Nebotična drevca

Saj veste, ko jih imaš osemnajst, si rečeš, da boš raje po svoji volji odšel s sveta, kot da bi okoli tacal s štirimi križi na hrbtišču, ko osvežiš to domislico, si pa že veseli 43-letnik.

Za svojih dvajset let sem bil s posvetnim očetom v Rimu, na avdienci pri svetem očetu. Nak, ni bil Ratzinger, pač pa Wojtyła. Tridesetice se spomnim, ker so ga na priložnostnem rajanju vsi na veliko žingali, sam pa sem si nazdravljal z radensko. Nekaj mesecev prej sem, uganimo, zakaj, povzročil prometno nesrečo, s katero bi lahko radikalno spremenil življenje sebi in predvsem nič krivim žrtvam moje nespametnosti. In se zavezal, da se vsaj pol leta ne dotaknem opojev. Tistih 180 dni je seveda hitro minilo. Bi rekel, da celo prehitro.

Četrti križ sem slavil mirno, dostojanstveno, z življenjsko družico in sadovoma najine ljubezni. Za abrahama sem na srbsko pojedino povabil deset pogojno rečeno prijateljev, prišlo jih je osem. Zadnji dve rojstnodnevni desetici sem častil tudi v domačem okolju, najbližjo žlahto. Na vasi, na kmetih, kjer zadeve potekajo tudi drugače, po starem, tradicionalno. Besedo mlaj verjetno poznamo, pomenila naj bi visoko smreko ali jelko z obeljenim deblom in zelenim vršičkom, postavljeno za okras. Postavljanje mlajev na Slovenskem naj bi segalo v 17. stoletje. Današnja mlajevanja naj bi segala v leto 1919, ko so štirje mladi fantje, ki so se srečno vrnili iz prve svetovne vihre, na predvečer prvega maja skrivaj postavili drog z okrašeno brezovo krošnjo v čast devici Mariji, za srečno vrnitev iz vojske.

Bojda se postavljanje mlajev (tako kot že kar nekaj časa glasba svobodnih, fraj tonov) s kmetstva širi tudi v meščanska okolja. Kam zabijajo debla, si ne predstavljam, kako je na kmetih, pa še kako. Ob slokih smrekah občudujem plakate, transparente, lesene rože, skulpture, starost slavljenca nemalokrat ponazarja (izmaknjen?) prometni znak za omejitev starosti, pardon, hitrosti, lutke, predvsem pa predmete, ki naj bi simbolizirali življenje in delo starajočega se. Čeprav besedo mlaj povezujemo z mladostjo, ta v resnici slavi njeno uhajanje.

Najprej je treba seveda skrivoma poizvedeti, ali si človek, ki se približuje veselemu žalovanju, mlaja želi, da ne bi priložnostnih zabavljačev pričakal z motorko in uničil težko priborjenega drevca. Če je jasno, da nima nič proti mlajevanju, dan pred uradnim rojstnim dnem, vsaj tako je pri nas, nekaj krepkih fantov s traktorjem odropota v hosto, iz katere se precej dolgo ne vrnejo. Kako se odločijo, katerega lastnika bodo oškodovali za eno deblo, ne vem. Ko se začne mračiti, izbranko počasi, s pesmijo na ustih pripeljejo pred hišo veselja. Potem se pred očmi slavljenca oziroma slavljenke začne kopati jama, hkrati pa se deblo lišpa in krasi.

Dogajanje spremlja harmonična, no, harmonikarska muzika, na pretek je tako pijače kot veselja, pa tudi jedače ne manjka. Če je praznovalec moderne sorte, na debelce pritrdijo staro tipkovnico, če je biciklist, kakšen odcvel geštel, če je medicinska sestra, svetlo modro lahko bluzico in krilce, če je pri roki, lahko tudi spodnje perilo, če je slavljenec obrtno naravnan, pa orodje, s katerim si služi vsakdanji kruh.

Slišal sem, da naj mlaj sega v nebo toliko dni, kolikor letniku je postavljen v čast, lahko en mesec, lahko pa toliko časa, dokler ne grozi, da se bo prekucnil in kakemu nedolžnemu preprečil, da bi nekoč tudi njemu postavili mlaj. Meni ga prihodnje leto ne bodo. Doma imam motorko, ki sem jo za hec dobil za abrahama, ampak poznam serviserja ...

Zadnje mlajevanje sem spremljal pred tremi dnevi, fantje so postavili brezo. Bilo je tako, da sem si spet rekel: Hvala bogu, da nisem več Ljubljančan!