Moj fant ljubi dve ženski

V ljubezni, zlasti če je tista prava in za zmeraj, lahko obstaja le dvojina. Množina nima v njej kaj iskati!
Fotografija: Foto: Shutterstock
Odpri galerijo
Foto: Shutterstock

Pri sedemindvajsetih sem spoznala fanta, ki mi je bil v vsem pisan na kožo. Že od začetka sva se zelo dobro razumela, z njim sem se lahko pogovarjala ure in ure, pa mi ni bilo dolgčas. Po približno desetih mesecih in pol mi je predlagal »odprto razmerje«. Njegove besede, ki jih na začetku sploh nisem dojela, so me malo presenetile.

Pred tem sem nekako upala, da je poroka le še vprašanje časa. Med nama se ni dosti spremenilo, le da je od takrat prihajal bolj poredko. Ko sva bila skupaj, je bilo kot v raju. Žal me je ob vsakem nasled­njem slovesu bolj bolelo srce, pa si mu tega nisem upala reči. Bala sem se, da bi ga odvrnila od sebe. Potem se je za leto in pol preselil v tujino, na predstavništvo podjetja, v katerem je zaposlen.

Nisem pokazala žalosti, le veliko sreče sem mu zaželela. V vmesnem času sem se spoprijatel­jila s fantom iz rojstnega kraja. Zveza je bila že vnaprej obsojena na propad, saj sem bila z dušo in telesom drugje. Prvi fant se je konec preteklega leta vrnil, med nama je bilo spet tako, kot da se nisva niti za trenutek ločila.

Že drugi večer mi je po res dobrem seksu začel pripovedovati, da je v tujini živel z neko drugo žensko, da ji je povedal zame in da tudi ona nima nič proti, če se druži z obema. Do tistega trenutka me še nihče ni tako ponižal, kot me je on! Kaj bi vi naredili, če bi bili na mojem mestu?
Karla

 




Sprašujete, kaj bi naredila? Že včeraj bi zamenjala ključavnico na vratih, s fantom pa dokončno razdrla razmerje. Ne predstavljam si, ki bi s komerkoli delila zobno ščetko, še manj, da bi si delila moškega, ki bi ga neskončno ljubila. V ljubezni, zlasti če je tista prava in za zmeraj, lahko obstaja le dvojina. Množina nima v njej kaj iskati!

Seveda ima vsaka medalja dve plati. Tudi tradicionalne vrednote, ki jim pripadam, izpodrivajo modernejši trendi, ki so, kar zadeva partnerske odnose, vedno bolj ohlapni. Vedno več je takšnih, ki menijo, da so odprta razmerja nekaj vsakdanjega in pričakovanega. Da v času, v katerem živimo, drugače že skoraj ne more biti. Verjetno pa dedki in babice, ki so prisegali na »zvestobo do groba«, ob njihovih argumentih žalostno zmajujejo z glavo.

Da bi se trije v tako imenovanem ohlapnem partnerstvu lahko enakovredno razdajati drug drugemu? Težko. Morda, a le, če je udeležence narava prikrajšala za povsem običajne občutke, kot so užaljenost, ljubosumje, občutek prikrajšanosti. Pa bo kdo rekel, saj tudi starši, ki imajo več otrok, trdijo, da imajo vse enako radi. Drži, vendar se njihovi odnosi zelo razlikujejo od partnerskih!

Nekoč smo se prav o odprtem partnerstvu pogovarjali na neki okrogli mizi, za katero je bila tudi večja skupina različno starih moških. Verjemite, niti enemu ni dišala misel, da bi si delili izbranko še s kom drugim! Še več: dejali so, da se na takšne odnose spomnijo le tisti, ki imajo pred očmi zgolj zabavo, želje po iskreni in predani ljubezni pa bolj malo ali nič.

Ni dvoma, da živimo v svetu, kjer je užitek zelo pomemben. Mnogi se na smrt bojijo dolgočasja, biti sami s seboj. Misel, da bi se vezali, bili odgovorni, se predajali, v partnerstvu tudi kaj potrpeli, jim je neizmerno tuja. Celo nelogična. Tudi zato se dogaja, da gredo že »klasični« pari pogosto narazen ob najmanjšem nesporazumu. Kdo bi odnose gladil in utrjeval, če pa je tam zunaj še toliko priložnosti? Kdo bi krpal raztrgane nogavice, če so v trgovini po nekaj evrov! In to nove!

V pismu omenite, da ste o tej temi klepetali s sodelavkami, ob kavi. Nekatere so bile menda takoj za to, da bi imele moškega, ki bi prihajal na obiske le sem ter tja, do njega pa ne bi imele nobenih obvez­nosti. Verjamem, da so to rek­le, a bolj v šali kot zares.
Ker je moj pogled na partnerstvo in na družino nasploh še zmeraj precej tradicionalen, se ob novih trendih, za katere me kdaj pa kdaj prepričujejo, da ni z njimi nič narobe, počutim precej nelagodno.

Res mi ni všeč, če se z ljubeznijo dela kot svinja z mehom. Odprto razmerje ni dobro za dušo. Sedenje na dveh ali celo treh stolih največkrat prinaša zgolj in samo trpljenje enega od udeležencev. Fanta imate še zmeraj neskončno radi. Kljub temu ali prav zato ste nekje globoko v sebi neskončno prizadeti in ranjeni. Radi bi zbežali iz partnerstva, ki vam povzroča bolečino, a še raje bi ostali. Srce vam pravi, da morda ne bo tako hudo, ko se boste navadili, pamet pa vas svari, da lažete sami sebi.

Če sprejmete fantovo igro vlog, ne bo lahko. Vsak trenutek, ko gospoda ne bo ob vas, se boste spraševali, kje je, kaj počne, s kakšnimi poljubi zasipava drugo žensko, kaj počneta v postelji … Takšne misli vas bodo uničevale in vam pile živ­ljenjsko energijo. Močno dvomim, da bi koristil pogovor, v katerem bi partnerju razložili svojo bolečino in strahove. Dvomim celo, da bi vas hotel poslušati, ker bi imel občutek, da poskušate porušiti nekaj, kar se mu zdi, da mu pripada.

Edina pot, ki jo vidim, je, da se odlepite od njega. Pretrgate sleherno vez. Se celo odselite, zamenjate službo. Dlje od oči, dlje od srca – samo to vam bo pomagalo. Če ne boste močni in vztrajni, če ne boste mislili nase, se bo zgodilo neizogibno: v zvezi, v kakršni ste se znašli, boste, takšni, kot ste, neznansko trpeli.

Se vam ne zdi, da ste malo podobni mladim dekletom, ki verjamejo, da bodo s svojo prisotnostjo spremenile alkoholika, nasilneža? Čudeži se redko dogajajo, a to spoznamo šele, ko je prepozno. Zavedam se, da je najtežji prvi korak. A pri slabih tridesetih, kolikor jih štejete, imate, po moje, še dovolj moči in energije, da takšni prihodnosti, kot jo predlaga fant, rečete ne!
Tudi primernih fantov, ki si v partnerstvu želijo brezpogojne ljubezni in ki bi jo delili edinole z vami, je še veliko. Verjemite.

Komentarji: