vladarji in preprosto ljudstvo. Torej, moram jo videti kot eden od vernikov Izide.

Raziskovanju na področju, kjer stoji eno najbolj ohranjenih svetišč, posvečenih boginji Hator,  Dendera. FOTO: arhiv Mamduha Eldamatija

Katera nedavna odkritja v egipčanski arheologiji so po vašem mnenju najbolj vplivala na naše razumevanje staroegipčanske kulture ali religije? Pred leti mi je arheologinja Salima Ikram rekla, da nas čakajo neverjetna odkritja prav na območju Heliopolisa. To je tudi eno od vaših področij raziskovanja.

S tem bi se strinjal. Že več let vodim ekipo pri izkopavanjih na območju Arab Hisn na vzhodu Kaira, prav na območju velikega templja boga sonca v starodavnem Heliopolisu. Heliopolis velja za eno najstarejših mest v Egiptu, ki je doživelo razcvet v obdobju starega in srednjega kraljestva. Kasneje, že v ptolemajskih časih, je bil velik del templjev že porušen, še kasneje so templje porušili in jih uporabili za gradnjo srednjeveškega Kaira.

Ugotovili smo, da je tam stal eden največjih templjev bogu sonca, kjer je bila ena prvih univerz tistega časa. Našli smo zapise na papirusu, ki ga danes hranijo v muzeju v Leipzigu. Pisec papirusa je na začetku zapisal, da je diplomiral na starodavni univerzi Heliopolis. To je torej davni predhodnik naše Univerze Ain Šams, ki je v neposredni bližini. (Nasmešek.)

Sarkofag faraona Tutankamona v Egipčanskem muzeju v Kairu Foto Khaled Desouki Afp

Katero bi bilo po vašem mnenju najpomembnejše arheološko odkritje v egiptologiji po Howardovem odkritju Tutankamonove grobnice? Glede na to, da že dobro desetletje raziskujete prav Tutankamonovo grobnico, kaj ste našli?

Vsako odkritje je za nas izjemno pomembno, vsako novo odkritje doda kamenček v mozaiku slike, ki jo imamo o starodavni civilizaciji. Oktobra 2015, ko smo s Hirokacujem Vatanabejem, japonskim specialistom za radarsko skeniranje, prvič pregledali Tutankamonovo grobnico, smo odkrili, da tam obstaja še en neodkrit prostor. Raziskave smo nadaljevali z ekipo National Geographica, a so bili rezultati neprepričljivi. Nato smo se vračali in z georadarji večkrat skenirali notranje stene Tutankamonove grobnice in prostore okoli nje, da bi ugotovili, ali je za stenami še kakšna pogrebna sobana.

Bi bilo res verjetno, da bi bila tam lahko grobnica egiptovske kraljice Nefretete, ene najslavnejših kraljic Egipta in žene faraona Ehnatona (Amenhotepa IV.), ki velja za tistega, ki je izvedel največjo versko revolucijo tistega obdobja?

To teorijo razvija britanski raziskovalec Nicholas Reeves, ki na podlagi hieroglifov v grobnici sklepa, da bi bila v skriti sobani poleg pogrebne komore Tutankamona, torej njenega pastorka, pokopana prav Nefretete. Tega ne zatrjujem. Jaz predvsem raziskujem. (Nasmešek.) A če se bo izkazalo, da je v grobnici še ena komora, bo to eno najpomembnejših odkritij v tem stoletju, ker bomo najverjetneje odkrili člana ali članico Tutankamonove družine.

Svojo knjigo Kraljice Egipta začnete s položajem žensk v starem Egiptu in nam postrežete z zanimivimi citati iz tistega časa, ki vsi kažejo na zelo poseben odnos do žensk.

Bolj ko preučujemo zapise starega Egipta, bolj z gotovostjo lahko trdim, da so ženske v starem Egiptu imele poseben status in položaj, kakršnega niso imele v drugih civilizacijah. Na številnih upodobitvah, skulpturah in reliefih z zapisi lahko vidimo in sklepamo na enakopraven odnos žensk in moških, njihovo vključenost v družbeno dogajanje, tudi njihov odnos do skrbi za telo, lepoto, modo.

