»Moj dolgi jezik me je že večkrat rešil«

Kamorkoli se obrne, v službi ali doma, Renate Rugelj obdajajo knjige in dobra volja. Izzivov se ne boji, ampak si jih postavlja sama. Če je motiv pravi, preteče tudi 50 kilometrov.
Fotografija: Na teku v dvoje po avstralskem govorju. FOTO: www.auroraimages.com.au
Odpri galerijo
Na teku v dvoje po avstralskem govorju. FOTO: www.auroraimages.com.au

Renate Rugelj je direktorica založništva in medijev v družinskem podjetju UMco, ki ga vodita z možem Samom Rugljem. Sproščena in energična sogovornica je, očitno zadovoljna s tem, kako ji teče življenje. Ko pa se, kakor se je zgodilo že večkrat, znajde pred izzivom – radikalnim zasukom v karieri ali 50-kilometrskim tekom po divjini –, se mu z radovednostjo preda.

Nič ne bi spremenila, pravi Renate Rugelj. FOTO: Tomi Lombar/Delo
Nič ne bi spremenila, pravi Renate Rugelj. FOTO: Tomi Lombar/Delo

 

Gotovo vam kdo zavida, da ste sami svoj šef. Na kaj pa vi najprej pomislite ob »direktorski funkciji«?


Prva in najhujša asociacija je, da moram vsak dan znova poskrbeti najprej za to, da bodo drugi imeli delo. Meni ga nihče ne organizira, sama pa zjutraj, ko grem v službo, najprej pomislim: kaj vse mi še manjka, da bo naslednja Bukla lahko izšla; ali je neka knjiga šla skozi lekturo in je v takšni fazi, da bo lahko oblikovalec nadaljeval delo; ali imamo pripravljeno promocijsko kampanjo, da bomo knjigo lahko tržili … Najprej moram poskrbeti za nemoteno delo drugih, potem še za svoje. Naše podjetje je zelo majhno, v založniškem oddelku nas dela le pet, od tega trije poln delovni čas. Sicer ima UMco še trgovsko dejavnost, od katere je odvisna naša finančna stabilnost. Skupaj nas je ducat zaposlenih, to, kar je povezano z revijalnim in knjižnim založništvom, je manjši del podjetja. Knjige so bolj za dušo.
 

Kaj vas je recimo pričakalo danes?


Čez poletje smo vzpostavili novo splet­no knjigarno, ki smo jo pripravljali več mesecev. Bukla je največji knjižni portal pri nas, na njem so informacije o več kot 25.000 različnih knjigah, zdaj pa smo ga nadgradili v spletno knjigarno in tako lahko poleg knjig naše založbe prodajamo tudi knjige nekaterih drugih založb. Zdaj moramo to seveda predstaviti še bralcem in kupcem knjig. Prodaja v knjigarnah namreč stagnira, nekako pa je treba preživeti. Pred nekaj dnevi sem iz lekture dobila obsežno knjigo Gen (Siddhartha Mukherjee, Pulitzerjev nagrajenec), trenutno sem sredi uredniškega in korekturnega branja in se dogovarjam s strokovnim recenzentom ... Vedno delamo več knjig hkrati, ker so pač v različnih fazah. Snujem tudi simpatičen knjižni projekt z MOL, z njihovim oddelkom za šport. Rada delam knjige, ta del, snovanje, urednikovanje in oblikovanje, mi je najljubši. Potem pa pride bolj zoprno delo, ko je treba knjigo prodati. V naši založbi izdajamo večinoma prevodno stvarno literaturo, moja naloga pa je poskrbeti, da produkcija knjig teče nemoteno, da dobimo dober prevod, pameten naslov, naredimo vabljivo naslovnico, promocijo. V vse to dam svoje srce, ko pa pride skozi vse te faze izdelek iz tiskarne, se začne trdo delo. Prodaja knjig.
 

V založništvu ste že precej let, iz njega ste tudi magistrirali. Kako ste se znašli v tem poslu?


