Gremo mi po svoje

Dovolj je bilo. Gremo mi po svoje. Napočil je čas, da Slovenci izstopimo iz Nata. Čas je, da se znebimo jarma nepotrebne vojaške zveze. Dovolj je klečeplazenja pred ameriškim gospodarjem in njegovimi evropskimi vazali, dovolj je kupovanja orožja in bomb. Dovolj je podpiranja Ukrajine in ukronacistov, ki s svojim nesmiselnim odporom povzročajo nepotrebne žrtve ruskemu narodu. Čas je, da Slovenci razpustimo vojsko in izberemo pacifizem kot državno politiko ter si priznamo, da nas v resnici na tem svetu ne ogroža prav nihče, še najmanj bratska Rusija, ki se v Ukrajini bori za svobodo s podporo bratskih Kitajske in Severne Koreje. In čas je, da po izstopu iz Nata premislimo še o izstopu iz EU in se s podpisom sporazuma o stoletnem prijateljstvu povežemo s Kitajsko, v vseh pogledih najmodernejšo in najnaprednejšo državo sveta. Kitajska nam lahko v vsega nekaj letih nekajkrat ceneje ponudi vse, kar nam danes vsiljuje zahod, predvsem pa nam hitro in poceni zgradi superhitre železnice, moderna mesta s stonadstropnimi stolpnicami, petpasovne avtoceste, železniške postaje in nadstrešnice. Predvsem pa nam lahko zagotovi postavitev omrežja kamer v vsakem kotičku naših mest in vasi, ki nam bodo zagotavljale nenehen nadzor nad gibanjem in s tem popolno varnost za vsakega državljana posebej. Dovolj nam je kapitalizma, dovolj ujetništva na dekadentnem zahodu, dovolj nam je propadajoče EU, ječe evropskih narodov. Zahod zahaja, na vzhodu sonce vzhaja!

POZOR! Tole zgoraj je domišljijski spis. Sestavljen je s pomočjo umetne inteligence, ki zaznava razpoloženje v delu slovenske javnosti, še posebej na skrajno levem koncu. Gre za lepljenko vsega, kar v javnosti zares obstaja in kroži. Kitajska že dolgo išče državo, ki je članica zveze Nato in EU, v kateri bi lahko razvila svojo tehnološko prevlado in ponudila svoj model razvoja. Tako kot ji je to v veliki meri že uspelo v Srbiji, z dosežki, ki so opazni. Propaganda, ki jo pri tem širi, je utemeljena na domišljenih izmišljotinah, ki naj bi nam bile všeč. Moj pokojni nono, ki si je strašno rad izmišljal neverjetne zgodbice o zviti lisici in neumnem lovcu, nas je otroke ob koncu vsake zgodbice smeje povprašal: »Če mi ne verjamete, se bom pa drugače izmislil.«

Velemojster propagande je tudi Putinova Rusija, ki bi gotovo bila najsrečnejša država sveta, če bi ji uspelo, da bi prva država zapustila Nato po tem, ko se vanj vključujejo tudi do zdaj nevtralne države. Že vse odkar je Vladimir Putin Ukrajino napadel z namenom, da bi enako kot Belorusija postala ruski vazalni privesek, se je v Evropi nagnetlo nešteto ruskih pripovedk o tem, kako je bil Putin prisiljen okupirati in priključiti Krim, ker ga je v to prisilil Nato. Zgodbice za rabo na zahodu so najprej pisali ruski agenti, ki so delovali v slavnem centru za širjenje dezinformacij v Sankt Peterburgu, pozneje pa so njihovo vlogo prevzeli ruski »boti«, skratka, roboti, ki jih upravlja umetna inteligenca in so preplavili tudi slovensko medijsko krajino, posebej v zlahka prepoznavnih komentarjih.

Nato je za Rusijo in njene privržence postal tisto, kar so bili za Hitlerjevo Nemčijo Judje; krivec za vse tegobe Rusije in vse frustracije ruskih podpornikov, prav posebej evropske skrajne levice in desnice. Naši in evropski skrajni levici Putin imponira, ker ga imajo za edinega borca zoper zahodni kapitalizem in ameriški imperializem, desnici pa zato, ker zagovarja cerkev, družino in tradicionalne vrednote. V imenu teh je v Rusiji uzakonil pregon pripadnikov skupnosti LGBT+, ki se jih pošilja v sibirske kazenske kolonije na prevzgojo.