A najbolj pomembne dokaze o statusu žensk lahko najdemo v starih tekstih. Recimo v besedilu, napisanem kakih dva tisoč let pred našim štetjem, ko modrec pravi svojemu sinu: »Če želiš zadovoljiti Boga, ljubi svojo življenjsko partnerico, približaj jo svojemu srcu, ker je po božji volji ona dvojčica tvoje duše.« To je le en primer od številnih zapisov, po katerih lahko sklepamo na enakopravnost, spoštovanje žensk. Tudi navadne ženske so se lahko poročale po svoji izbiri, lahko so se ločile od soproga, lahko so vodile svoj posel, imele so pravico do dedovanja, zasedale so visoke državniške funkcije, bile so zdravnice, učiteljice, pisarke ...

Kje je razlog, da je bilo v zgodovini starega Egipta kar nekaj samostojnih, pomembnih vladaric? Sploh če to primerjamo z zgodovino zahodne civilizacije po Kristusu.

Spet se moram vrniti k boginji Izidi. V staroegipčanski tradiciji velja, da je bil prvi kralj Egipta bog Oziris. Ki ga je ubil njegov brat Set. A Izida, njegova soproga in sestra, je bila tedaj noseča z njunim sinom Horusom, rodila je sina, odšla je v delto Nila in tam vzgajala otroka, dokler ni odrasel, in ga nato spodbudila, da Setu prevzame očetov prestol. Horusu je to tudi uspelo, premagal je Seta, ki se je predstavljal tudi v podobi krokodila, in maščeval očetovo smrt. Tako so vsi kralji, ki so vladali Egiptu, morali postati utelešenje Horusa. Imeli so naziv Horus.

In če je ženska kot mati zavarovala svojega sina, da je postal Horus, ker je bil premlad, da bi vladal, je sama vladala kot regentka v njenem imenu. To pomeni, da je sama prevzela vlogo boginje Izide in je vladala, dokler njen sin ni odrasel in prevzel prestol. Zato imamo veliko žensk, ki so vladale Egiptu kot koregentke in so varovale prestol, dokler ga ni nasledil sin.

Kip kraljice Nefretete v Berlinu. Ne poznamo dobro njenega porekla, ne vemo niti, ali je bila kraljevske krvi. Zelo blizu je bila svojemu soprogu, ki ga poznamo predvsem kot Ehnatona, začetnika religijske in umetnostne revolucije. Foto Fabrizio Bensch/Reuters

Imate svojo lestvico najpomembnejših vladaric?

Gotovo velja za najpomembnejšo Hačepsut, takoj za njo je Kleopatra VII., ki je Egiptu vladala 21 let, izvedla številne gospodarske reforme in v enem najbolj kritičnih trenutkov egipčanske zgodovine z diplomacijo in odločnostjo skušala ohraniti neodvisnost Egipta. Tretja pa je po mojem mnenju sultanka Šajar al Dur, ki je vladala v Egiptu in Siriji v sredini 13. stoletja.

O njej pri nas vemo zelo malo.

Da, vladala je zelo kratek čas, po smrti svojega prvega moža med sedmo križarsko vojno proti Egiptu je imela ključno vlogo. Postala je prva egiptovska sultanka, kar je pomenilo konec vladavine Ajubidov in začetek dobe mamelukov.

Je Hačepsut, vladarica 18. dinastije, ki se je upodabljala kot moški faraon, dejansko vladala samostojno? Kaj je po vašem njen največji prispevek?

Hačepsut je res pokazala, kako lahko uspešno vlada velikemu imperiju, in s svojo politiko miru in trgovine je prispevala k širitvi egiptovskega vpliva brez vojn. Po smrti njenega polbrata in moža Tutmozisa II. je vladala kot regentka svojega posvojenca Tutmozisa III., ki je prestol podedoval pri dveh letih. Nekaj let po svojem regentstvu je Hačepsut prevzela položaj faraona in se dejansko dala upodabljati kot moški faraon. Upodabljala se je kot Horus. A hkrati je poudarjala tudi svoje ženske lastnosti, na nekaterih kipih jo vidimo kot žensko. Hotela je pokazati, da je hkrati mati in oče kraljestva, in si prisvojila vse kraljevske nazive.