Diplomirala sem iz biologije na biotehniški fakulteti na temo gensko spremen­jenih rastlin. Na Inštitutu za biologijo sem zelo uživala, vendar sem ugotovila, da preprosto nisem za delo v laboratoriju. Tam sem se sicer zelo dobro počutila, bila je fina ekipa, a toliko časa v laboratoriju za mikroskopom – mislila sem, da me bo kar pobralo. Verjetno bi si tam lahko ustvarila akademsko kariero, ampak jaz sem hotela delati z ljudmi. Sem organizacijski tip, rada premikam stvari, peljem projekte od začetka do konca in moram videti konkretne rezultate svojega dela.

Knjige so bile vedno moj hobi, zato me je razredničarka v četrtem letniku resno nagovarjala, naj grem študirat primerjalno književnost. A ne zanima me književnost kot taka, rada imam besede in knjige, predvsem pa zelo rada berem.
Tako sem pred dobrimi dvajsetimi leti začela delati v oglaševanju. Samo in njegov kolega sta v podjetju iskala nekoga za trženje kartic Feliks (to so bile brezplačne promocijske razglednice v lokalih in drugih družabnih prostorih, ki so na sprednji strani nosile sporočilo oglaševalca, zadaj pa so bile kot običajne poštne razglednice, ki si jih lahko poslal prijatelju). Očitno sem ju z nečim prepričala, čeprav se na trženje in medijski prostor sploh nisem spoznala. Sem se pa zelo hitro priučila, to moram povedati.

Na teku v dvoje po avstralskem govorju. FOTO: www.auroraimages.com.au
Na teku v dvoje po avstralskem govorju. FOTO: www.auroraimages.com.au


Kartice Feliks so bile moj prvi in zelo uspešen projekt, ki pa je kmalu postal rutina. Sama, s katerim sva dobro sodelovala, sem spodbujala, da bi naredila kaj novega, in ker imava oba rada filme, on pa se je s filmsko industrijo spogledoval tudi poslovno, se je rodila ideja o brezplačni filmski reviji Premiera, ki smo jo potem izdajali dolgih 13 let. Večino časa je izhajala na 14 dni, potem je postala mesečnik. To je bil divji tempo. Kar dobro se je tržila, saj so takrat ljudje več hodili v kino, ni bilo še toliko »pretakanja« in piratiziranja … Bili smo eden prvih brezplačnikov in ljudje še niso bili navajeni, da lahko dobiš nekaj kar zastonj. Leta so tekla, vmes sem odrasla, filmi niso bili več v prvem planu, prišla je najina hči Zoja …

Že med izdajanjem Premiere smo izdali tudi nekaj temeljnih filmskih knjig, da bi reviji (in svojemu delu) dodali malo teže in vsebine. Tako smo spoznali zakonitosti slovenskega založniškega trga in počasi se nama je s Samom zdelo, da mogoče znava izdajati tudi drugačne knjige. Razširili smo svoj program in dodali prve knjige s področja psihologije oziroma osebne rasti, zbirko smo poimenovali Preobrazba, v spomin na Samovega očeta, dr. Janeza Ruglja, ki je bil tudi soustanovitelj te zbirke. Seveda ne izdajamo preprostih priročnikov za samopomoč, v resnici delamo samo tiste knjige, ki naju osebno zanimajo in za katere se nama zdi koristno, da bi jih na primer brali tudi najini otroci, ko bo čas za to. Hkrati pa ne želiva posegati na področje izvirnega leposlovja in podobno, kjer so doma že druge založbe. Oba – Samo je po osnovni izobrazbi farmacevt – sva kljub družboslovnim tendencam ohranila v sebi nekaj naravoslovca in tako je poleg zbirke družbeno angažiranih knjig za naš program pomembna tudi linija knjig o zdravem življenju, gibanju in sodobni prehrani.



 

Katera knjiga z vaših področij pa je vam odprla nov svet?


Teh knjig je več, recimo na področju zdravega načina življenja bi bila to gotovo Paleorecept. Med uredniškim delom sem preizkusila celotno metodo prehran­jevanja in paleo življenja, kot ga svetuje avtor Robb Wolf. In sem ne spadajo samo recepti, ampak tudi način spanja, gibanja itd. Ta knjiga je – klik, klik – marsikaj spremenila pri meni za zmeraj. Še vedno sem delno paleo, čokoladi se sicer ne morem v celoti upreti, ne jem pa ogljikovih hidratov v klasičnih oblikah, kruha, testenin itd. Vse, kar je pisalo v knjigi, se je pokazalo tudi pri meni, recimo, da te testenine med drugimi slabostmi tudi energijsko zabijejo, in res, po kosilu s špageti sem kar obležala, ko pa sem naredila bučke bolognese, sem še bolj skakala kot običajno, kot bi bila na »fedrih«.