A Putin je v resnici zgolj skrajni ruski nacionalist, ki šibkosti in slabosti svoje države prekriva z nasiljem, s katerim si podreja lastne državljane in sosednje države. Vse to mu omogoča ustrahovanje sveta z najmočnejšim jedrskim arzenalom na svetu. Posledično si skrajna levica v Evropi raj na zemlji zamišlja kot izstop iz Nata, skrajna desnica pa kot razpad EU, ker bi povrnil polno suverenost nacionalnih držav, lastnih valut in zaprtih meja. Natanko tako, kot je že bilo pred drugo svetovno vojno. Na stališčih, ki jih ima za načelna, je evropska skrajna levica v zadnjih treh desetletjih skoraj izginila z evropskega prizorišča. Začelo se je v Italiji, kjer je komunistična stranka iz »načelnih razlogov« povzročila padec dokaj uspešne levosredinske vlade Romana Prodija. Posledično je to vodilo v desetletje vladavine desnice pod vodstvom Silvia Berlusconija in do izginotja komunistične stranke v Italiji. Potem se je podobno zgodilo skoraj povsod po Evropi.

Do danes smo že skoraj pozabili, da »greh« Ukrajine sploh ni bil namera vstopa v Nato, ampak odločitev, da leta 2012 sprejme pobudo EU za sklenitev pridružitvenega sporazuma. Ko je podpis sporazuma postajal stvarnost, je Putin spomladi leta 2014 najprej okupiral Krim in ga potem še anektiral. Aneksija Krima je bil Putinov odgovor na prvi evropski korak Ukrajine, agresija na Ukrajino osem let pozneje pa je bila kazen za željo Ukrajine, da nekoč vstopi v Nato. A v mednarodnem pravu ni mogoče najti določb, po katerih Ukrajina ali katerakoli druga država ne sme vstopiti v EU, Nato ali katerokoli drugo mednarodno organizacijo sveta. Je pa povsod določeno, da se ne sme krasti tujih ozemelj in da je agresija zločin.

Časi, ko je obstajala realna možnost, da se Rusija dokončno uveljavi kot strateški partner Evrope, so žal zamujeni. Medtem smo se razšli v temeljih. V Evropi demokracija temelji na polni enakosti pred zakonom vseh ljudi in na pravicah manjšin. Nihče ne more imeti niti grama manj uzakonjenih pravic od drugega zato, ker je drugačne vere, rase ali prepričanja. Na tem stojimo in pademo. V časih, ko v Evropi tega nismo imeli, so se nam kljub svobodnim volitvam po skoraj celi Evropi rodili fašizem, nacizem in komunizem. In ravno zato smo Evropejci prvi poklicani k obrambi tega, kar imamo: najvišje standarde spoštovanja človekovih pravic, javno zdravstvo, javno šolstvo in solidarnostni pokojninski sistem. Vsega tega nikjer drugje ni. Zato ne gre nasedati prerokom, ki nam namesto našega ukročenega zahodnega kapitalizma ponujajo ruskega ali kitajskega. Begunci tega sveta ne bežijo na vzhod, ampak na zahod in dobro vedo, zakaj.

Pri obrambi evropskih vrednot bomo morali postati doslednejši in bolj samozavestni. Skoraj vsak od nas se zavzema za pravice Palestincev v Gazi, ni pa skoraj nikogar več, ki bi se bil ob obisku na Kitajskem pripravljen pred gostitelji zavzeti za svobodo Ujgurov, ki so zaradi svoje vere deležni prevzgojnih taborišč. In če tega ne naredimo, mar lahko potem drugim očitamo, da vodijo zgolj trgovinsko zunanjo politiko, kjer je edino zveličaven dobiček?

Ko pred bleščečo kitajsko izložbo svetlikajočih se dobrot očarani klecnemo, pozabimo na tisto, na kar Kitajci ne bodo nikoli – na svoje vrednote in na svojo zgodovino. In enako napako storimo, če bi v nas prevladal strah pred Putinovo Rusijo. In ne bo prvič, da se upremo grožnji naši svobodi, ki bi prišla z one strani Urala. Z izdatno pomočjo ZDA in Nata smo pogumno preživeli rusko grožnjo leta 1948.

Bila bi svojevrstna ironija zgodovine, če bi ob tokratni grožnji Nato zapustili. In šli po svoje.

***

Vojko Volk

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.