A to je res edinstven primer. Druge vladarice so v Egiptu vladale kot regentke. Tudi Kleopatra VII. je svojo vlogo samostojne vladarice, namestnice Izide, gradila na tem, da je vladala kot regentka svojemu sinu Cezarionu, ki sta ga imela s Cezarjem. Ta je postal Horus, maščevalec svojega umorjenega očeta Cezarja, ki ga je v Egiptu povzdignila v Ozirisa. Pri njej poznamo samo en primer, kjer je upodobljena kot moški.

Mislite na njeno podobo na kovancu?

Ne, na reliefu na steli. To je edini primer, relief.

Zanimivo, da med najpomembnejše vladarice niste uvrstili Nefretete, soproge Ehnatona. Je imela avtonomijo?

Nefretete je nekaj drugega, da. Ne poznamo dobro njenega porekla, ne vemo niti, ali je bila kraljevske krvi. Dejstvo je, da je bila zelo blizu svojemu soprogu, ki ga poznamo predvsem kot Ehnatona, začetnika religijske in umetnostne revolucije, kot pravite.

Skupaj z Nefretete sta začela vladati v takratnih Tebah, zgradila svetišče v današnjem Karnaku, nato pa, verjamemo, da sta skupaj začela z revolucijo v enega boga Atona. Takrat si je tudi spremenil ime v Ehnaton, torej »tisti, ki je v službi boga Atona«, in se odločil, da se na vzhodnem bregu Nila zgradi nova prestolnica Akhetaten, kar v staroegipčanskem jeziku pomeni »obzorje Atona«, danes jo poznamo kot Amarno. Arheologi še vedno ne razumejo natanko, zakaj je Ehnaton tako nenadoma zapustil Tebe in prestolnico dobesedno čez noč prestavil v Amarno.

Fascinantno je, da je bila Nefretete soprogu enakovredna v položaju, nekateri arheologi trdijo celo, da je nekaj časa vladala samostojno.

Mamduh Eldamati: Še vedno ne vemo, kaj se je z Ehnatonom zgodilo po sedemnajstih letih vladanja, ne poznamo razlogov za njegovo smrt, nismo našli njegove grobnice niti njegove mumije. FOTO: Leon Vidic

Kaj se je zgodilo z Ehnatonom? Nekateri ga imajo za revolucionarja, drugi za upornika in heretika, kasnejši faraoni so uničevali njegove kipe in podobe ter ga skušali izbrisati iz zgodovine ...

Še vedno ne vemo, kaj se je z Ehnatonom zgodilo po sedemnajstih letih vladanja, ne poznamo razlogov za njegovo smrt, nismo našli njegove grobnice niti ne njegove mumije. Po Ehnatonovi skrivnostni smrti je na prestol kot komaj osemleten prišel njegov sin Tutankamon in s pomočjo svetovalcev prestolnico preselil nazaj v Tebe, že takrat naj bi poskusili uničiti vse kipe njegovega očeta.

V obdobju od leta 2007 in 2009 so potekale raziskave na mumijah egipčanske 18. dinastije, da bi ugotovili DNK Tutankamonovih staršev. Poskušali so odkriti tudi identiteti dveh ženskih mumij, ki so ju našli v grobnici kralja Amenhotepa II. v Dolini kraljev. Analize so pokazale možnost, da je starejša mumija kraljica Tie, soproga očeta Ahnetona, in da je mlajša mumija lahko kraljica Kia, najverjetneje mati mladega faraona Tutankamona, lahko pa bi pripadala tudi Nefretete.

V knjigi omenjate tudi zanimiv fenomen vladaric svečenic, ki so vladale Zgornjemu Egiptu.

Da, od 23. do 26. dinastije smo bili priča zelo zanimivemu pojavu ženskih vladaric na jugu Egipta, ki so bile hkrati svečenice in božanske soproge boga Amona in se niso poročile. Za vladanje niso potrebovale soproga, ker je bil njihov soprog bog Amon. Vladale so v Zgornjem Egiptu; v tistem obdobju, ki je trajalo tristo let, smo imeli pet takšnih vladaric, svečenic. V istem času smo imeli hkrati na severu kralje, ki so vladali kot faraoni, namestniki Horusa.