Da o izgubljenih kilogramih sploh ne govorim. (smeh) Še vedno sem v stiku z bralci, ki jim je prav ta knjiga drastično izboljšala telesno postavo in zdravje, zato mi v zahvalo vsake toliko prinesejo čokolado. Res »grdo« od njih. (smeh).
Lani me je zelo prevzela knjiga Predanost, ki govori o pomenu strasti in vztrajnosti, ne le v poklicnem življenju, ampak v vsem, kar počnemo. Predan moraš biti svojemu življenjskemu načrtu, seveda, če ga imaš, pa tudi sebi, tudi zase moraš znati poskrbeti. Tam sem našla kar nekaj uporabnih navodil, kako počasi, a vztrajno doseči neke svoje cilje, ne grobo, ni treba vedno za vsako ceno z glavo skozi zid.


 

Takšni »mehkejši« pristopi vam verjetno koristijo tudi v službi, saj je v majhnih ekipah, v katerih se vsi dobro poznajo, še težje biti zgolj direktor …


V večjem kolektivu se neke osebne težave, napetosti lažje porazgubijo. Če pri nas človek težavo, zasebno ali službeno, nosi s sabo, se to hitro pozna v ekipi in vpliva na vse. Pri nas, ko sva midva s Samom še zasebno povezana, je to še toliko pomembnejše. Treba je zelo previdno balansirati. Ker sva v skupni pisarni, sva šele pred kratkim naredila drsna vrata, da si ne dihamo preveč za ovratnik, čeprav sem sprva tako želela. Jaz sem sploh zelo empatična, včasih morda poskušam pomagati in iskati rešitve bolj, kot je treba.
 

Kako naporno je šele, če imata s part­nerjem kakšen slab dan … (smeh)


Seveda naju ljudje pogosto sprašujejo, kako preživiva, da sva ves čas skupaj, a moram reči, da nama kar gre. Mogoče imava srečo, saj sploh nisva ves dan skupaj, ker Samo pogosto prihaja v službo precej pozneje kot jaz, recimo v času do malice, in imam jaz za sabo že kar nekaj »šihta«. Vsi njegovi ustvarjalni avtorski projekti – recenzije, kolumne, knjige, ravnokar končuje svoj prvi roman – nam­reč nastajajo doma, v miru. Midva vedno rečeva, da si prav rada deliva jedilno in pisalno mizo.
 

Vez med vama se je spletla ob delu, kaj pa domače življenje …


… živimo med knjigami, ni bistveno drugače kot v tej pisarni. (smeh)
 

Ali tudi doma teče debata o službenih temah?


Seveda, vsi otroci vedo, katere knjige trenutno pripravljamo, si ogledujejo vzorce naslovnic, hodijo z nama k tiskarju, ko z avtom kje poberemo katerega od njih, mimogrede odpeljemo še nove knjige v knjigarno … Najino službeno in zasebno življenje je zelo povezano in prepleteno. Jih pa s tem ne obremenjujeva, vsaj upam, da ne preveč. Ni jim treba brati, če jih ne zanima, čeprav sta tako Jan, ki gre v drugi letnik strojništva, kot Žiga, ki je maturant, oba sta bolj naravoslovca, že sodelovala pri nastajanju nekaterih knjig. Štirinajstletna Zoja je razvila najbolj resen odnos do knjig, a ima poleg branja še celo goro hobijev, tudi skrb za mlado psičko Sydney, ki si jo je želela več let, je v celoti njena.
 

Kako pa ste vi odraščali? Zakaj ste Renate, z e?


Moja oče in mama sta pred skoraj šestdesetimi leti odšla kot »gastarbajterja« v Nemčijo in tam sem se rodila. Ker sta pričakovala, da bom fantek, saj sta eno deklico že imela, nista izbrala imena zame. Ko so me nune pokazale očetu, je menda vzel v roke neko knjigo, ki jo je ravno takrat bral, in dobila sem ime po glavni junakinji – Renate. Tudi ko smo se vrnili v Slovenijo, na Štajersko, to je bilo pred mojo osnovno šolo in sestrino gimnazijo, sem ohranila to ime. Pri nas doma so bile knjige od zmeraj, naročeni smo bili na več zbirk, vendar se nikomur ni zdelo, da je z njimi lahko povezan kak resen poklic.
 

Zdi se, da je pri vašem možu disciplina zelo pomembna. Kaj pa vi, kakšni ste, poleg tega, da zlahka navezujete stike z ljudmi?


Ja, mene je mo. Do konca dijaških let sem imela res veliko dejavnosti, podobno kot najina hči zdaj. Trenirala sem košarko, vodila šolske proslave, recitirala, nastopala v lutkovnih predstavah, plesala, bila pri šolskem radiu in časopisu. Da pa sem lahko vse to počela, je imela moja mama samo en pogoj: da bo v šoli vse v redu. In tako sem pač imela same petke, da je bil mir in sem lahko počela svoje stvari. Drugače pa sem bila kot študentka bolj kampanjska. Ko sem prišla študirat v Ljubljano, nadzora ni bilo več in zdaj se mi zdi, da je bil ta prehod v samostojnost kar težek. Ampak nekako sem se družila s pametnimi ljudmi, in čeprav sem bila med slabšimi, sem bila še vedno med boljšimi in sem nekako zvozila (smeh).

Tudi delovno sem bolj kampanjski človek oziroma zadeve vzamem resno šele, ko mi voda teče v grlo. Danes se temu lepo reče, da sem bolj za »projektno delo«: všeč mi je, da obstajata začetek in konec nekega projekta. (smeh) Tam je cilj, do tja moramo priti, dajmo to narediti čim hitreje. Ne, nisem preveč sistematična. Samo je drugačen, ja, bolj discipliniran in metodičen.
 

Menda se žensk ne sprašuje o letih, ampak …


Ja, ne skrivam tega, v dobrem letu bom imela abrahama. In do takrat moram končno prehoditi slovensko transverzalo. Še en projekt. (smeh).
 

Zakaj?


Ker jo delam že od 18. leta. V 30 letih mora človek to res končati. Ker nimam nobenih večjih ciljev, se mi je zdelo, da bi lahko naredila vsaj to. Saj mi ne manjka več veliko.
 

Vem, da ste možu za petdesetletnico podarili res nenavadno darilo. Skupaj sta pretekla 50-kilometrski gorski tek.


Res je. V Avstraliji. Spomladi pred dobrima dvema letoma.
 

Ste se v kakšnem trenutku vprašali, kaj vam je bilo tega treba?


V začetku je bila to napol šala. Za 50 let je treba nekaj podariti. Darila pač ne moreš kar kupiti, ampak moraš vanj vložiti nekaj svojega truda. Še otroke vseskozi učim, da je darilo treba narediti. Rožico lahko kupiš, za kaj drugega pa se je treba potruditi. Možu torej nisem mogla preprosto kupiti nekega velnes paketa. Rekla sem si: jaz bi pa tole poskusila. Zate bom odtekla 50 kilometrov. Dolga leta sem tekla, tudi že pred Samom, da ne bo pomote. Bila sem športnica, redno in dolgo sem trenirala košarko, ko sem šla v Ljubljano, se je to nekoliko nehalo, a v resnici sem precej vsestranska. Včasih mi kdo reče, ti tečeš zato, ker teče Samo. Ne, to ni res, tekla sem že prej, le da bistveno manj. Dvajset let sem tekla desetke, to se mi je zdelo povsem dovolj. A takrat tek sploh še ni bil tak trend. Ko so bili prvi DM teki za ženske, nihče ni hotel teči z mano, zdaj pa tam srečam in poznam veliko tekačic. Samo ima svojo filozofijo, da človekovo telo zmore precej več in dlje, kot se zavedamo, seveda, če tečemo počasi in zlagoma. In tako sem začela s polovičkami, polovičnimi maratoni.

Najprej sem mu hotela podariti kakšen maraton, ampak za 50 let ne moreš podariti 42 kilometrov! Ker je Avstralija najina stična točka, kjer je na najinem daljšem skupnem potovanju nastala tudi najina Zoja, sva šla tja. V gorovje Blue Mountains nad Sydneyjem. To je gorski tek, proga gre gor-dol, na njej je več kot 2500 višinskih metrov. Začela sva trenirati kakšnih šest mesecev prej, pri nas je bila zima, tako da sva se po snegu pripravljala na tek po vročem soncu. Že priprave so bile fina izkušnja, predvsem za naju. Eno je, če po PST (Poti spominov in tovarištva, op. p.) skupaj odtečeš sedem ali deset kilometrčkov, drugo pa, če greš nekam na trening za pet, šest ur. Samo je rekel, da je bilo obdobje teh priprav edino, odkar se poznava, da sem ga v celoti poslušala in mu sledila. Tu, v službi, sva pač enakopravna, doma pa tako in tako delam po svoje. Zakaj takrat? Ker sem vedela, da je on vse to že dal skozi, jaz pa nisem vedela, kaj se od 20 kilometrov naprej dogaja s človekom. On je vedel. Ja, večkrat sem se vprašala, zakaj mi je bilo tega treba. Ampak je fajn, postaviš se na neko drugo mentalno in fizično raven, ko vidiš, kaj telo zmore. Nisem verjela, da bom zmogla priti v zlato sredino in progo premagati v dobrih devetih urah. Tekma zmeraj naredi svoje, tam zmoreš več kot na treningu. Pa vedela sem, da bom prišla do cilja, ker je bil Samo ob meni. Ko si na poti, nekje zadaj slišiš zvoke didžeridujev, v zraku je vonj evkliptusovih dreves. Ker izhlapevajo eterična olja, se ustvarijo modrikaste meglice, zato se tudi imenuje Modro gorovje. To je bilo zame takšno doživetje, da ga ne bi zamenjala za nič na svetu. Še enkrat bi šla. Takoj.
 

Si obetate kaj podobnega za svojega abrahama?


Upam, da ne! Celo poletje sem zelo trpela, ker sem morala počivati. Poškodovala sem si meniskus in pred kratkim so me operirali. Tek zame ni priporočljiv in moj ortoped mi je rekel: »Ali res moraš laufati?« Ne, sem rekla, samo da bi lahko vsaj hitro hodila. Po hribih gor in dol.

Upam, da bom za darilo dobila kaj bolj romantičnega. Zanj odteči 50 kilometrov res ni nič posebnega, jaz pa sem se morala zelo potruditi. To je tako, kot če bi on … Ne vem kaj, pravzaprav. Piše lepa pisma, zato je dolgo pismo ali celo knjiga zanj prelahko. Skuhati kakšno kosilo, ja, to bi bilo pa kar zahtevno, ker kuhinjo pogleda le od daleč.
 

Ob takšnih okroglih obletnicah mnogi delajo osebne obračune, kaj so dosegli, kaj bi še radi. Ste vi z mislimi že v tem?


Ja, že nekaj časa, a predvsem zaradi Sama. Veliko se pogovarjava o delu in življenju v zrelih letih. Zelo različne stvari sem počela v življenju, je morda še kaj, kar bi lahko ali morala poskusiti? Ali je to zdaj to? On bi še kaj, jaz pa sem se zelo našla. Roko nad knjigami ima Samo, revija Bukla pa je moja zgodba, ki me kar zadovoljuje. Seveda me vedno znova jezi, ker je tako težko poskrbeti za finančno plat njenega izhajanja, saj je brezplačna in ima le delno podporo države. A naredila sem si unikatno delovno mesto, ki ga imam rada. Pred časom mi je kolegica rekla: »Lahko tebi, ki imaš službo na Bukli!« Ne, jaz sem si naredila službo na Bukli, to sem jaz! Če tega ne bom več delala, tega ne bo. Kljub številnim zunanjim sodelavcem je Bukla majhen, ljubek brand, ki ga imajo ljudje radi, ker je brezplačen in prinaša informacije o knjigah, ki jih vsi radi beremo, mar ne?
 

Samo je zelo produktiven človek, lahko sledite njegovemu tempu?


Ob njem se vsi počutimo kot lenivci. (smeh) S tem živim, vendar to ni moja zgodba, to je njegova zgodba. Na začetku me je seveda frustriralo, zdaj pa ne več. Tudi na založbi, ko on pride v uredništvo, kar završi, ustvari se neki drugačen ritem. Tiste ure, ko je tukaj, je treba pokazati, kako napredujejo njegovi projekti, se odločati, kako jih bomo peljali naprej. Pri njem tempo ni kriza srednjih let, ampak je bolj povezan z notranjimi vzgibi, morda tudi vzgojo in očetom, ki je bil enako delaven. Se pa tudi on vedno bolj obrača k svojim zgodbam, novembra bo pri založbi Litera izšel njegov prvi roman. On vidi zgodbo v marsičem, kjer je drugi ne vidijo. Včasih se kakšen prijatelj pošali, da mora paziti, kaj bo povedal, ker potem bo to Rugelj uporabil v čisto drugem kontekstu. Vse zna porabiti za svoje zgodbe.
 

Imate tudi vi kakšno avtorsko besedilo v predalu?


Jaz ne čutim te potrebe. Zelo rada delam z besedami, z besedili in zgodbami. V šoli sem vedno najprej napisala svoj spis, potem pa še namesto sošolke. Obe sva dobili odlično oceno. Nikoli pa nisem imela literarnih ambicij. Zdi se mi, da znam iz slabe zgodbe narediti malo boljšo, pa hitro vidim, kje kaj manjka. Vendar nimam želje, da bi svoje misli delila v knjigah. Tudi Samu zdaj že rečem, naj neha pisati o sebi, svojem življenju, da naj si kar kaj izmisli.
 

Pa prisluhne?


Ja, seveda. V bistvu pregledam vse, kar napiše, veliko se tudi prej pogovarjava o njegovih tekstih. Kar se tiče našega družinskega življenja, se pa tako ali tako skupaj odločiva, kaj bomo povedali in česa ne. V prvih knjigah sem mu več zbrisala, zdaj pa tudi sam ve, da nekaterih stvari ni treba zapisati. V eni od knjig je napisal, da sem njegov najljubši in najhujši kritik.
 

Vam zdaj, ko se otroci vse bolj bližajo odraslosti, še uspe držati družino skupaj?


Dobivamo se redno, v različnih kombinacijah. Samo nas ob vikendih pogosto vse skupaj spravi na kakšen hrib ali izlet. V naravi se vedno povežemo. Tam ni telefonov, imamo le drug drugega in psa. Imamo zdrav, simpatičen odnos s tremi odraščajočimi osebami, ni pa pričakovati, da bomo ves čas tičali skupaj. Še vedno gremo vsaj na krajši skupen dopust. Bili smo recimo na enotedenskem kolesarjenju po Nizozemski in smo se imeli super. Vedno poskušamo zadovoljiti tudi zelo različne interese otrok, od obiska tehniškega muzeja do gledanja zbirk mineralov. Nekaj pa mora biti tudi za naju.

Zraven vedno spada obisk knjigarne. Otroci so navajeni, da se v knjigarni lahko preživi po nekaj ur. Iščeva pa tudi takšne lokacije, ki jih pritegnejo. V Ameriko nas pogosto vleče posel, saj je kar nekaj našega programa anglosaškega, pa tudi divjina. London je naša intelektualna baza, v Ameriki pa uživamo v nacionalnih parkih, v naravi, v sončnih zahodih in tudi na njihovih dolgih praznih cestah. Pravi Divji zahod. Velikokrat gremo po filmskih lokacijah. Združujemo to, kar je (bil včasih) naš posel, torej film in knjige. To se pozna na naših potovanjih in pri naših otrocih. Doma jih učiva vsega, malo kulture, malo posla. Samo vsem trem vceplja tudi podjetniško žilico. Da si je treba delovno mesto narediti. Otrokom zdaj, ko odraščajo, rečeva: ugotovi, kaj te zanima, in začni to delati. Potem bo vse lažje.

Komentarji: